Jedro

Tožnik ni predložil svojih osebnih dokumentov v izvirniku, čeprav je bil k temu večkrat pozvan, zaradi česar ni mogoče slediti tožnikovi navedbi o Libiji kot njegovi izvorni državi, saj o tej državi ni poznal niti najbolj osnovnih dejstev. Temeljna dolžnost prosilca je, da verodostojno predstavi razloge za mednarodno zaščito in pri tem v prvi vrsti navede resnično izvorno državo. Temu nasprotno je v postopku tožnik zavajal tako, da je dajal napačne informacije o svojem državljanstvu, zato ne izpolnjuje ne pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ..., državljan Libije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti. Iz policijske depeše z dne 21. 10. 2019 izhaja, da je tožnik 21. 10. 2019 v Ljubljani zaprosil za mednarodno zaščito in tedaj navedel, da je oktobra 2018 zapustil Libijo in legalno s potnim listom z letalom odšel v Alžirijo, nato legalno s potnim listom še isti dan nadaljeval z letalom v Turčijo, od tam pa ilegalno preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prispel v Slovenijo dne 16. 10. 2019. Iz lastnoročne izjave tožnika je razvidno, da mednarodno zaščito želi, ker želi pomagati družini. Dne 4. 11. 2019 je ob podaji prošnje na predpisanem obrazcu navedel, da bo potni list dostavil naknadno, ker ga je poslal mami. Navedel je še, da je njegova družina leta 2013 zaradi težav z uporniki, ki so ubili očeta in brata, zapustila izvorno državo in odšla v mesto B. v Alžiriji, kjer so bili lepo sprejeti. Mama in sestra v zameno za nastanitev in hrano pomagata v gospodinjstvu neke gospe, sam pa je zapustil Alžirijo, da bi si našel službo in pomagal družini. S tožnikom je bil dne 3. 12. 2019 opravljen prvi osebni razgovor, nato dne 16. 12. 2019 še drugi osebni razgovor, katerih vsebino je tožena stranka zabeležila v zapisnikih obeh osebnih razgovorov in v celoti povzela v nadaljevanju obrazložitve. Pri tem ugotavlja, da s strani tožnika predloženih fotokopij rojstnega lista in potnega lista ni mogoče predati Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju zaradi potrditve njihove pristnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ker tožnik v postopku do izdaje izpodbijane odločbe za izkazovanje svoje istovetnosti ni predložil nobenega izvirnika osebnega dokumenta s fotografijo, čeprav je sam večkrat zatrdil, da bo dostavil izvirnik potnega lista v danem, dvakrat podaljšanem roku, ki se je neuspešno iztekel 30. 12. 2019, saj izvirnika potnega lista ni dostavil niti pozneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe, niti ni utemeljil, zakaj tega ni storil, je zato tožena stranka z vprašanji podrobneje preverjala, ali je izvorna država tožnika resnično Libija, kot je trdil. V ta namen mu je zastavila številna vprašanja o Libiji, tamkajšnjem denarju, o domačem kraju C., največji tamkajšnji znamenitosti in njegovi geografski umestitvi na zemljevidu države, o nekdanjem in sedanjem županu, o številu prebivalcev, o obstoju univerze, o organizacijsko-administrativni ureditvi, o znamenitostih glavnega mesta Tripolija, o razdaljah med C. in Tripolijem ter med C. in mestom Bengazi, pa tudi o razdalji med C. in sosednjimi državami, na podlagi česar je tožena stranka zaključila, da ni mogoče verjeti tožnikovi trditvi, da je njegova izvorna država Libija, ker ni vedel praktično ničesar o Libiji, kljub povsem nezahtevnim vprašanjem o domači valuti in razdaljah med mesti, kamor je po lastnih navedbah večkrat potoval. Še zlasti zato, ker domačega mesta tožnik ni pravilno umestil na zemljevidu, saj gre za obmorsko mesto, ki pa ga je tožnik na zemljevidu umestil globoko v notranjost domnevno izvorne države. Razen tega tožnik ni predložil svojih osebnih dokumentov v izvirniku, čeprav je bil k temu večkrat pozvan, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da ni mogoče slediti tožnikovi navedbi o Libiji kot njegovi izvorni državi, saj o tej državi ni poznal niti najbolj osnovnih dejstev. Po stališču tožene stranke je temeljna dolžnost prosilca, da verodostojno predstavi razloge za mednarodno zaščito in pri tem v prvi vrsti navede resnično izvorno državo. Temu nasprotno je po oceni tožene stranke v postopku tožnik zavajal tako, da je dajal napačne informacije o svojem državljanstvu in po povedanem ne izpolnjuje ne pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. alineje 52. člena ZMZ-1 upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča, izražena v sodbah št. I Up 591/2012 in I Up 206/2013. 