Jedro

Pojem dobre vere pomeni, da je toženec vedel ali bi moral vedeti, da nima pravice do dveh prejemkov, zato je bilo potrebno ugotavljati, od kdaj najprej se je zavedal ali bi se moral zavedati, da nima pravice do dveh prejemkov.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča, ki je delno razveljavilo določbo čl. 1060 OZ, je bilo potrebno ugotoviti ali so zamudne obresti do 1.1.2002 dosegle glavnico, zato prenehajo teči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 856.611,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 17.626,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2006 dalje do plačila.

V presežku za znesek 271.433,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2003 dalje se zahtevek zavrne.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 15.840,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zneska 1,128.045,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2003 dalje do plačila ter ji naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka brez pravne podlage izplačala toženi stranki znesek 211.239,00 SIT, zato mora ta znesek, v skladu z določbami o neupravičeni pridobitvi (ZOR čl. 214) toženec povrniti. Tožena stranka je plačala glavnico 7.3.2003 in je tožeča stranka opravila poračun obresti glede na to, da je sodišče ugotovilo in zaključilo, da je bila tožena stranka v slabi veri od 1.2.1995. 7.3.2003. je tožena stranka plačala znesek enak višini glavnice. Sodišče je, ko je v skladu z določbo čl. 214 ZOR, ki ureja obseg vrnitve, ugotavljalo toženčevo dobrovernost in je zaključilo, da je bil seznanjen s tem, da ne more hkrati prejemati invalidnine iz Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in invalidske pokojnine, 20.1.1995. Tega dne je bil na U. e. Š. s tem seznanjen in tudi podpisal zapisnik. S tem dnem pa je postal nedobroveren, zato je tudi od 1.2.1995 dolžan plačati zakonske zamudne obresti od neupravičeno pridobljenega zneska 211.239,00 SIT, kar je na dan 7.3.2003 znašalo 1,339.284,00 SIT, od katerih je tožeča stranka odbila plačani znesek glavnice. O stroških postopka je odločilo glede na določbo 154. čl. ZPP in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, sodbo pa izpodbija v celoti. S pritožbo izpodbija predvsem zaključke sodišče o tem, kdaj je postal toženec nedobroveren ter v tem delu sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka. Meni, da je lahko podlaga za verzijski zahtevek le pravnomočni upravni akt, na podlagi katerega mu je prenehala pravica do invalidnine mirnodobnega vojnega invalida. Sodišče je napačno zaključilo, da je bil toženec nedobroveren takrat, ko je na upravni enoti 20.1.1995 s strani uslužbenke upravne enote seznanjen, da ne more prejemati invalidskih prejemkov iz obeh naslovov. V zvezi s tem je tekel upravni spor, v katerem je uveljavljal, da mu ni mogoče ukiniti osebne invalidnine po tem zakonu, ker mu invalidska pokojnina po Z. ni bila priznana na podlagi iste okvare zdravja, kot osebna invalidnina. Podlaga za zahtevek tožeče stranke je bila odločba U. e. v . pri C., št. ... z dne 1.3.1995, s katero je ta odločila, da mu preneha pravica do osebne invalidnine s 1.6.1994. Zato ni bila podlaga za odvzem te pravice mnenje uslužbenke na neformalnem sestanku s tožencem z dne 20.1.1995. Odločbo o prenehanju pravice do osebne invalidnine je izpodbijal najprej s pritožbo pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je z odločbo z dne 7.11.1995 pritožbo zavrnilo, nato pa je nadaljeval z upravnim sporom. Upravno sodišče je z odločbo z dne 13.3.2001 tožbo zavrnilo. Tudi zoper to sodbo je vložila pritožbo na Vrhovno sodišče, pritožba pa je bila 23.1.2003 zavrnjena. Ta sodba mu je bila vročena 3.3.2003. Zato ni mogoče trditi, da je bil v slabi veri že od 20.1.1995, saj odločitev o prenehanju te pravice še ni bila sprejeta in niti ni bila pravnomočna. Sicer pa glede na svoje zdravstveno stanje vseskozi in tudi 20.1.1995 ni bil v stanju razumeti svojega položaja glede na predpise, zlasti pa mu ni mogoče očitati, da ni javil upravni enoti, da prejema invalidsko pokojnino. Zaključek sodišča o tem je zmoten, saj se svoje dobrovernosti zaradi zdravstvenega stanja ni mogel zavedati in je tudi predlagal angažiranje izvedenca nevropsihiatrične stroke, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Zato je bilo dejansko stanje v zvezi s tem napačno ugotovljeno. Zato tudi ni mogel biti v zamudi z vračanjem prejetih zneskov od 20.1.1995 in so takšni zaključki sodišča napačni. Sporni znesek je bila tožeča stranka upravičena terjati šele od 3.3.2003 dalje in od takrat dalje je bil lahko tretiran kot nedobroveren. Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanje procesnih obresti, saj od preostalih natečenih obresti ni mogla zahtevati obresti od dneva delnega plačila, temveč šele od dneva uveljavitve zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti, to je od vloge z dne 25.1.2006. Sodišče je na tak način kršilo določbo 381. čl. OZ. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z vlogo z dne 6.2.2006 skrčila zahtevek, saj je spremenila zahtevek, ko je namesto prvotne glavnice 211.239,00 SIT zahtevala 1,128.045,00 SIT s pp., pri čemer je novo glavnico sestavila iz prvotne glavnice in natečenih neplačanih zamudnih obresti. Sodišče pa je tudi napačno štelo, da ne gre za subjektivno spremembo tožbe, saj bi sodišče moralo imeti za spremembo soglasje tožene stranke, vendar soglasja ni bilo, zato je kršena določba čl. 182/II ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni razčistilo, kdo je tožeča stranka v tej pravdi in kakšna je njena pravilna označba, saj je bila v tožbi navedena R.S., Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, na glavni obravnavi 29.3.2003 pa je bila tožba spremenjena v R.S., U. e. Š. p. C.. Višje delovno in socialno sodišče je v postopku, ki je tekel pred njim štelo, da gre za subjektivno spremembo tožbe. Tožeča stranka pa je na zadnji glavni obravnavi 6.2.2006 ponovno navedla naziv tožeče stranke R. S. - Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: Toženec je bil na podlagi odločbe od 1990 prejemnik osebne invalidnine, ki se mu je izplačevala na podlagi Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Kasneje pa mu je bil na podlagi odločbe ZPIZ priznan status delovnega invalida I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine od 25.5.1994 dalje. Od 25.5.1994 do 1.2.1995 je vsakomesečno prejemal oba prejemka in je na ta račun sprejel znesek 211.239,00 SIT preveč. Iz zapisnika, ki je bil 20.1.1995 sestavljen pri U.E.Š. in ki ga je toženec podpisal, izhaja, da je bil takrat seznanjen z dejstvom, da ne more prejemati invalidnine iz obeh naslovov in da se strinja, da se mu ukine prejemek iz naslova invalidnine.

