Jedro

Zakonodajalec je izrecno predpisal, da sodišče v sporih o zakonitosti volilnih organov vselej sodi na seji, kar je odraz legitimnega namena, da se ti postopki izpeljejo čim hitreje po končanih volitvah. To pa ne pomeni, da sodišče ne sme ugotavljati dejstev in napraviti dokazne ocene po opravljeni glavni obravnavi, če se to na podlagi 23. člena Ustave izkaže za nujno potrebno in če s tem omenjeni legitimni namen ni nesorazmerno prizadet. Upravičenec do sodnega varstva mora "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid. Ker tožnik ni utemeljil nepravilnosti na konkreten način, za nepravilnosti v zvezi z določenim prispevkom v glasilu „Q“ ni podal nobenega specifičnega argumenta, sodišče ni moglo ugotoviti nepravilnosti v izpodbijanem aktu in je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pritožnik je z vlogo z dne 21. 11. 2018, naslovljeno na Mestni svet občine E., ki jo je uprava občine E. prejela dne 23. 11. 2018, podal pripombe na postopek volitev župana in mestnega sveta občine E. ter njenih četrtnih skupnosti s predlogom njihovih razveljavitev in njihovim ponovnim razpisom. V vlogi je navedel, da je na volitvah dne 18. 11. 2018 kandidiral na listi kandidatov stranke A. za člana Sveta občine E. in za člana Četrtne skupnosti F..

2. V tej vlogi je navedel, da je iz sredstev javnega obveščanja, na primer v objavah revije „C,“ na internetu in na portalih bralcev mogoče zaslediti vrsto resnih vprašanj in polemičnih zapisov o tem, kdo in kateri državljani so lahko za predmetne volitve kandidati in upravičeni glasovalci in kot takšni vpisani v volilne imenike. Obenem je seznanjen z resno domnevo, da naj bi bila premočna izvolitev kandidata B. B. za župana občine E. že v prvem krogu lahko posledica velikega navala prijav stalnega prebivališča na območju ... v zadnjih mesecih, pri čemer naj bi bili naslovi teh prebivališč isti tudi za številne osebe (zato tudi domnevno fiktivni). To izhaja iz izjemno povečanega obsega dela zaradi teh množičnih prijav stalnega prebivališča. Podan je utemeljen pomislek, da je bila praksa volilnih odborov pri tem (ali ima tuj državljan s stalnim prebivališčem v ... pravico voliti ... župana ali ne) očitno nedosledna. Gre za zelo resne sume nepravilnega postopanja z namenom, da se zagotovi volilni uspeh dosedanjega župana.

3. Kot dokaz je predlagal zapise v internetni reviji „C“ z dne 20. in 21. 11. 2018; vpogled v dokumentacijo prijavne službe prebivališča v mestni upravi občine E. za zadnjega pol leta; zaslišanje delavcev na prijavni službi prebivališča v mestni upravi.

4. Nadalje je navedel, da je bila izbira kandidatov za volitve v Mestni svet občine E. tako otežena, da je bila volivcu praktično onemogočena. Na samem kraju glasovanja, t.j. pri volilnih skrinjicah je bil glasovalcu na voljo le seznam političnih strank, ki so kandidirale (brez spiska kandidatov). Kdor je želel preveriti listo kandidatov in izbrati določenega kandidata, je moral zapustiti mesto glasovanja (za volilnimi skrinjicami) in se pri volilnem odboru pozanimati, kje sploh lahko vpogleda te podatke. Obširni seznami vseh kandidatov so bili objavljeni na popolnoma drugem kraju od prostora glasovanja in to na javni, vsem dostopni in vidni površini. To je pomenilo grob poseg v tajnost glasovanja in neposreden pritisk na volivca, da se je takšnemu dodatnemu naporu in svojemu izpostavljanju v javnosti enostavno odrekel in ni posebej izbral kandidata (čeprav ga je sicer hotel). Ta ureditev je pomenila grob poseg v tajnost glasovanja in možnost izbire kandidata v skladu z lastno voljo. Kot dokaz je predlagal zaslišanje predsednika in članov volilnega odbora, pristojnega delavca za ureditev volišča in pritožnika

5. Kot tretji razlog za pritožbo je navajal, da so bile uporabljene (znova) takšne volilne skrinjice, ki med njihovo uporabo, t.j. v času glasovanja niso niti zaklenjene niti zapečatene. Očitno so bile le zasilno pri pokrovu zalepljene, kar pa je popolnoma nezadovoljivo (saj je lepilni trak brez težav mogoče odlepiti in zamenjati). Kot je znano, so bile volitve Predsednika Republike Avstrije s strani avstrijskega Ustavnega sodišča zaradi podobne pomanjkljivosti nemudoma v celoti razveljavljene. Možnost nepooblaščenega poseganja v te skrinjice v teku glasovanja je nedvomno podana. Kot dokaz je predlagal strokovno preveritev ustrezne zaščite glasovalnih skrinjic pred nedopustnimi posegi v času glasovanja in vpogled v poročilo o izvedbi zadnjih predsedniških volitev v Avstriji.

6. Kot četrti razlog je navedel, da je bil v času njegovega prihoda na volišče na njem prisoten volilni odbor v sestavi treh oseb (predsednice/ka in dveh članov). Naknadno, ko je izpolnjeval glasovnice in iskal sezname kandidatov za Svet občine E., pa se je na volišču skrčilo njihovo število samo še na eno osebo. Takšne pomanjkljivosti pri prisotnosti članov volilnega odbora ne pomenijo samo neurejenega poslovanja, pač pa imajo lahko tudi pravne posledice za zakonitost postopka volitev. Ena oseba ne more sama ustrezno postreči vseh prispelih volivcev, še manj pa nadzorovati dogajanje na volišču. Za zakonito izvajanje volilnih opravil mora biti volilni odbor vselej v polni sestavi, zato pa mora biti prisoten tudi vsaj en nadomestni član.

7. Pritožnik je na isti naslov poslal tudi dodatek z dne 25. 11. 2018, ki ga je mesta uprava prejela dne 27. 11. 2018. Povedanemu je dodal, da so v mednarodni javnosti že dolgo časa odprta vprašanja, ki se neposredno nanašajo na etiko in zakonitost dela župana B. B. in dosedanjega Mestnega sveta. Povsem nedotaknjena in nerazčiščena so ostala bistvena vprašanja in obdolžitve, ki aktualno obremenjujejo dosedanje postopanje in poslovanje B. B. in Mestnega sveta in so predstavljena na primer v sestavkih avtorja G. G. "..." ("revija H." z dne 30. 10. 2018); "..." ("revija I" z dne 27. 10. 2018); internetni zapis avtorja J. J. "..." (26. 11. 2018). Pravi, da ob tem ne omenja znanih gospodarskih zlomov in družinskih tragedij obrtnikov, ki so gospodarsko in eksistenčno propadli na t.i. trgovskem delu velike investicije novega ... stadiona ….

8. Pritožnik v tej dopolnitvi svoje pritožbe navaja, da je iz prilog razvidno, kako visoke ekstra-profite (deleže) v prihodkih skupnih investicij mesta ... in zasebnih tujih vlagateljev je po teh ugotovitvah župan B. B. dogovoril z zasebnimi vlagatelji. Glede na to, da ... financira energetsko prenovo objektov večinsko iz evropskih kohezijskih skladov, se domneva, da bo s temi projekti oškodovan tudi proračun Evropske unije. V tem sestavku je kritično obdelanih še več tovrstnih projektov občine E.. Omenja tudi dolgove B. B..