3. V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Toženi stranki očita, da je brez strokovnega znanja s področja klinične psihologije pomanjkljivo in nepopolno presojala podane odgovore tožnika na zastavljena vprašanja o izvorni državi, ker naj bi iz podatkov spisa izhajalo, da je bil tožnik star zgolj 11 oz. 12 let, ko je zapustil izvorno državo in je bil zaradi izgube očeta in brata čustveno obremenjen. Zato njegov odgovor na vprašanje o največji značilnosti rodnega mesta izhaja iz perspektive tedaj 12-letnega fanta. Zakaj si je zapomnil kameljo tržnico kot največjo znamenitost domačega kraja pa bi lahko pojasnil le klinični psiholog, kakor tudi vpliv travmatiziranosti na spomin pri tako mladi osebi, ki se pri tej starosti ne zanima za ime tamkajšnjega župana niti za število upravnih regij ali bližnja arheološka najdišča niti za razdalje med kraji, ampak se v vojni osredotoča na vprašanja preživetja. Nadalje v tožbi očita, da naj bi tožena stranka brez potrebnega strokovnega znanja, ki ga ima Nacionalni forenzični laboratorij, sama odločila, da so fotokopije rojstnega lista in potnega lista zelo slabe, kar pa ni bilo potrjeno s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Glede na povedano tožnik očita toženi stranki zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ocene prepričljivosti, skladnosti in konsistentnosti izjav tožnika, brez upoštevanja njegovih psiholoških značilnosti in čustvene reakcije na travmatične dogodke. Posledično naj bi napačno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila, da obstaja verjetnost, da je tožnik zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument, ki bi pomagal pri ugotavljanju istovetnosti njegove identitete. Razen tega naj bi podala zmotne zaključke, da je tožnikova prošnja neprepričljiva in da jo je podal samo zato, da bi odložil ali onemogočil odložitev odločbe na podlagi katere bi bil odstranjen. Tožnik v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 591/2012 očita, da jo je tožena stranka napačno aplicirala na konkretni primer, češ da je tožnik premlad, premalo izobražen in travmatiziran, da bi na podlagi kontrolnih vprašanj tožena stranka sploh lahko ocenila skladnost njegovih izjav in njegovo poučenost o navedeni izvorni državi. V tožbi še navaja, da bo naknadno predložil originalne dokumente, čez predvidoma nekaj dni. Sodišču v dokazne namene predlaga zaslišanje tožnika, postavitev izvedenca klinične psihologije in pregled dokumentov, ki jih naknadno predložil zaradi ugotovitve njihove pristnosti po Nacionalnem forenzičnem laboratoriju. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Izrecno nasprotuje tožbeni navedbi, da je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena druga prošnja tožnika za mednarodno zaščito, saj tega ni zapisala. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi bil tožnik star 12 let ob odhodu iz Libije, tožena stranka poudarja, da je bil tožnik po lastnih navedbah star 14 let ob odhodu iz Libije, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 12. 2019. V zvezi z njegovo omembo kamelje tržnice kot največje znamenitosti domačega kraja tožena stranka pojasnjuje, da to ni bil edini razlog, zaradi katerega je bila njegova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Kljub travmatiziranosti zaradi dogodkov iz preteklosti pa bi po prepričanju tožene stranke tožnik moral o svojem domačem kraju B., v katerem je živel 14 let, vedeti vsaj to, da gre za obmorsko mesto, medtem ko ga je tožnik na zemljevidu umestil globoko v notranjost države. V zvezi s tožbenim očitkom, da predloženih fotokopij potnega lista in rojstnega lista ni poslala v preverjanje pristnosti Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju (NFL) tožena stranka odgovarja, da tega ni storila zato, ker bi bile predložene fotokopije preslabe, temveč zato, ker NFL lahko preverja pristnost zgolj originalnih dokumentov, ne pa fotokopij. S tem v zvezi dodaja, da je bil tožnik večkrat pozvan k predložitvi originalnih osebnih dokumentov s sliko, vendar jih vse do izdaje izpodbijane odločbe dne 23. 1. 2020 ni predložil toženi stranki. Kolikor bi tožnik storil to pozneje med tekom upravnega spora, bi po stališču tožene stranke tak dokazni predlog pomenil nedopustno tožbeno novoto. Prav tako izrecno zavrača tudi tožbene očitke, da je podala zmotne zaključke in nepopolno ugotovila, da je tožeča stranka prošnjo podala samo zato, da bi odložila ali onemogočila izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bila odstranjena, saj tega v odločbi tožena stranka ni nikjer zapisala in se na to ni nikoli sklicevala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene.

7. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz katerekoli določbe 52. člena ZMZ-1. 8. Sodišče je v primerljivih zadevah že večkrat, med drugim v zadevah št. I U 846/2014 in I U 129/2016 izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku in zgolj izjemoma odloča v pospešenem ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni zakonski pogoji, saj je namen pospešenega postopka hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje tudi zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZMZ-1, oziroma, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ-1 in tako preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

9. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (3. alineja).

10. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb z dovolj izčrpno in logično pravilno dokazno oceno, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 3. alineje 52. člena ZMZ-1, na kateri je pravilno utemeljena izpodbijana odločba. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, tudi kolikor se nanaša na s strani tožnika zatrjevano uporabo 4. alineje1 in 6. alineje2 52. člena ZMZ-1, saj se na slednji tožena stranka pri svoji odločitvi sploh ni oprla v izpodbijani odločbi. Slednja namreč temelji le na 3. alineji 52. člena ZMZ-1. V zadevi je tožena stranka kot pristojni organ izvedla ugotovitveni postopek, in sicer kot posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je preverjala, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Sicer pa je tudi v pospešenem postopku potrebno pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje. To pa je, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki predloženih upravnih spisov, tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je tožena stranka dokazno ocenila in se opredelila do vseh tožnikovih dokaznih predlogov in danih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, z razlogi, s katerimi se lahko v celoti strinja in jih zato v svoji obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

11. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi tako dovolj celovito in pravilno ugotovljeno glede vseh za odločitev v zadevi relevantnih dejstev. Sodišče sodi, da je tako tožena stranka pravilno ocenila, da so podane okoliščine, iz katerih glede na zakonski dejanski stan iz 3. alineje 52. člena ZMZ-1 izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Pri tem se je glede na individualne okoliščine konkretnega primera pravilno tožena stranka oprla tudi na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v primerljivih zadevah št. I Up 591/2012 in I Up 206/2013, četudi v tožbi tožnik izrecno nasprotuje sklicevanju na citirano stališče v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013, češ da je tožnik navedel izvorno državo in predložil fotokopije osebnih dokumentov.

12. Med strankama namreč niti ni sporno, da je tožnik navedel Libijo kot svojo izvorno državo, ki jo je zapustil že leta 2013 in z družino odšel v Alžirijo, v kraj B., kjer je bil po lastnih navedbah lepo sprejet in njegovo življenje ni bilo ogroženo in kjer je ostal vse do leta 2018, kar v tudi v tožbi ne navaja kakorkoli drugače. Prav tako med strankama tudi ni sporno, da se je neuspešno iztekel tožniku dani (podaljšani) rok za predložitev izvirnikov navedenih osebnih dokumentov že dne 30. 12. 2019, saj tožnik ni predložil toženi stranki izvirnikov navedenih osebnih dokumentov, ki bi jih bilo edino mogoče preveriti v smislu njihove pristnosti po Nacionalnem forenzičnem laboratoriju. Ker za to niti v tožbi ni navedel prav nobenega upravičenega razloga, gre za nedopusten dokazni predlog v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po tej določbi tožnik sicer lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, medtem ko tožnik kakršnihkoli razlogov za nepredložitev izvirnikov svojih osebnih dokumentov toženi stranki niti ne navaja, ker prav tako v tožbi ne navaja prav nobenega razloga za utemeljitev svojega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca klinične psihologije, ga zato sodišče kot nerelevantnega zavrača (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1) .

13. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Kar zadeva stroškovni zahtevek pa želi sodišče tožniku pojasniti, da ga njegova pooblaščenka lahko sama neposredno uveljavlja v upravnem postopku pri toženi stranki, kot pristojnemu organu.

14. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, ki je bil že predhodno v upravnem postopku dvakrat ustno zaslišan, ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (1. točka 1. odstavka 219. a člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP. 1 ZMZ-1 v 4. alineji 52. člena določa:"je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva;" 2 ZMZ-1 v 6. alineji 52. člena določa:"je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen;"