Jedro

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok.

Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra alterum tantum), (376. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 38.278,59 EUR v roku 15 dni (poleg zneska 2.761,12 EUR, dosojenega s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 197/2020 z dne 26. 5. 2021), - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti stroške celotnega postopka v višini 609,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.124,55 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 117.913,83 EUR. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.559,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožbeno sodišče o zgoraj navedeni pritožbi odloča že drugič. Prvič je s sodbo I Cpg 197/2020 z dne 26. 5. 2021 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za znesek 2.761,12 EUR (1. alineja I. točke izreka), odločitev o stroških prvostopenjskega postopka pa znižalo na 3.391,88 EUR (2. alineja I. točke izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v znesku 73,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožeča stranka je zoper citirano drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v 2. alineji I. točke ter v II. in III. točki izreka (tj. v zavrnilnem in stroškovnem delu) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. Tožeči stranki je bil torej v dosedanjem postopku pravnomočno dosojen znesek 2.761,12 EUR, sporno pa ostaja še plačilo zneska 115.152,71 EUR s pripadki.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja odmeno za uporabo zemljišča tožeče stranke parc. št. .../1 k. o. ... v izmeri 92 m2, v naravi javna cesta, ki je bilo tožeči stranki dejansko odvzeto 1. 1. 1995, odločba o razlastitvi je postala pravnomočna 21. 5. 2010, odškodnina v višini 9.750,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe o pravni razlastitvi 21. 5. 2010 dalje pa je bila tožeči stranki določena s sklepom z dne 29. 3. 2017 v razlastitvenem postopku Okrajnega sodišča v Kranju N 78/2010. Tožeča stranka uveljavlja še obračunane zakonske zamudne obresti od odškodnine v višini 9.750,00 EUR za čas od dejanske razlastitve do pravne razlastitve (1. 1. 1995 – 21. 5. 2010) kot povračilo pridobljene koristi zaradi uporabe tuje stvari (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Zavzelo je stališče, da je pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega ali obogatitvenega zahtevka z dnem 1. 1. 1995, ko je bila tožeča stranka seznanjena z dejansko razlastitvijo. Glede na splošni petletni zastaralni rok za terjatev na podlagi 198. člena OZ oziroma takrat veljavnega 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), naj bi zahtevek tožeče stranke zastaral 2. 1. 2000. Sodišče druge stopnje je v prejšnjem postopku zavzelo stališče, da je zastarala pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine in je tožnici priznalo zakonske zamudne obrestmi za čas od 27. 9. 2007 do 20. 5. 2010 v znesku 2.761,12 EUR, vendar je bila navedena drugostopenjska sodba v zavrnilnem delu, kot že rečeno, razveljavljena. V ponovljenem pritožbenem postopku sodišče druge stopnje sprejema stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v revizijskem postopku in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Časovni razkorak med dejansko razlastitvijo in pravno razlastitvijo je trajal od 1. 1. 1995 do 21. 5. 2010. Ob dejanskem posegu v nepremičnino tožeče stranke (1. 1. 1995) je pravni okvir navedenega področja urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 s spremembami), nato pa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – ZUreP-1), ki se je uporabljal od 1. 1. 2003 do 31. 5. 2018. Za področje javnih cest je bila pravica do odškodnine dosedanjega lastnika nepremičnine urejena s sedmim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/2005). Sledil je Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/2017 s spremembami – ZUreP-2), ki se je uporabljal od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022, nato pa je stopil v veljavo Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 – ZUreP-3), ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2022. Do ZUreP-2 razlastitveni zavezanec (lastnik) ni imel zakonske legitimacije za vložitev zahteve za razlastitev. ZUreP-2 je prinesel dve spremembi. Prvič, za vložitev zahteve za razlastitev je legitimiral tudi razlastitvenega zavezanca in ne le razlastitvenega upravičenca. Drugič, v petem odstavku 105. člena je izrecno predvidel nadomestilo za čas od dejanske uporabe nepremičnine za gradnjo do dejanske razlastitve. ZUreP-3 je nadomestilo za čas od dejanske do pravne razlastitve konkretiziral ter zamejil s pravilom, ki je po vsebini enaka pravilu ne ultra alterum tantum (prim. osmi odstavek 109. člena ZUreP-3).1