9. S prvostopenjskim sklepom je Občinska volilna komisija občine E. na podlagi 98. in 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) v zadevi ugovora in pritožbe kandidata za člana Mestnega sveta občine E. in za člana Sveta Četrtne skupnosti F., K. K., v prvi točki izreka odločila, da se ugovor v delu, ki se nanaša na delo volilnega odbora (ureditev kraja glasovanja v povezavi s seznami kandidatov in možnost izbire kandidata, varovanje volilnih skrinjic, število prisotnih članov volilnega odbora na volišču ter praksa volilnih odborov glede pravice voliti tujega državljana s stalnim prebivališčem), zavrže. 10. V drugi točki izreka pa je prvostopenjski organ pritožbo kandidata za člana Mestnega sveta občine E. in za člana Sveta Četrtne skupnosti F. v delu, ki se nanaša na zahtevek, da Svet občine E. na svoji konstitutivni seji odloči, da se zaradi ugotovljenih materialnih in postopkovnih kršitev pri izvedbi letošnjih volitev župana občine E., Sveta občine E. in četrtnih skupnosti občine E. z dne 18. 11. 2018 le-te razveljavijo, in določi rok za njihovo ponovno izvedbo, zavrže. 11. V obrazložitvi prve točke izreka tega sklepa je navedeno, da zahtevek pritožnika vsebinsko in dejansko predstavlja ugovor zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, ne glede na to, kako je stranka vlogo poimenovala (98. člen ZLV v povezavi s 66. členom Zakona o splošnem upravnem postopku). Glede na navedeno je Volilna komisija občine E. ta del presojala kot ugovor kandidata zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora iz 98. člena Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45108,83112 in 68/17; v nadaljevanju: ZLV). Sklicuje se na določilo prvega odstavka 98. člena ZLV. Ugovor je bil vložen dne 23. 11. 2018, kar pomeni, da je bila pritožba v obravnavanem delu vložena prepozno in se zavrže. 12. V nadaljevanju se sklicuje na 100. člena ZLV. Pritožbo po tem členu se sme vložiti iz razloga odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov. Pritožba (glede priseljevanja - fiktivne prijave stalnih prebivališč) je bila vložena dne 23. 11. 2018 ob 11. 25 uri, do tedaj pa s strani Volilne komisije občine E. še niso bila sprejeta poročila o izidu volitev, saj je imela Volilna komisija občine E. sklicano sejo 23. 11. 2018 ob 18.30 uri. Glede na navedeno je ugovor na podlagi 100. člena ZLV preuranjen in se zavrže, kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa.

13. Pritožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo pritožnika, v kateri je navedel, da se na njegove dodatno navedene razloge, podane v vlogi z dne 25. 11. 2018, volilna komisija doslej ni izjavila. Volilna komisija je razloge pritožbe zmotno opredelila kot zgolj "ugovor" zaradi nekih nepravilnosti ali pomanjkljivosti na konkretnem volišču. Pritožba se nanaša na vsa volišča (najmanj) na območju celotne volilne enote 1 in 2. Nesporno je namreč, da je bila ureditev na vseh teh voliščih enaka. Pritožba se v teh očitkih tudi namerno ni omejila le na konkretno volišče. Glede na to je izpodbijana odločitev, ki pritožbene očitke samovoljno krči samo na volišče X, ne le nezakonita, marveč tudi nemoralna. Kot dokaz predlaga zaslišanje direktorja Državne volilne komisije L. L., predsednike in člane Državne volilne komisije in volilnih odborov, pričo M. M. ter pritožnika.

14. Tudi to pritožbo je pritožnik dopolnil z vlogo z dne 5. 12. 2018. V njej dodaja članek v časopisu "N." z dne 1. 12. 2018, iz katerega izhajajo informacije o umazanih trikih - volilnih prevarah v konkretnem prikazu ... volilnih goljufij, ki so v dejanski uporabi in močno spominjajo na volilna dogajanja pri nas v ..., t.j. goljufij v obliki t.i. "... vlaka". Po teh navedbah ustrezni operativci delujejo tako, da (za to pripravljenim) volivcem v zameno za glas ponudijo določen znesek denarja. Množični prihodi ljudi iz drugih nekdanjih republik nekdanje SFRJ v času pred lokalnimi volitvami s prijavami stalnega prebivališča na območju ... dajejo podlago za sum, da je na praznik demokracije ta vlak prispel tudi k nam v .... Popolnoma nedopustno pa je, da nekdo, ki si je kratek čas pred volitvami uredil prijavo prebivališča v ..., s tem avtomatično pridobi tudi volilno pravico za volitve župana, občinskega sveta in svetov krajevnih skupnosti (zapisi v internetni reviji „C“ z dne 20. in 21. 11. 2018; "..."). Predlaga tudi vplogled v dokumentacijo prijavne službe prebivališča v občini E. za zadnjega pol leta ter v pritožnikovo elektronsko sporočilo gospe O. O. z dne 28. 11. 2018 ter preiskavo glede nosilcev in virov financiranja kandidacijskega postopka (zbirnih mest, njihovih predstavnikov in gradiva za propagando ekipe oz. predstavnikov "Liste B. B.", izdaje njihove razkošne publikacije "P" ter drugih gradiv in propagandnega materiala.

15. Z drugostopenjsko odločbo je Mestni svet občine E. na podlagi 100. člena ZLV na 1. seji Mestnega sveta občine E. odločil, da se pritožba kandidata za člana Mestnega sveta občine E. in za člana Sveta Četrtne skupnosti F. K. K. zavrne. V obrazložitvi akta tožena stranka med drugim pravi, da je bil glede na določilo drugega odstavka 98. člena ZLV pritožnikov ugovor, vložen dne 23. 11. 2018, prepozen (moral bi biti vložen do izteka dne 19. 11. 2018). Sklep VK občine E. št. 041-332/2018-2 z dne 26. 11. 2018 je bil povsem skladen s predpisi.

16. Pritožnikov dodatek k podanem ugovoru, ki ga je VK občine E. prejela dne 27. 11. 2018 in v katerem pritožnik navaja ter mu prilaga članke oziroma pisanja v domačih in tujih medijih glede poslovanja aktualnega župana in občinskega sveta, je bil prejet po izdaji Sklepa VK občine E. št. 041-332/2018-2 z dne 26. 11. 2018 in je vključen v to odločbo, pri čemer je bistveno, da so navedbe v njem za pričujočo pritožbo tako iz vsebinskega kot tudi postopkovnega vidika povsem brezpredmetne. Povsem enako velja za priloge k dopolnitvi pritožbe z dne 5. 12. 2018. Nadalje je nujno poudariti, kar velja za celotno vsebino predmetne pritožbe - da pritožnik v ugovoru z dne 23. 11. 2018, ni nikjer navedel, za katero konkretno volišče naj bi šlo oziroma navedel, da besedo »volišče« uporablja kot generični pojem za (najmanj) vsa volišča, kot je navedel šele v pritožbi, na območju celotne VE 1 in 2 (to ni pravilno, ker je občina E. ena volilna enota). Z izpodbijanim sklepom VK občine E. št. 041-332/2018-2 z dne 26. 11. 2018 ni bilo krčenja ugovornih očitkov. Pristojni organ je zadevo obravnaval iz procesnega vidika, zato je izpodbijani sklep zakonit oziroma legitimen.

17. Pritožnik je v pritožbi izrecno navedel, da v delih, ki se nanašata na izjemno doseljevanje tujcev na območje VE 1 in 2 v predvolilnem času in glede prisotnosti članov volilnega odbora sklepa št. 041-332/2018-2 z dne 26. 11. 2018 ne izpodbija, zato se do teh navedb tožena stranka ne opredeljuje. Vendarle pa je potrebno izpostaviti, da je skladno z Odlokom o oblikovanju volilne enote za volitve članov Mestnega sveta in župana občine E. (Uradni list RS, št. 51/98) v 1. členu določeno, da se za izvedbo volitev članov mestnega sveta in župana občine E. oblikuje ena volilna enota, ki zajema območje celotne občine E.. Pritožbene navedbe o fiktivnih prijavah stalnega prebivališča so neutemeljene. Skladno s 4. členom Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/16) so za prijavo stalnega prebivališča pristojne upravne enote, ki so ustanovljene za opravljanje nalog državne uprave. Na upravne enote in ne volilne odbore oziroma na mestno upravo se tudi nanašajo navedbe o pritisku na delo javnih uslužbencev, ki jih je bilo moč zaslediti v javnih občilih. Domneve so v celoti neutemeljene. Iz odgovorov Ministrstva za notranje zadeve na vprašanja spletnega portala „R.“ je razvidno, da je bilo v letu 2018 v občini E. na novo prijavljenih 475 stalnih prebivališč tujcev, ki niso iz EU (623 v letu 2017), 37 na novo prijavljenih stalnih prebivališč tujcev iz EU (78 v letu 2017) in 525 na novo prijavljenih začasnih prebivališč tujcev iz EU (589 v letu 2017). Meni, da številke v celoti ovržejo pritožnikove navedbe. Sklicuje se na 5. člen ZLV. V nadaljevanju se organ opira na sedmi odstavek 109. člena ZLV, prvi odstavek 26. člena in 33. člen Zakona o evidenci volilne pravice (Uradni list RS, št. 98/13; v nadaljevanju: ZEVP-2).