Tako ugotovljena dejstva se s pritožbo ne izpodbijajo.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 214. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka obveznosti, zato se po določbi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja, ki ureja pravila vračanja. Ker je začetek teka zamudnih obresti odvisen od ugotovitve ali in do kdaj je bil toženec dobroveren, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo njegovo dobrovernost oz. nedobrovernost. Pritožbeni očitki, da je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, niso utemeljeni. Pojem dobre vere pomeni, da je toženec vedel, ali bi moral vedeti, da nima pravice do dveh prejemkov zato je bilo potrebno ugotavljati od kdaj naprej se je zavedal ali bi se moral zavedati, da nima pravice do dveh prejemkov in od kdaj naprej se je zavedal ali bi se moral zavedati, da prejema en del izplačila neupravičeno. Dejstvo, da glavnice ni prostovoljno vrnil, ampak šele ko je bilo o njegovi obvezi pravnomočno razsojeno, ne more obenem pomeniti tudi to, da je šele takrat prišel v slabo vero. Neprostovoljna izpolnitev ne pomeni obenem že dobre oz. slabe vere. Zato tek upravnih postopkov ni bistven, ampak je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo od kdaj naprej je toženec vedel, da ni upravičen do prejema obeh prejemkov in kdaj bi moral prejeto vrniti. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno razlagalo vsebino zapisnika, ki ga je toženec podpisal na upravni enoti. Pravilno je zaključilo, da je bil takrat seznanjen z okoliščino, da ne more prejemati dveh prejemkov in da ima pravico izbire in je tudi navedel, da bo prejemal le invalidnino pri ZPIZ. Pritožbene trditve, da je tu šlo le za mnenje uslužbenke na neformalnem sestanku s tožencem, ne pa za odločitev, niso utemeljene. Toženec je ravno pri upravni enoti takrat izrazil svojo voljo in povedal, da se je odločil, da bo prejemal invalidsko pokojnino pri ZPIZ, takrat je bil seznanjen tudi s tem, da mora preveč plačan znesek vrniti, vendar je to odklonil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da od takrat dalje tudi ni bil več v dobri veri. Formalno vodeni postopki niso pogoj za ugotavljanje dobre vere, saj sodišče na podlagi dokazov presoja kdaj je toženec vedel ali bi moral vedeti za to okoliščino. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je bilo odločilno za presojo njegove dobre vere.

