20. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. novembra in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II. Ips 277/2000 z dne 14. 2. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II. Cp 643/99 z dne 1. 3. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II. P 770/95 z dne 20. 1. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavna pritožnica ni uspela s tožbenim zahtevkom, da mora tožena stranka z njo skleniti pogodbo o prodaji stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS/I, 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) še za drugo stanovanje, o katerem je trdila, da je tudi na njem imela stanovanjsko pravico; ne glede na to, da pridobitve te stanovanjske pravice ni dokazala, so namreč sodišča presodila, da po bivšem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) ni bilo mogoče legalno imeti stanovanjske pravice še na drugem stanovanju (prvi odstavek 12. člena ZSR).

2.Ustavna pritožnica meni, da ji je Vrhovno sodišče s svojo sodbo, s katero je pritrdilo taki uporabi 12. člena bivšega ZSR, kršilo njeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), morda pa tudi druge ustavne pravice.

3.Tak očitek utemeljuje pritožnica predvsem s svojim nestrinjanjem z interpretacijo določbe 12. člena ZSR, kar pa ne more biti argument v ustavni pritožbi; postopek z ustavno pritožbo namreč ni še ena stopnja pravdanja in Ustavno sodišče v njem ne ocenjuje, ali je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, razen, če bi šlo za očitno arbitrarno sodno odločitev, o čemer pa v primeru izpodbijane sodbe ni mogoče govoriti in tega tudi pritožnica ne stori.

4.V primerih, ko je predmet izpodbijanja pravnomočna sodba, se pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave konkretizira v pravici do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave). Pritožnica utemeljuje trditev o kršitvi te pravice z zatrjevanjem, da "so številni drugi imetniki stanovanjske pravice pridobili v JLA stanovanjsko pravico na dveh stanovanjih." Če to drži, še ne pomeni, da je sodišče v pritožničinem primeru razsodilo drugače kot v drugih primerih enakega dejanskega stanja. Šele odstopanje sodišča od sodne prakse v primeru obravnavane sodbe in v škodo pritožnice bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega (sodnega) varstva pravic. Česa takega pa pritožnica ne zatrjuje in ne dokazuje.

5.Ustavna pritožnica je dolžna sama navesti, o katerih človekovih pravicah meni, da so ji z izpodbijanim posamičnim aktom kršene. Ker kršitev, ki jih izpodbijani sodbi očita pritožnica, očitno ni, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavanje.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senatamag. Marija Krisper Kramberger