18. V zvezi z izobešanjem razglasov se organ sklicuje na 40. člen ZLV in navaja, da je v Navodilu občinskim volilnim komisijam za izvedbo rednih volitev v občinske svete in rednih volitev župana, v točki 9. določeno, da glasovanje in delo na voliščih poteka po pravilih volilnih odborov, ki ga sprejme Državna volilna komisija (DVK). V Navodilu za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah 18. november 2018, številka 041-47/2018-5 z dne 2. 11. 2018, je bilo uvodoma določeno, da se pri organizaciji in delu na voliščih ter poteku glasovanja na podlagi 75. člena ZLV smiselno uporabljajo določbe ZVZD, ki v IX. Poglavju (63. do 68. člen) ureja glasovanje na voliščih. ZVZD v tretjem odstavku 64. člena določa, da volilne komisije pripravijo pravočasno za vsa volišča, ki so jih določile, potrebno število prosojnih glasovalnih skrinjic, tiskane glasovnice in drugo volilno gradivo. Posebnih določb glede seznamov list kandidatov, o katerih se glasuje, ZLV ne vsebuje. ZVZD v četrtem odstavku 64. člena določa, da je na volišču treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov, o katerih se glasuje. ZVDZ ne določa natančno, na katerem mestu in koliko oddaljeno od samega prostora glasovanja, opremljenega na način, da preprečuje opazovanje volivca pri izpolnjevanju glasovnice, je treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov. Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah v točki 4.2 določa, da volilni odbor na vidno mesto obesi razglase - edino konkretnejše določilo glede mesta razobešanje je, da se razglasi nalepijo, po možnosti, znotraj kabine, boksov, pregrad itd. Iz citiranega Navodila tako izhaja, da se razglasi nalepijo znotraj kabin/boksov/pregrad, da pa to ni točno določeno. V primeru, da se je volivec med izpolnjevanjem glasovnice odločil, da začasno zapusti to mesto, z namenom, da si ogleda razglase s seznami kandidatov, ki morebiti res niso bili nalepljeni znotraj kabine, kjer je volivec glasoval, to nikakor ne pomeni kršitve tajnosti glasovanja ali pritiska na volivca in ne predstavlja posega v možnost izbire kandidata v skladu z voljo volivca. To ne pomeni vdora v tajnost glasovanja, možnost izbire ali izvajanja pritiska na volivca. Pri tem je treba še dodati, da je kabina velikosti 87 x 70 cm, razglas za mestni svet pa je bil velikosti 130 x 90 cm in ga tako niti teoretično ni mogoče razobesiti v kabini za glasovanje.

19. V zvezi z očitkom glede glasovalnih skrinjic drugostopenjski organ navaja, da je v tretjem odstavku 64. člena ZVDZ med drugim določeno, da so glasovalne skrinjice prozorne. V Navodilu za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah je v točki 4.1. določeno, da vsak volilni odbor s potrdilom prevzame gradivo za glasovanje; v to gradivo spadajo tudi glasovalne skrinjice. V točki 4.2 omenjenega Navodila je opredeljeno, da mora vsak volilni odbor pregledati glasovalne skrinjice, ki jih je prevzel (ali so prazne in ali tudi sicer v redu) ter jih postaviti na primernem prostoru. V Navodilu je nadalje določeno, da mora vsak volilni odbor o svojem delu pred dnevom glasovanja in po tem, ko so volišče pripravili, sestaviti zapisnik o delu, ki ga volilni odbor prejme skupaj z drugim volilnim gradivom. V Standardih za ureditev volišča, ki jih je sprejela DVK, številka 041-47/2018-6 z dne 2. 11. 2018, je bilo v točki "i" določeno, da mora biti volilna skrinjica prosojna in po obliki takšna, da volivec brez težav spusti vanjo prepognjeno ali zloženo glasovnico. Ko je volilna skrinjica polna, je treba postaviti novo, poprej pripravljeno in pravilno zaprto skrinjico. Polna skrinjica ostane v prostoru, kjer je bila (pred volivci), dokler ni glasovanje končano. Odprtina na volilni skrinjici pa se na ustrezen način (z nalepko) zapre. Če bi prišlo do kakršnihkoli odstopanj od standardov, poškodb, neustreznosti ipd. glasovalnih skrinjic, bi to volilni odbor, ki bi naletel na takšne pomanjkljivosti, vpisal v zapisnik o delu ter ustrezno ukrepal. Iz zapisnikov o delu odborov ni izhajalo, da bi se katerikoli od njih srečal z neustreznimi, poškodovanimi glasovalnimi skrinjicami. Pred odhodom z volišča na dan pred glasovanjem morajo člani volilnega odbora volišče primerno zavarovati (zapreti okna, zakleniti itd.), kot je to določeno v omenjeni točki 4.2 Navodil. 20. Navedbe o nezadostni hrambi in varstvu volilnih skrinjic so popolnoma neosnovane in nekonkretizirane – gre izključno za pavšalne navedbe o potencialno možnih kršitvah. Volilne skrinjice so bile na levem in desnem robu med pokrovom in skrinjico zavarovane z varnostno nalepko, ki v primeru, da se nepooblaščeno odlepi, pusti sled. Na voliščih za predčasne volitve so bile po vsakem zaključenem dnevu glasovanja reže skrinjic še dodatno zavarovane z varnostnimi nalepkami, tako da je bila reža popolnoma zaprta.

21. V 37. členu ZLV je natančno opredeljena sestava volilnih odborov (predsednik in parno število članov ter njihovi namestniki). Navedeno je, da se njihovi člani imenujejo izmed občanov, ki imajo stalno prebivališče v občini, določeni so predlagatelji (politične stranke, druge organizacije občanov ter občani) ter določene omejitve zaradi sorodstvenih in drugih vezi. Pritožnik tudi glede te vsebine ne poda drugega kot pavšalno navedbo, zato natančnejša opredelitev v tem vsebinskem segmentu pritožbe ni možna.

22. Pritožnikov predlog za razveljavitev volitev je neutemeljen, saj je podal le pavšalne ter nekonkretizirane pritožbene navedbe, zaradi katerih pa ne obstojijo utemeljeni razlogi, da občinski svet mandatov v občinskem svetu ne bi potrdil; takšno stališče je zavzelo Upravno sodišče v sodbi II U 437/2014. Pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije (ali občinskega sveta) je utemeljena zgolj, če pritožnik izkaže, da so bile pri delu na volišču oziroma pri delu volilnega odbora ali občinske volilne komisije takšne nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev (sodba Upravnega sodišča II U 433/2014).

23. Izpodbijani sklep številka 041-332/2018-2 z dne 26. 11. 2018 ima pravilno materialnopravno podlago, dejansko stanje za odločitev v njem je bilo ugotovljeno popolno, prav tako pri njegovi izdaji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka. Enako velja za predmetne lokalne volitve. Pritožnik v pritožbi ni izkazal obstoja niti enega od pritožbenih razlogov iz 237. člena ZUP, zato je potrebno pritožbo zavrniti in je odločeno, kot izhaja iz izreka te odločba.

24. V pritožbi na Upravno sodišče zoper drugostopenjski akt pritožnik predlaga, da sodišče razveljavi volitve Sveta občine E. in Četrtnih skupnosti v občini E. in določi rok za njihovo ponovno izvedbo.

25. V pritožbi pravi, da izpodbijana odločba protispisno in v neskladju s samim dejanskim stanjem te navedbe opredeljuje kot ugovor kandidata zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora iz 98. člena Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV). S to umetno skonstruirano povezavo nato v naslednjem odstavku samozadostno, t.j. ne da bi sploh obravnavala navedeno hudo oviro za neoviran potek glasovanja (ki je pri vsakem volivcu intimen potek odločanja), za osnovne kriterije zakonite izvedbe volitev popolnoma nerazumljivo zaključuje, da naj bi bilo potrebno v tem konkretnem primeru (očitno kot tudi v vseh drugih) ugovor vložiti najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja. Volilna komisija občine E. naj bi namreč ta ugovor presojala kot ugovor »zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora iz 98. čl. ZLV« in ker je bil (skupaj z drugimi pripombami) vložen v roku 4 dni (ne pa v zakonsko predvidenem roku 1 dneva), ga je enostavno štela za prepoznega in ga je zavrgla. Gre za tipično birokratsko sprenevedanje. Volivec je moral, če je želel preveriti listo kandidatov in se na tej podlagi odločiti za izbor določenega kandidata, zapustiti mesto glasovanja za volilnimi skrinjicami in se sploh pozanimati, kje lahko vpogleda podatke o kandidatih, izmed katerih bo lahko volil kandidata, za katerega se bo odločil. Ta ovira je seveda bistvenega pomena, saj se že po njegovi zaznavi velika večina volivcev nedvomno prav zaradi te velike ovire sploh ni odločila za seznanitev z drugimi kandidati posamezne politične stranke, pač pa je očitno avtomatično glasovala za njenega prvo navedenega kandidata. Tako, kot je v izpodbijani odločbi napačno nasprotno navedeno, v danem primeru ni šlo in ne gre za kritiko nepravilnosti pri delu volilnega odbora, pač pa za ugotovitev sistemsko napačne ureditve poteka glasovanja na tem in vseh drugih voliščih.

