Jedro

Obsojenčevi poskusi ilegalne prekoračitve jugoslovansko-avstrijske državne meje, poskusi pobega v Avstrijo, skrivanje na domu ter začasna zaposlitev na podlagi lažne prijavnice z namenom iskanja zveze za pobeg, ne predstavljajo nobenega od ravnanj, ki bi jih bilo mogoče podrediti pod zakonske znake kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena ZKLD oziroma ki bi objektivno pomenili, da je obsojenec na opisan način "postal član združbe, ki ima za cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD".

Zakonska opredelitev kaznivosti pripravljalnih dejanj v 20. členu KZ-47 (Uradni list FLRJ, št. 106/47 z dne 13.12.1947) je nejasna in nedoločna, saj znotraj kazensko pravne norme ni meril za oceno, katera kazniva dejanja štejejo za huda. Materialno pravno načelo določnosti v okviru načela zakonitosti zato v takšnem primeru narekuje za obdolženca ugodnejšo razlago.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se obsojeni F.N. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe

I. da je postal član združbe, ki ima za cilj vršiti zločine iz člena 2. ZKLD s tem, da se je julija 1949 začel skrivati pred oblastjo ter se pripravljati za pobeg v inozemstvo, nakar je:

1. začetkom avgusta 1949 poizkušal ilegalno prekoračiti jugoslovansko-italijansko mejo, ker pa iskane veze ni dobil, je iz Š.P. odpotoval z vlakom na J., hoteč tu prekoračiti jugoslovansko-avstrijsko mejo; ker mu pobeg ni uspel, se je podal v D. ter pri H. zaman poizkušal pobegniti v Avstrijo. Nato se je skrival na domu svojih staršev v Z. do 13.3.1950, ko se je na podlagi lažne odjavnice začasno zaposlil na železnici v J. v svrho iskanja zveze za pobeg, ki jo je dobil 19.3.1950, nakar je 22.3.1950 ponovno poskušal pobegniti v Avstrijo na sektorju J., pri čemer je bil aretiran.

2. Neugotovljenega dne v septembru 1949 v T. nagovarjal soobtožene V.A., V.I., K.R. in P.I., da skupno iz zaprtih svinjakov državnega pitališča v B. odvzamejo večje število prašičev, torej iskal osebe, ki naj bi storile nameravano kaznivo dejanje. Storil je s tem pripravljalno dejanje za storitev kaznivega dejanja iz člena 5 odstavek ena ZKLD.

S tem naj bi storil pod točko 1 kaznivo dejanje po členu 3 ZKLD, pod točko 2 pa kaznivo dejanje po členu 5 odstavek ena ZKLP.

Za kaznivo dejanje napravljanja lažnih listin pod točko II se obsojencu izreče kazen 4 (štiri) mesece odvzema prostosti.

Stroški oprostilnega dela postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.11.1950 obsojenega F.N. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj: pod točko I/1 kaznivega dejanja po členu 3 ZKLD, pod točko I/2 kaznivega dejanja po členu 5 odstavek ena ZKLP in pod točko II kaznivega dejanja napravljanja lažnih listin. Na osnovi "člena 4 odstavek ena ZKLD, po členu 5 odstavek ena ZKLP in po splošnih pravilih kazenskega prava z uporabo kazenskega zakonika" je obsojencu izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom ter dve leti izgube posameznih državljanskih pravic, volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih in pravice javnega nastopanja. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 16.1.1951 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik M.V. dne 25.4.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da za prvi dve navedeni kaznivi dejanji obsojenega F.N. obtožbe oprosti, za tretje kaznivo dejanje pa mu izreče primerno kazensko sankcijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da dejanji, opisani v izreku te odločbe, nimata zakonskih znakov kaznivih dejanj, za kateri je bil F.N. obsojen, niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