Pritožbene trditve, da toženec glede na zdravstveno stanje ni bil sposoben razumeti svojega položaja in da zato ni mogel biti v slabi veri, ter da je bil v zmoti, zato bi sodišče moralo angažirati izvedenca nevropsihiatra, predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče lahko upošteva le pod pogoji iz 337. čl. ZPP. Toženec je sicer v odgovoru na tožbo navedel, da se upira plačilu iz razlogov, ki so pojasnjeni v priloženi tožbi v upravnem sporu in da se zato v celoti sklicuje na te navedbe, vendar takšne trditve ne zadoščajo. Toženec bi moral v odgovoru na tožbo izrecno povedati s katerimi trditvami se ne strinja, zakaj predlaga dokaze, ne more pa se sklicevati na navedbe v drugem postopku. To mu nalaga določba čl. 7 ZPP, po kateri so dolžne stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in to v tistem postopku, v katerem zatrjujejo svojo pravico. Stranke ne smejo kar pavšalno navajati dejstev oz. se sklicevati na dejstva iz drugih postopkov, pač pa morajo v tem postopku navesti dejstva, povedati s katerimi trditvami nasprotne stranke se ne strinjajo, katere dokaze predlagajo in v potrditev kakšnih dejstev predlagajo te dokaze. Tožena stranka tekom tega postopka takšnih dejstev ni navedla, zato sodišče ni bilo dolžno obravnavati okoliščin, ki jih je trdil v drugem postopku, razen tega pa v tem postopku ni predlagal nobenega dokaza, zato sodišču tudi ni bilo potrebno izvajati dokazov. Iz tega razloga pa ne gre za očitano kršitev postopka in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo okoliščine, povezane z nazivom tožeče stranke in pravilno zaključilo, da ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so jasni in izčrpni, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Zato je sodišče pravilno uporabilo določbe ZPP, ki urejajo to področje (čl.187).

Sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006 ob pravilni uporabi materialnega prava - čl. 1060 Obligacijskega zakona (OZ) spremeniti že po uradni dolžnosti tako da se zahtevek delno zavrne.

Ustavno sodišče je s to odločbo razveljavilo določbo 1060. čl. OZ kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pa pomeni, da če so izračunane zamudne obresti do 1.1.2002 dosegle in presegle glavnico, kar v tem primeru so, saj je znašala glavnica 211.239,00 SIT, obresti nehajo teči. Do 1.1.2002 so se natekle obresti v višini 856.611,83 SIT in toliko je tožena stranka tudi dolžna plačati tožeči stranki, ne pa tudi preostalega zneska. Zato je bilo potrebno zahtevek v presežnem delu skupaj z obrestmi zavrniti. Izračun obresti pa izhaja iz priloge te sodbe, ki je sestavni del sodbe.

Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo procesne obresti po 381. čl. OZ, niso utemeljeni. Pravna podlaga za te obresti je v 279. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja in ki določa, da se lahko te obresti zahtevajo od dneva, ko je vložen zahtevek za njihovo plačilo. Procesne obresti so posebna vrsta zamudnih obresti, zanje pa je značilno, da tečejo šele po zapadlosti denarne terjatve. Tečejo torej od zapadlih in neplačanih obresti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo. Toženec ni plačal zamudnih obresti, sodišče je ugotovilo, da so obresti zapadle do izračuna 8.3.2003, zato je pravilno uporabilo določbo 279. čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, dol. čl. 1060 OZ in 277 ZOR, delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (ZPP čl. 358) tako, da je delno zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353). Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo.

Ker je tožeča stranka delno uspela z zahtevkom, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev, pri kateri je sodišče upoštevalo stroške, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje. Od teh stroškov je odbilo potrebne stroške tožene stranke, ki jih je priglasila v stroškovniku: za sestavo odgovora na tožbo, pripravljalni spis, dva naroka in sestavo prve pritožbe ter odsotnost iz pisarne. Pooblaščenec tožene stranke v stroškovniku ni navedel čas odsotnost iz pisarne, zato mu je za priznati le 50 točk, za več pa ni dokazov. Upravičen pa je tudi do 20% DDV. Skupno so tako njegovi stroški glede na 25% uspeh 36.300,00 SIT, stroški tožeče stranke pa glede na 75% uspeh 53.926,00 SIT. Tožena stranka je s pritožbo uspela z 24 % zato je upravičena do ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila v pritožbi.