26. V tej zvezi je treba za predočenje popolne neprimernosti opisanega postopka volitev povedati, da je Nemčiji možno uveljavljati nepravilnosti v postopku volitev še tri (3) mesece po njihovi izvedbi, kasneje pa tudi preko predsednika Državnega zbora (Bundestaga) vse do konca mandata. Nesmiselno kratki roki za uveljavljanje očitnih resnih pomanjkljivosti, avtomatično kategoriziranje takšnih sistemskih pomanjkljivosti zgolj kot možnih nepravilnosti posameznega volilnega odbora ter dosledno krčenje sistemskih napak zgolj na lokalno raven posameznega volišča so očitni znaki, da je naš volilni sistem še vedno globoko zakoreninjen v preteklem nedemokratičnem režimu in nujno potreben temeljite demokratične prenove. Kako ti napori potekajo, pa je očitno razvidno iz dejstva, da na tem področju državna predstavniška in birokratska oblast že več let trdovratno bojkotira izvedbo nujnih rešitev v skladu z odločbami Ustavnega sodišča. 27. Naravnost ponižujoče so uradne razlage, da preprosto ni mogoče drugače urediti volišč oziroma možnosti za izbiro kandidatov, ker da so njihovi spiski preobsežni in jih ni mogoče razobesiti v volilnih skrinjicah. Po lastni izkušnji pritožnik pravi, da so v Nemčiji prav takšni spiski (še precej bolj obsežni) volivcem na razpolago tako v volilnih skrinjicah (kot urejeni seznami, ki so lahko tudi v skrinjici pritrjeni in jih je mogoče listati), kot tudi ponujeni s strani volilnega odbora tistim volivcem, ki zanje zaprosijo, ali pa za nadomestilo v posamezni volilni skrinjici, kjer je takšen seznam umanjkal. 28. Da je volivec prisiljen samoiniciativno raziskovati, kje sploh so navedeni kandidati organov, je višek organizacijskega diletantizma. To, da je volivec prisiljen na javnem prostoru prebirati te sezname in se odločati o svoji izbiri je popolnoma nevzdržno in v nasprotju s tajnostjo volitev. Takšne volitve (pri katerih se tudi večina avtomatično odpove pregledu podatkov o drugih kandidatih, ki jih potrebuje najmanj zato, da ugotovi zaporedno številko želenega kandidata) so bistveno pohabljene. Predlaga zaslišanje direktorja DVK L. L. in predsednika DVK S. S., župana občine E. B. B. ter prič M. M., Š. Š., T. T., U.U..

29. Posebno poglavje so glasovalne skrinjice, o katerih je bilo že marsikaj povedanega ob priliki državno zborskih volitev. Te skrinjice (ki so bile pred leti nabavljene pri podjetju »V.«, katerega nekdanji lastnik Z. Z. je bil v več kazenskih postopkih in naj bi pri prodaji teh skrinjic državi zaslužil dobrih dvesto tisoč evrov) so za izvedbo državnih ali lokalnih volitev očitno neprimerne. Problem je predvsem v tem, da se jih ne da - tako kot v drugih državah EU in v skladu z uveljavljenimi standardi - v času poteka glasovanja zakleniti in zapečatiti. Navedbe, češ da jih med glasovanjem na robu med posodo in pokrovom zalepijo, so očitno popolnoma nezadostne, saj jih je po izjavi priče M. M. možno brez težav odlepiti in znova prilepiti nazaj. Za objektivno verodostojnost izvedenih volitev je nedvomno potrebno zagotoviti uporabo takšnih volilnih skrinjic, ki ustrezajo vsaj minimalnim kakovostnim standardom. Pri takšnih skrinjicah, ki omogočajo manipuliranje volilnih izidov, volitve ne morejo in tudi ne smejo biti veljavne.

30. Kot dokaz predlaga vpogled v prispevek Ž. Ž. (SIOL NET - J z dne 15. 12. 2011), zaslišanje prič direktorja DVK L. L., predsednika DVK S. S., A. B., M. M., B. C., C. Č., avtorice članka Ž. Ž., in po potrebi izvedenca s področja mehanske zaščite.

31. V glasilu občine E. je bila v času volilne kampanje od septembra do novembra 2018 objavljena vrsta izrazito promocijskih prispevkov za kandidate te Liste - seveda na račun sredstev občine E. - absolutno nobenega takšnega prispevka za predstavitev osebnosti iz konkurenčnih političnih strank pa v tem obdobju ni mogoče zaslediti v tem glasilu (ki po svojem namenu tudi sicer ne bi smelo biti izkoriščeno za potrebe volilne kampanje). Sicer pa je Lista B. B. za potrebe svoje volilne kampanje izdala še posebno razkošen bilten »P«, Pri tem iz tega biltena ni mogoče razbrati, iz katerih sredstev je bil financiran; domnevati je mogoče, da prav tako iz občinskih. Kandidati drugih strank takšnih izjemnih možnosti v volilni kampanji seveda še zdaleč niso imeli, pri čemer ni mogoče spregledati očitka zlorabe občinskih sredstev v zasebnem interesu županove liste. Kot dokaz predlaga Dokaz navedeno občinsko glasilo »Q« za september, oktober in november 2018, ki naj jih predloži tožena stranka; navedeni bilten »P«, ki ga naj predloži tožena stranka ter zaslišanje odgovornih oseb, glavnih in odgovornih urednikov navedenih publikacij, župana B. B. ter osebe, odgovorne za finančne in računovodske zadeve občine E..

32. V odgovoru na pritožbo tožena stranka med drugim pravi, da pritožnik s tožbo (pritožbo) ne izpodbija županskih volitev. Pritožnik na predmetnih lokalnih volitvah ni kandidiral za župana občine E., temveč le za člana Mestnega sveta občine E. in za člana Sveta Četrtne skupnosti F..

33. Pritožnik je sicer dne 14. 12. 2018 vložil tudi pritožbo na postopek volitev župana z dne 18. 11. 2018 s predlogom njihovim razveljavitev in njihovega ponovnega razpisa, vendar je tožena stranka to pritožbo zavrgla s sklepom št. 041-332/2018-8 z dne 17. 12. 2018. Pritožnik navedenega sklepa s to tožbo (pritožbo) ne izpodbija, zato ta sklep tudi ne more biti predmet presoje v tem postopku. Pritožnik je v svoji tožbi (pritožbi) izrecno navedel, da izpodbija odločbo Mestnega sveta občine E. št. 041-332/2018-7 z dne 17. 12. 2018, s katero je bila zavrnjena pritožba pritožnika kot kandidata za člana Mestnega sveta občine E. in za člana Sveta Četrtne skupnosti F., ki se torej nanaša le na volitve za člane mestnega sveta in sveta navedene četrtne skupnosti.

34. Mestni svet občine E. je sicer z izpodbijano odločbo obravnaval tudi vsebinske pritožbene razloge, vendar tega ne bi bil dolžan storiti, temveč bi lahko pritožbo zavrnil že iz postopkovnih razlogov.

35. Iz obrazložitve sklepa z dne 26. 11. 2018 je v zvezi z odločitvijo glede zavrženja ugovora (1. točka izreka) razvidno, da je bil ugovor vložen dne 23. 11. 2018, moral pa bi biti vložen najkasneje dne 19. 11. 2018. Pritožnik v svoji pritožbi z dne 2. 12. 2018 zaključka o prepozni vložitvi ugovora ni niti izpodbijal in ga ne izpodbija niti v predmetni tožbi.

