Jedro

Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določilom 451. in 452. člena ZPP, je, da sodišče dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168165/2015 z dne 31. 12. 2015 razveljavilo tudi v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 369,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku v sporih majhne vrednosti (kot je obravnavani) lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi (451. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). To pomeni, da v pripravljalni vlogi ne sme navajati novih dejstev in dokazov, razen kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo (452. člen ZPP). Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določilom 451. in 452. člena ZPP, je, da sodišče dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne sme upoštevati (prim. N. Betteto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, str. 716 – 718).

6. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je upravičena do plačila vtoževane terjatve na podlagi Pogodbe o administrativno tehničnih opravilih in načinu plačila storitev in dobav z dne 3. 1. 2012 (v nadaljevanju Pogodba o administrativno tehničnih opravilih), ki jo ima sklenjeno s toženo stranko. Da naj bi bila tožena stranka zavezana k plačilu tudi kot prevzemnica dolga oziroma pristopnica k dolgu, je tožeča stranka (prvič) začela zatrjevati šele v prvi pripravljalni vlogi. To pa je prepozno, zato teh trditev (in v zvezi s tem predloženih dokazov) sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in se do njih tudi ni bilo dolžno opredeliti. Pritožbeni očitki o kršitvi 14. točke (oziroma pravilneje 8. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni.

7. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede prenosa Pogodbe o administrativno tehničnih opravilih iz družbe I.d.1 d. o. o. na toženo stranko. Vendar je ta očitek protispisen. Sodišče se je do tega vprašanja opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Teh razlogov pa pritožnica ne izpodbija, temveč le ponavlja trditve, podane pred izdajo sodbe. Višje sodišče zato na ta del pritožbe ni vsebinsko odgovarjalo.

8. Pritožnica tudi ne more uspeti s trditvami, da naj bi sodišče prve stopnje v 3. alineji 6. točke izpodbijane sodbe napačno kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o vzdrževanju dvigal dolžna mesečno plačati račune, ki jih izstavi tožena stranka. Te navedbe namreč po svoji vsebini ne pomenijo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena, kot to zmotno trdi pritožnica, temveč kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugega odstavka 214. člena ZPP), kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 454. člena ZPP). Ob tem višje sodišče le pripominja, da vprašanje kdo je dolžan plačevati račune, ki jih tožena stranka izstavi na podlagi Pogodbe o vzdrževanju dvigal niti ni pravno odločilno. Predmet obravnavane zadeve namreč ni plačilo toženkinih računov, temveč računov, ki jih je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o administrativno tehničnih opravilih izstavila toženi stranki. Kot je (pravilno) ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka te pogodbe ni sklenila, niti ni bila nanjo prenesena. Posledično se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeliti do trditev tožeče stranke, da tožena stranka vtoževanih računov ni zavrnila, saj tožeča stranka že pravne podlage za izdajo vtoževanih računov ni izkazala.

9. Ker je bila tožena stranka s trditvami in dokazi, ki se nanašajo na prevzem dolga in pristop k dolgu že v postopku na prvi stopnji prekludirana, s ponavljanjem teh trditev v pritožbenem postopku ne more uspeti. Višje sodišče se zato do teh navedb ni posebej opredeljevalo.

10. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.