Načelo zakonitosti je v Ustavi Republike Slovenije (28. člen) uveljavljeno kot ena temeljnih človekovih pravic in je hkrati tudi eno temeljnih jamstev v kazenskem pravu. To načelo z zahtevo po določnosti (lex certa) zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje jasno in natančno razmejitev med tistim, kar je in tistim, kar ni kaznivo. Splošno vodilo pri tem je struktura splošnega pojma kaznivega dejanja, po kateri se presoja obstoj kateregakoli kaznivega dejanja in ki mora zadostiti trem merilom: človekovo voljno ravnanje (storitev ali opustitev), ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan, protipravnost in storilčeva kazenska odgovornost. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je bil obsojenec pod točko I/1 spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 2. členom istega zakona. V 3. členu ZKLD je predpisano, da velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona med drugim tudi tisti (8. točka), kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira. ZKLD pa v 2. členu določa, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji, ali da bi se spravili v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V konkretnem primeru obsojenčevi poskusi ilegalne prekoračitve jugoslovansko-avstrijske državne meje, poskusi pobega v Avstrijo, skrivanje na domu ter začasna zaposlitev na J. na podlagi lažne prijavnice z namenom iskanja zveze za pobeg, ne predstavljajo nobenega od ravnanj, ki bi jih bilo mogoče podrediti pod zakonske znake tega kaznivega dejanja, oziroma ki bi objektivno pomenila, da je obsojenec na opisan način "postal član združbe, ki ima za cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD". V opisu dejanja obsojenčevo delovanje s ciljem iz 2. člena ZKLD, kar je konstitutiven znak tega kaznivega dejanja, ni konkretizirano, z ničemer pa tudi ni opredeljena združba, njeni cilji in način njenega delovanja. Pravilno ugotavlja vložnik zahteve, da je zato opis kaznivega dejanja povsem nedoločen in da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker je obsojenca za to dejanje spoznalo za krivega in mu izreklo kazen.

S pravnomočno sodbo je bil na enak način kazenski zakon kršen tudi v drugem primeru, ko je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po členu 5 odstavek ena ZKLD ob ugotovitvi, da je s svojim ravnanjem storil pripravljalno dejanje za storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 5. člena citiranega zakona.

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 5. člena ZKLP ima naslov: velike tatvine, poneverbe ali utajitve, protipravne prisvojitve, uničenja, oškodovanja in prikrivanja splošnega ljudskega premoženja, premoženja zadružnih in drugih družbenih organizacij ali zasebnega premoženja, namenjenega za družbeno uporabo. To kaznivo dejanje je storil tisti, ki je na primer: izvršil kaznivo dejanje tatvine tako, da je vlomil ali vdrl ali je imel v ta namen pri sebi tehnična sredstva ali pa orožje oziroma nevarno orodje za napad ali obrambo, ali če je storil tako dejanje nekdo, ki mu je bil zaradi delovnega razmerja kraj dejanja dostopen. Iz določbe 20. člena Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Uradni list FLRJ, št. 106/47 z dne 13.12.1947) izhaja, da so na splošno bila kazniva tudi pripravljalna dejanja, vendar le, če je šlo za dejanja, s katerimi se pripravlja "hudo kaznivo dejanje" in če so ta dejanja dobila določeno obliko s tem, da je storilec priskrbel ali usposobil orodje ali sredstva, pripravil ugodne pogoje za storitev kaznivega dejanja ali iskal osebo, ki naj bi storila nameravano kaznivo dejanje.

Iz opisa dejanja ne izhaja očitek, da naj bi F.N. pripravljal izvršitev hudega kaznivega dejanja. Takšne ocene tudi ne opravičuje predpisana kazen za to kaznivo dejanje, za katero se po prvem odstavku 5. člena storilec lahko kaznuje z odvzemom prostosti s prisilnim delom najmanj dveh let. Ugotoviti je tudi treba, da je v Kazenskem zakoniku nejasna in nedoločna zakonska opredelitev kaznivosti pripravljalnih dejanj, saj znotraj kazensko pravne norme ni meril za oceno, katera kazniva dejanja štejejo za huda. Materialno pravno načelo določnosti v okviru načela zakonitosti zato v takšnem primeru narekuje za obdolženca ugodnejšo razlago.

Glede na navedeno je treba pritrditi vložniku zahteve, da je bil obsojeni F.N. z izpodbijano sodbo obsojen za dejanji, ki ne vsebujeta zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, prav tako pa tudi ne elementov katerega koli drugega kaznivega dejanja. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe kaznivih dejanj, za kateri je bil pravnomočno obsojen.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP, glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Za kaznivo dejanje "napravljanja lažnih listin" je bil F.N. spoznan za krivega na podlagi tako imenovanih splošnih pravil kazenskega prava, kot izhajajo iz Kazenskega zakonika za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1929. Po paragrafu 214 tega zakonika je določeno kot kaznivo dejanje "napravljanje lažnih listin in mer", opis tega dejanja v izpodbijani sodbi pa ustreza tej zakonski določbi. V izreku enotne kazni prvostopenjske sodbe ni posebej določeno, kakšna kazen je bila obsojencu izrečena za to dejanje, pač pa iz obrazložitve odmere kazni izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu za to dejanje odmerilo kazen štiri mesece odvzema prostosti. Glede na ugotovljene okoliščine je enako kazen obsojencu ob spremembi izpodbijane pravnomočne sodbe izreklo tudi Vrhovno sodišče.