36. Mestni svet občine E. je sicer z izpodbijano odločbo pritožbene navedbe tudi meritorno obravnaval zaradi varovanja pritožbene pravice in je pritožbo zavrnil, vendar s tem pravni položaj pritožnika ni bil v ničemer poslabšan, saj je bilo o njeni pritožbi v celoti vsebinsko odločeno.

37. Tudi, če bi pritožbo pritožnika obravnavali kot povsem »samostojno« pritožbo po 100. členu ZLV, čeprav za to ni podlage, saj iz nje izrecno izhaja, da gre za pritožbo zoper sklep z dne 26. 11. 2018, pa pritožnik z njo v nobenem primeru nima pravice izpodbijati nepravilnosti pri delu volilnega odbora, saj je za uveljavljanje teh nepravilnosti v 98. členu ZLV predpisana najprej obvezna vložitev ugovora pri občinski volilni komisiji, pritožnik pa je ta ugovor vložil prepozno, kot pojasnjeno zgoraj. Zato sodišče v tem postopku v nobenem primeru ne sme vsebinsko presojati pritožbenih navedb pritožnika glede nepravilnosti pri delu volilnega odbora (tj. glede objave seznama kandidatov in volilnih skrinjic).

38. Nadalje, tožena stranka izpostavlja tretji odstavek 20. člena ZUS-1. Pravi, da je pritožnik šele v predmetni tožbi z navedbami pod točko III. začel širiti svojo trditveno podlago, tako da je v tožbi prvič navedel očitke glede objav v glasilu občine E. in »biltena« Liste B. B. »P«.

39. To bi pritožnik lahko navedel že prej, in sicer v svoji prvi vlogi z dne 21. 11. 2018. Pritožnik v predmetni pritožbi niti ne pojasni niti ne izkaže, da teh dejstev ne bi imel možnosti navajati in dokazov predlagati v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

40. Volilna komisija občine E. je dejansko šla pritožniku naproti v smislu, da se je iz vsebine, ki je bila podana povsem nesistematično, resnično potrudila, da bi navedbe zbrala in smiselno kategorizirala (v smislu pravnih podlag oziroma pravne subsumpcije). Tudi (ne pa samo) s takšni ravnanjem je izkazala absolutno upoštevanje demokratičnih načel pravne države.

41. V tem primeru pritožnik podaja zgolj posplošene kritike o obstoječem volilnem sistemu (in ga primerja z nekaterimi značilnostmi volilnega sistema v Nemčiji, kar pa je za konkretno pritožbo povsem nerelevantno), kar sicer lahko predstavlja dobro izhodišče v smislu oblikovanja predloga za spremembo zakonodaje, a v tem ni nobene substance, ki bi kakorkoli utemeljevala kakršnekoli kršitve, ki bi se nanašale na lokalne volitve v ... v 2018. 42. Pritožnikove navedbe, da naj bi bile volitve, kjer lista kandidatov ni bila v glasovalni »kabini«, bistveno pohabljene in da so zato apriori neveljavne, so popolnoma neutemeljene. Takšna okoliščina nikakor ne more predstavljati vzroka neveljavnosti volitev. Posameznik, ki bo zelo angažiran in bo ciljno volil določenega kandidata, bo zanj dobro vedel in ga bo na glasovnici našel (s pomočjo seznama ali brez). Posameznik, ki primarno voli stranko, ne »svojega« kandidata, torej tistega, ki bi mu lahko namenil preferenčni glas, slednjemu ne bo namenjal posebne pozornosti. Iskanje ključnega (ali celo edinega) vzroka za ne-dajanje preferenčnih glasov v tem, da lista kandidatov ni v glasovalni kabini, je povsem neosnovano in nedokazano. Primerjava z Nemčijo je tudi v tem pogledu za predmetno pritožbo nerelevantna.

43. Pritožbene navedbe je nujno potrebno specificirati, konkretizirati. Na to stališče se je postavilo Upravno sodišče RS v sodbi IV U 248/2010. Navedba o izjavi priče, M. M., da naj bi bilo možno na robu skrinjic lepilni trak (med pokrovom in okvirjem) brez težav odlepiti in znova prilepiti nazaj, je nedokazana in neverodostojna. Pri tem tožena stranka izrecno opozarja, da dva od predloženih »dokazov«, to je prispevek Ž. Ž. na Siol.net z dne 15. 12. 2011 in fotografiji (na printu je moč razbrati link Facebooka, naveden pa je datum julija 2018), nimata in ne moreta imeti nikakršne povezave z lokalnimi volitvami, ki so potekale dne 18. 11. 2018. 44. Za objavo skrbi državna volilna komisija. Volilna komisija občine E. je tako novembra (2. 11. 2018) objavila seznam kandidatov in kandidatk za župana, kandidatov in kandidatk za člane občinskega ter kandidatov in kandidatk za člane svetov četrtnih skupnosti - v posebni številki glasila Q, pri čemer je po en izvod brezplačno prejelo vsako gospodinjstvo v občini E.. Predstavljeni so bili vsi kandidati ter vse liste - enakopravno, pod povsem enakimi pogoji, po vrstnem redu, določenim z žrebom, ki je potekal v prisotnosti predstavnikov kandidatov in list kandidatov. Za domnevne kršitve, ki naj bi jih predstavljali septembrska in oktobrska številka glasila Q, tožnik ne poda nobenih konkretnih navedb niti enega samega dokaza. Tožena stranka v celoti zavrača očitke, da je glasilo Q propagandno glasilo župana. To glasilo je namenjeno temu, da so občani seznanjeni z novostmi, ki se dogajajo ali se bodo dogajale v občini, z namenom, da se jim približa aktivnosti, ki jih veselijo, motivirajo, jim izboljšujejo življenje oziroma so jim na splošno v doprinos.

45. Nepravilnosti pri porabi javnih sredstev pri glasilu Q nikakor ni bilo, prav tako ni bilo nikakršne enostranske, privilegirane propagande, posledično pa tudi ni bilo vpliva na izid volitev. Občani občine E. so svoje mnenje svobodno in brez kakršnegakoli (propagandnega ali drugačnega vplivanja) izrazili z glasovanjem, ki je bilo demokratično, tako je tudi rezultat volitev demokratičen in legitimen in ga je kot takšnega potrebno tudi sprejeti in spoštovati.

46. Izdajatelj in plačnik predvolilnega časopisa »P« Liste B. B. je bila izključno Lista B. B., kar velja tako za tiskanje kot distribucijo - financiranje pa je bilo ločeno od glasila Q. 47. Tožena stranka v dokaz teh navedb predlaga vpogled v vseh 10 izdanih številk glasila Q v letu 2018 in 1 izredno (volilno) številko. Glasilo Q ima skladno z Odlokom o ustanovitvi in izdajanju javnega glasila Ljubljana jasno določeno poslanstvo in namen. Določilo 10. člena navedenega Odloka ureja pristojnosti in naloge Uredniškega odbora, ki ga imenuje Mestni svet. 48. Jeseni leta 2017 je bil, na podlagi javnega razpisa, za odgovornega urednika glasila Ljubljana izbran dr. D. E., ki je v programski zasnovi glasila za naslednje obdobje izpostavil troje prednostnih osi. V letu 2018 je glasilo Q izhajalo skladno s terminskim načrtom in izšlo 10 krat. 49. Posebna številka je izšla novembra, v njej pa so navedeni vsi kandidati in kandidatke na lokalnih volitvah v občini E. (kar dokazuje izdana volilna številka glasila). Tožena stranka v dokaz teh navedb predlaga vpogled v volilno številko glasila s seznami vseh kandidatov na lokalnih volitvah v občini E. in redno novembrsko številka glasila brez vsakršnih političnih tem ali stališč.

50. Uredniški odbor glasila Q je na seji 6. 9. 2018 sprejel sklep, da bo skladno s prakso v zadnjih letih v času volitev izšla posebna volilna številka glasila s seznami vseh kandidatk in kandidatov.

51. V redni, novembrski številki glasila Q ni bilo nobenega prispevka, v katerem bi s svojimi stališči nastopal župan, podžupani ali člani UZ, v njej ni niti ene fotografije župana ali koga iz županove vodstvene ekipe, v njej ni bilo nobenih tem, ki bi tako ali drugače imele politično konotacijo. Zato je trditev o zlorabi v politične namene povsem deplasirana, brez osnove v dejstvih in zlonamerna. Posledično v glasilu tudi ni objav in stališč drugih kandidatov na lokalnih volitvah. Tožena stranka v dokaz teh navedb predlaga vpogled v vse izdane številke glasila Q. 52. V oktobrski številki, ki je izšla 10. 11. 2018, je bil objavljen intervju z županom na treh straneh, v septembrski številki pogovor s podžupanjo E. F. in podžupanom F. G. prav tako na treh straneh, v marčevski številki intervju s podžupanjo G. H. na 2 straneh, v maju je podžupan H. I. prispeval polstranski uvodnik, polstranski uvodnik pa je prispeval aprila tudi podžupan I. J. Vodstvo občine E. je torej imelo v glasilu v letu 2018 9 strani, glede na vse ostale teme in osebe, ki so pisale v glasilu, in objavljenih 588 strani glasila v letu 2018, pa je to zanemarljivo. Točneje, vsebine, v katerih neposredno nastopajo župan in podžupani, zavzemajo v letu 2018 natanko 1,53 % obsega izdane številke. Tožena stranka navaja še en podatek, ki jasno zavrača trditev tožeče stranke o vsebini glasila. Od približno 1300 objavljenih fotografij v 10 izdanih številkah glasila v letu 2018 je župan B. B. navzoč zgolj na 13-ih fotografijah.

53. V septembrski številki je bil župan na naslovnici na fotografiji s prvošolci z razlogom, saj je bila osrednja tema glasila povezana z novimi investicijami v šole: izredno velikimi in številnimi investicijami v zadnjem obdobju v šole (samo v letu 2018 je bilo investicijam v šole namenjenih 47 milijonov EUR), prav tako je župan na prvi šolski dan obiskal kar 11 od 48 osnovnih šol v občini E., kar kaže na izrazito naklonjen odnos tudi župana osebno do vlaganja v šole in izboljševanje pogojev za izobraževanje. Prav investicije v šolstvo so denimo primer, zakaj je glasilo Q pomemben informator; kljub pomembnosti za občanke in občane, teh v drugih medijih praktično ni mogoče najti.

54. Vsekakor pa glasilo Q ni edini medij v tej državi in v občini E., zato tožnik očitno podcenjuje bralce in bralke glasila ter precenjuje vpliv glasila na politično podobo v lokalni skupnosti.

55. Vsekakor pa bi bil zaključek, da v glasilu Q ne sme biti objavljenega prav nobenega intervjuja z vsakokratnim županom in prav nobene njegove fotografije, absurden, saj ne gre za politično propagando za potrebe bodočih volitev, temveč za predstavitev dejanskih in za občane relevantnih dogodkov in dosežkov v občini, v katerih je vsakokratni župan udeležen glede na naravo svoje funkcije.

56. Tožena stranka izpostavlja četrti do sedmi odstavek 59. člena ZUS-1, ki določajo, da sodišče vselej sodi na seji v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov. V predmetni zadevi ni potrebe po zaslišanju prič, saj je zadeva brez tega zrela za odločitev sodišča. Tožeča stranka tudi ne substancira, o čem naj bi izpovedale predlagane priče, predlagane pod točkami I., II in III. predmetne tožbe. Tožena stranka posledično nasprotuje zaslišanju teh prič in tudi sicer meni, da priče ne morejo izpovedati o nobenem pravno relevantnem dejstvu za ta postopek. Relevantno dejansko stanje je razvidno iz listin in priče niso primeren dokaz za njegovo dokazovanje. Predlaga, da sodišče v celoti zavrne pritožbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

57. Pritožba ni utemeljena.

58. Ker pritožnik v pritožbi ne navaja, da izpodbija volitve za župana občine E. in ker tudi ni odgovoril na odgovor tožene stranke, v katerem tožena stranka poudarja, da pritožnik ne izpodbija izida volitev za župana, sodišče šteje, da med strankama ni sporno, da je predmet te presoje zgolj zakonitost odločitve tožene stranke glede volitev v Mestni svet občine E. in v Svet četrtne skupnosti F..

59. Četudi je prvostopenjski organ glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZLV pritožbo (oziroma ugovor) pritožnika z dne 21. 11. 2018 zavrgel kot prepozno, je drugostopenjski organ ob tem, ko je ugotovil, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, vseeno razloge iz pritožnikovega ugovora z dne 21. 11. 2018 obravnaval po vsebini, ker je očitno štel, da je narava pritožnikovih ugovorov in njihova vsebina takšna, da z njimi pritožnik v bistvu izpodbija kolektivni izid volitev.

60. V izpodbijanem drugostopenjskem aktu tožena stranka na pritožnikove ugovore o neustreznem objavljanju seznamov kandidatov na voliščih, o nezaščitenosti skrinjic in slabi prisotnosti članov volilnega odbora med glasovanjem argumentirano odgovarja in sicer s sklicevanjem bodisi na pravne podlage, navodila za delo občinskih volilnih komisij ali na pravila glede dokaznega bremena. V zvezi z objavljanjem seznamov kandidatov se tožena stranka do tega ugovora opredeljuje v drugem in tretjem odstavku na strani 7 izpodbijane drugostopenjske odločbe; v zvezi z (ne)zaščitenostjo skrinjic se tožena stranka opredeljuje v četrtem odstavku na strani 7 in v prvih štirih odstavkih na strani 8 izpodbijanega akta; o sestavi volilnih odborov pa se tožena stranka opredeljuje v predzadnjem odstavku na strani 8 izpodbijanega akta. Pritožnikove ugovore je torej tožena stranka zavrnila kot neutemeljene.

61. Ker je tožena stranka po vsebini obravnavala ugovore pritožnika in je o njih odločila v izreku izpodbijane odločbe, drugostopenjski akt v zvezi z prvostopenjskim aktom posega v pravni položaj pritožnika, ki je bil tudi kandidat na volitvah v mestni svet in četrtno skupnost. Poleg tega je sodišče moralo njegove ugovore glede obveščanja o kandidatih na voliščih, zaščite skrinjic in prisotnosti članov volilnega odbora obravnavati po vsebini zaradi tega, ker mora po interpretacijah Ustavnega sodišča o objektivnem varstvu volilne pravice kandidat po objavi poročila o volitvah v lokalni skupnosti imeti pravico do pritožbe po 100. členu ZLV.1

62. Vendar pa enako kot tožena stranka tudi Upravno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Poleg tega, kar je navedla tožena stranka v navedenih delih obrazložitve drugostopenjskega akta, česar sodišče ne bo ponavljalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1),2 sodišče dodaja še naslednje.

63. Izhajajoč iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ki izpeljuje, da mora upravičenec do sodnega varstva v sporu v zvezi z volilno pravico "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid,3 Upravno sodišče lahko brez dvoma oceni, da je pritožnik sicer zatrjeval nepravilnost, vendar je ni dovolj prepričljivo utemeljil, tako da bi sodišče moralo izvesti kakšne tehtne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja. Trije razlogi podpirajo takšno oceno sodišča. 64. Prvič, sodišče ne more šteti za dovolj prepričljivo izkazan(o) dvom oziroma domnevo o obstoju nepravilnosti glede neustreznega zavarovanja skrinjic s tem, ko naj bi nek volivec sam poizkusil odpreti pokrov, ga odlepil, odstranil in postavil nazaj brez sledu. V tej zvezi je pritožnik predlagal zaslišanje priče M. M.. Bolj konkretnega očitka, argumenta ali dokaza o zatrjevani nepravilnosti volilnega odbora, pritožnik ni podal oziroma ga ni predlagal. S takšnim zatrjevanjem pritožnik ni uspel vzpostaviti zadostnega dvoma, da je morebiti zaradi neustrezne kakovosti skrinjic prišlo do konkretnih nepravilnosti, ki bi morebiti lahko vplivale na rezultat glasovanja in zaradi česar bi bilo treba njegove trditve preveriti z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi.

65. Drugič, varovanje volilnih skrinjic je do neke mere urejeno z zakonom (64. člen ZVDZ v zvezi s 75. členom ZLV), navodilom za delo volilnih odborov DVK ter s standardi za ureditev volišča (40. člen ZLV), na katere se sklicuje tožena stranka, in pritožnik ni izkazal, da katerega koli konkretnega standarda ali pravila za varovanje skrinjic tožena stranka ni upoštevala.

66. Tretjič, po določilu 46. člena ZLV so pri delu občinske volilne komisije lahko navzoči predstavniki kandidatov in list; pri delu volilnih odborov so lahko navzoči zaupniki kandidatov in list kandidatov; predstavniki in zaupniki kandidatov in list kandidatov lahko opozorijo predsednika volilnega organa na nepravilnosti. Prvi pritožnik ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njegove liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na nepravilno zaščitene skrinjice, kar bi bilo tudi dokumentirano v ustreznih zapisnikih ali bi bilo kako drugače verodostojno preverljivo, zato da bi sodišče na tej podlagi našlo potrebo za zaslišanje prič na glavni obravnavi.

67. Zato izvajanje kakršnega koli dokaza z zaslišanjem konkretnih prič za ugotavljanje obravnavanega dejstva tekom upravnega spora ni nujno, potrebno, niti smiselno. Zakonodajalec je sicer izrecno predpisal, da sodišče v sporih o zakonitosti volilnih organov vselej sodi na seji (četrti odstavek 59. člena ZUS-1), kar je odraz legitimnega namena, da se ti postopki izpeljejo čim hitreje po končanih volitvah. To pa ne pomeni, da sodišče ne sme ugotavljati dejstev in napraviti dokazne ocene po opravljeni glavni obravnavi, če se to na podlagi 23. člena Ustave izkaže za nujno potrebno in če s tem omenjeni legitimni namen ni nesorazmerno prizadet. Vendar v konkretnem primeru te nujnosti v zvezi z obravnavanim ugovorom ni. Pri tem je Upravno sodišče upoštevalo, da je v zvezi s tem ugovorom na Upravnem sodišču uveljavljal sodno varstvo (poleg pritožnika) samo še en pritožnik v zadevi I U 2590/2018), to je oseba, ki jo je pritožnik v obravnavanem upravnem sporu predlagal za pričo. Iz bistveno enakih razlogov je sodišče istovrstni ugovor pritožnika v zadevi I U 2590/2018-19 zavrnilo kot neutemeljenega.4

68. Tudi kar zadeva ugovor obveščanja o seznamu kandidatov na voliščih sodišče lahko enako kot v zadevi I U 2590/2018-19 dopolni utemeljitev iz izpodbijanega akta s tem, da med strankama ni sporno, da na voliščih ni bilo obvestila o kandidatih v kabini, ampak so bila obvestila izven kabine, vendar pa so bila obvestila na voliščih. Ker okoliščina o tem, katero obvestilo je bilo nameščeno v volilnih kabinah, in da med temi ni bilo seznama kandidatov na listi, med strankama ni sporno, sodišče lahko izhaja iz prakse v zvezi z volilnimi spori, ki jo je vzpostavilo že Ustavno sodišče, in po kateri lahko sodišče na podlagi pisnega postopka potem, ko je bilo strankam omogočena uresničitev pravice do izjave o vsem pridobljenem gradivu, in je v sporu odprto le vprašanje pravne presoje v smislu dokazne ocene, naredi pravno subsumpcijo pod upoštevne zakonske določbe.5

69. Glede te okoliščine oziroma zatrjevane nepravilnosti je tožena stranka že v izpodbijanem aktu utemeljevala v smeri, da po 40. členu ZLV Državna volilna komisija (DVK) daje občinskim volilnim komisijam navodila za delo volilnih odborov in da v navodilu, ZVDZ ali v ZLV ni posebnih ali konkretnih, natančnih določb glede seznamov list kandidatov, o katerih se glasuje, razen da določilo četrtega odstavka 64. člena ZVDZ določa, da je na "volišču" treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov, o katerih se glasuje; ZVDZ pa ne določa natančneje kot na primer, na katerem mestu in koliko oddaljeno od samega prostora glasovanja je treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov. Tožena stranka navaja, da navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah v točki 4.2. določa, da volilni odbor na "vidno mesto obesi razglase - edino konkretneje določilo glede mesta razobešanja je, da se razglasi nalepijo, po možnosti znotraj kabine, boksov, pregrad itd.. Iz citiranega navodila tako izhaja, da gre za priporočilo (odvisno od dejanskih možnosti v konkretnem prostoru), da se razglasi nalepijo znotraj kabin/boksov/pregrad, da pa to ni točno določeno (zakonsko) predpisano določilo o natančni poziciji in oddaljenosti razglasov." Pri tem je tožena stranka še dodala, da je kabina velikosti 87 x 70 cm, razglas za mestni svet pa je bil velikosti 130 x 90 cm in ga tako niti teoretično ni mogoče razobesiti v kabini za glasovanje.

70. Pritožnik v pritožbi ni uspel prepričljivo utemeljiti, da je takšno obveščanje o seznamu kandidatov na listah nepravilno do te mere, da bi to lahko bistveno vplivalo na izid volitev, kajti gola trditev, da volivec ob glasovanju ni imel pred seboj seznama kandidatov, pač pa le seznam list, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo kršitev oziroma s tem nakazuje na oviranje preferenčnega glasovanja, ni zadostna utemeljitev pravno relevantne nepravilnosti.6 Pritožnik ni utemeljeval, da ustrezno obvestilo o sami možnosti oddaje preferenčnega glasu v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZLV v prostorih na njegovem volišču ni bilo na voljo, ali da je bilo takšno, da ni odgovarjalo kateremu izmed navodil ali standardov ali celo zakonski določbi, na katere se sicer sklicuje tožena stranka že v izpodbijanem aktu ali da mu je bilo onemogočeno oddati preferenčni glas.

71. Pritožnik tudi ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njegove liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na neustrezno obveščanje o možnostih za oddajo preferenčnih glasov po drugem odstavku 83. člena ZLV, kar bi bilo dokumentirano v ustreznih zapisnikih ali da bi bilo kako drugače verodostojno preverljivo, zato da bi sodišče na tej podlagi našlo potrebo za zaslišanje prič na glavni obravnavi.

72. Pritožnik torej tudi v tem primeru ni uspel vzpostaviti zadostnega dvoma o tem, ali je bila morebiti na voliščih storjena takšna nepravilnost glede obveščanja o kandidatih, da bi le-ta lahko vplivala na izid glasovanja. Zato izvajanje dokazov za namen potrditve zatrjevane nepravilnosti ni nujno oziroma bi bilo nesorazmerno glede na pravice vseh ostalih volivcev, da so lokalne volitve pravno veljavne čim prej po dnevu glasovanja. Pri tem je Upravno sodišče upoštevalo, da se je v zvezi z obveščanjem o kandidatih zaradi oddaje preferenčnih glasov na Upravno sodišče pritožil samo še en kandidat in je sodišče v tej zadevi I U 2590/2018-19 prišlo do enake sklepne ugotovitve kot v predmetni zadevi.

73. Tudi kar zadeva prisotnost članov volilnega odbora, pritožnik ni izkazal nič takega, kar bi sodišče napeljalo na pravno relevanten dvom, da tekom celotnih volitev prisotnost članov volilnega odbora ni bila takšna, da bi lahko zagotovila zakonite volitve oziroma da bi to lahko vplivalo na kolektivni izid volitev. Tožnik je v zvezi s tem navedel enkratni dogodek, ko je bil sam na volišču in je izvrševal svojo volilno pravico in ob tem ni navedel določbe ali predpisanega standarda, ki bi ga volilni odbor kršil s kakšnim svojim ravnanjem.

74. Zdi se, da pritožnik v pritožbi opušča ugovor glede registracije volivcev preko nenavadnega ali nezakonitega izdajanja dovoljenj o stalnem prebivališču v občini E., ki ga je sicer uveljavljal v svojih predhodnih dveh pritožbah oziroma dopolnitvah. Kljub temu sodišče pripominja - enako kot v zadevi I U 2590/2018-19 - da je vsekakor mogoče pritrditi ugovoru, da so sistemske napake, zmeda ali celo goljufije glede registriranja volivcev v volilnem imeniku pred volitvami pravno relevantne okoliščine z vidika morebitnega vpliva na zakonitost volitev.7 Vendar pa tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v takih primerih zahteva, da pritožnik predloži zelo konkretne dokaze oziroma navede specifične incidente, ki lahko potrdijo zatrjevane kršitve, tako da ESČP odsotnost dokaza o zlorabi oblasti ali o volilni goljufiji šteje v škodo pritožnika in pomeni, da pritožnik v taki situaciji v sodnem postopku ne more uspeti.8

75. Postopek uveljavljanja pravnega sredstva upravičenca v zadevah demokratičnih volitev je namreč preveč resna zadeva z vidika vzpostavljanja lokalne oblasti in samouprave ter zagotavljanja in uresničevanja pravic vseh volivcev in tistih, na katere se odločitve izvoljenih predstavnikov lokalne oblasti nanašajo, da bi sodišče lahko že zgolj na podlagi posplošenih trditev pritožnika, ki temeljijo na govoricah, izjavah na socialnih omrežjih, ali prispevkih v drugih medijih ne glede na njihovo verodostojnost in metodološko zanesljivost, podaljšalo čas, ko poročilo o izidu lokalnih volitev še vedno ni pravnomočno, zaradi izvedbe glavne obravnave in izvajanja dokazov. O tem so trditve pritožnika bistveno manj specifične, kot so bile navedbe pritožnika v zadevi I U 2590/2018, pri čemer v obravnavani zadevi niti ni povsem jasno, ali jih pritožnik še uveljavlja ali ne. Tudi v obravnavani zadevi pritožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi kdor koli podal ovadbe za storjena kazniva dejanja nezakonitega vpisa stalnega prebivalstva z namenom nezakonito vplivati na volitve oziroma uresničevanje volilne pravice. Ker naj bi se ta dejanja dogajala tedne in mesece pred volitvami, je pritožnik imel možnost, da bi podal prijave na policiji, tako da bi sodišče v tej fazi postopka imelo izkazan verodostojen sum, da je morebiti šlo za nezakonitosti. Brez tega pa je dokazna vrednost teh trditev na ravni govoric ali internetnih pomislekov, ki jim sodišče ne more dati takšne teže, da bi razpisalo glavno obravnavo, iskalo relevantne priče pri pristojnih organih in ugotavljalo, ali je prihajalo do nepravilnosti pri prijavah stalnega prebivališča ali do podkupovanja.

76. Kot zadnji pritožbeni ugovor mora sodišče obravnavati tudi ugovor nezakonitega financiranja volilne kampanije preko občinskih glasil. Tožena stranka temu ugovarja s sklicevanjem na določbo 20. člena ZUS-1 in sicer, da gre za nedopustno navajanje novih dejstev oziroma da je ta ugovor prvič postavljen šele v upravnem sporu. Sodišče ni sprejelo tega ugovora tožene stranke, kajti pritožnik se je že v pritožbi na Mestni svet občine E. pritožil zaradi virov financiranja kandidacijskega postopka, vključno z omembo gradiva za propagando predstavnikov liste B. B. ter izdajanja publikacije „P“. Drži pa, da je bil bolj konkreten šele v pritožbi, ko izrecno izpostavlja septembrsko, oktobrsko in novembrsko številko glasila „Q“.

77. Kar zadeva glasilo „P“, je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je to glasilo financirala politična stranka in da se glasilo ni financiralo iz občinskega proračuna. Tožnik na te navedbe oziroma pojasnila ni odgovoril in tudi ni bil v pritožbi kako drugače bolj konkreten v svojih očitkih. Zato upoštevajoč pravila dokaznega bremena sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel izkazati, da je pri tem glasilu šlo za nezakonito kampanjo oziroma nepravilnost, tako da sodišču tudi ni bilo treba presojati, ali je to lahko bistveno vplivalo na kolektivni izid volitev.

78. V zvezi z glasilom „Q“, ki pa se nesporno financira iz proračunskih sredstev, saj tožena stranka temu ne nasprotuje, pa sodišče v skladu s pravili dokaznega bremena ugotavlja, da je ta očitek preveč pavšalen. Pritožnik se namreč samo na splošno sklicuje na tri številke glasila „Q“ in ne konkretizira svojih očitkov, tako da bi sodišče lahko preverilo utemeljenost njegovih navedb in da bi posledično morda lahko napravilo vsebinsko dokazno oceno, tako kot je to storilo v zadevi I U 2590/2018-19, kjer so bili istovrstni očitki pritožnika konkretizirani s predloženimi 7 listi (prispevki, fotografijami) iz treh konkretnih številk glasila „Q“. Za zadnjo številko, ki je izšla novembra, torej znotraj obdobja volilne kampanje, ki je tudi najbolj relevantno, tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravi, da ni bilo nobene predvolilne vsebine in pritožnik temu v upravnem sporu ni ugovarjal. Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 2590/2018-19, v kateri je sodišče lahko po vsebini obravnavalo vsaj malo konkretizirane očitke o prepovedani volilni kampanji v glasilu „Q“, in iz katere je razviden tudi test, ki ga je sodišče uporabilo za oceno, ali gre za volilno propagando ali ne, je (bila) objavljena na spletni strani Upravnega sodišča od 29. 1. 2019. Pritožnik svoje pritožbe v tem upravnem sporu ni na tej podlagi kakor koli podkrepil, čeprav so pravila glede dokaznega bremena v sodni praksi v volilnih sporih znana že vsaj od odločbe Ustavnega sodišča z dne U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 (odst. 16). Po tej praksi mora upravičenec do sodnega varstva "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid.9 Ker tožnik ni utemeljil nepravilnosti na konkreten način, za nepravilnosti v zvezi z določenim prispevkom v glasilu „Q“ ni podal nobenega specifičnega argumenta, sodišče ni moglo ugotoviti nepravilnosti v izpodbijanem aktu in je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

79. Sodišče je v tej zadevi odločilo na seji senata iz več razlogov. Prvič, sodišče vselej sodi na seji senata v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov (četrti odstavek 59. člena ZUS-1), kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da glavna obravnava z izvajanjem dokazov v nobenem primeru ni možna. Drugi razlog za odločanje brez glavne obravnave v konkretnem primeru je v tem, da pritožnik javne glavne obravnave (z razliko od pritožnika v zadevi I U 2590/2018-19) ni zahteval. Zato je sodišče upoštevalo tudi splošno sodno prakso glede razpisovanja glavnih obravnav v situacijah, ko stranka ne utemelji prepričljivo, kako bi lahko zaslišanje prič ali kateri koli drug konkreten dokaz vplival na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, "kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi."10 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.11 Pritožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal. 80. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,12 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.13 Tega standarda ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.14 Ta standard je sodišče upoštevalo v konkretnem primeru. Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,15 ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo nesorazmerno od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP, četudi določilo 6. člena EKČP v predmetni zadevi v zvezi z 3. členom 1. Protokola k EKČ ni neposredno uporabljivo za spor v zvezi z lokalnimi volitvami.

81. Na tej podlagi je sodišče v prvi točki izreka te sodbe pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

82. V odgovoru na tožbo je tožena stranka zahtevala, da sodišče naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka, vendar pa je zakonodajalec predpisal, da kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-92/99, 15. 7. 1999, odst. 11; Glej mutatis mutandis: U-I-63/99-11, 8. 5. 2003, odst. 8, U-I-191/17-25, 25. 1. 2018, odst. 13, U-I-349/18, Mp-1/18, MP-2/18, 29. 11. 2018, odst. 22. 2 Po tem določilu sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in to v sodbi ugotovi. 3 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17-25, 25. 1. 2018, odst. 16. 4 Glej pravnomočno sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2590/2018-19, 25. 1. 2019, odst. 163-167. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-349/18, Mp-1/18, Mp-2/18, 29. 11. 2018, odst. 45; glej tudi sodbo Upravnega sodišča I U 2548/2018-10, 16. 1. 2019, odst. 40. 6 Glede preferenčnih glasov ZLV v določilu drugega odstavka 83. člena pravi, da "če želi" posameznemu kandidatu z liste dati preferenčni glas, vpiše to v za to določne prostor pri listi zaporedno številko kandidata z liste, ki mu daje preferenčni glas. 7 Sodba ESČP v zadevi: Georgian Labour Party v. Georgia, App. No. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 82-92. Sodna praksa ESČP v zvezi z določilom 3. člena Protokola 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sicer ni neposredno uporabljiva za lokalne volitve, vendar pa je Upravno sodišče že odločilo, da to ne pomeni, da sodna praksa ESČP v zvezi z volitvami v „zakonodajna telesa“ ne bi smela biti uporabljena s strani volilnih organov in sodišča v smislu inspiracije za razlago ZLV, Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ) in 43. člena Ustave glede na obširno prakso ESČP v zvezi z določilom 3. člena Protokola št. 1 k EKČP in glede na zvezo med ZVDZ in ZLV (sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 2126/2018, 23. 10. 2018, odst. 34; I U 254/2018, 16. 1. 2019, odst. 40; I U 2590/2018-18, 25. 1. 2019, odst. 127). 8 Ibid. odst. 109, 111. 9 Glje tudi: sodbo Upravnega sodišča I U 2590/2018-19, 25. 1. 2019, odst. 163. 10 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 11 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012. 12 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 13 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 14 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42 15 Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.