8. V zg. navedenem obdobju od dejanskega posega v nepremičnino tožeče stranke do njene pravne razlastitve pravni red ni izrecno urejal posledic dejanske razlastitve. Sodna praksa pa je že pred uveljavitvijo ZureP-2 zavzela stališče, da mora imeti prikrajšani razlastitveni zavezanec zagotovljeno dodatno varstvo v primeru nezakonitega ravnanja razlastitvenega upravičenca. Poleg možnosti odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka naj bi imel po tem stališču, bodisi možnost uveljavljati tudi povrnitev koristi, ki jo je imel upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka, bodisi do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja.2 Tako priznane zamudne obresti so del terjatve za plačilo odmene po 69. členu Ustave za sprva dejansko, nato pa še pravno razlastitev nepremičnine.3 Sodna praksa pri tem kot osnovo, od katere se priznajo zamudne obresti, upošteva tržno vrednost nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, in se valorizira na dan sojenja o višini odmene za razlastitev. Tako priznane zamudne obresti so inkorporirane v samo terjatev iz naslova odmerjanja vrednosti odvzete nepremičnine. Takšno upravičenje kot del odmene, ki pripada razlaščencu, se lahko rodi šele ob pravni razlastitvi (actio nata). Drugačna razlaga, ki bi izključevala upravičenost razlastitvenega zavezanca do pravične odmene za uporabo nepremičnine za čas od začetka uporabe do izdaje odločbe v razlastitvenem postopku, je neskladna z ustavnimi jamstvi lastnine.4 Sodna praksa je zavzela stališče, da dokler ne pride do pravne razlastitve in nato določitve denarne odmene zanjo, tudi zakonskih zamudnih obresti ni mogoče uveljavljati. Kar velja za glavnico, akcesorno velja tudi obresti.5

9. Kot opozarja Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu, je treba upoštevati, da je postopek uveljavljanja odškodnine v primeru razlastitve nepremičnin urejal ZUreP-1 v 106. členu, ki je v prvem odstavku nalagal upravnemu organu, da šele v 15 dneh od pravnomočnosti razlastitvene odločbe pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini. V skladu s šestim odstavkom 106. člena ZUreP-1 je razlastitveni upravičenec ali razlaščenec lahko sodno uveljavljal odmero odškodnine v nepravdnem postopku šele po izteku dvomesečnega roka od poziva upravnega organa po prvem odstavku tega člena. Odločba o razlastitvi je v konkretnem primeru postala pravnomočna 21. 5. 2010. Upoštevajoč opisani postopek je šele 2 meseca in 15 dni po razlastitveni odločbi tožnica lahko uveljavljala vtoževane zakonske zamudne obresti, torej šele 5. 8. 2010 (seštevek rokov iz prvega in šestega odstavka 106. člena ZUreP-1). Šele tedaj je pričel teči zastaralni rok v smislu prvega odstavka 336. člena OZ oziroma prej 361. člena ZOR. Tožnica je zahtevek uveljavljala s prvo vlogo v nepravdnem postopku z dne 27. 9. 2010. Zastaranje torej do vložitve zahtevka v tej zadevi še ni poteklo (prim. prvi odstavek 347. člena OZ).

10. Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu ugotavlja, da zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem primeru, odstopa od zahtevkov iz primerov, v katerih se je oblikovala dosedanja sodna praksa, zaradi očitnega nesorazmerja med ocenjeno vrednostjo razlaščene nepremičnine in dodatnim upravičenjem, ki se izraža v vtoževanem obračunu zakonskih zamudnih obresti. Na to nesorazmerje je opozorila tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje z vlogo z dne 13. 5. 2019, v kateri se je sklicevala na pravilo ne ultra alterum tantum in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. S cit. odločbo Ustavnega sodišča je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, uporablja 277. člen ZOR, čeprav bi te že dosegle oziroma presegle glavnico. V konkretnem primeru je nesporno, da je obligacijsko razmerje nastalo že pred uveljavitvijo OZ, do 1. 1. 2002 pa so obresti že večkrat presegle glavnico – ob glavnici 9.750,00 EUR znašajo obresti 117.93,83 EUR, kar presega 12-kratnik glavnice.

11. Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče.6 Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok.7

12. Iz zgornjega povzetka zakonske ureditve je razvidno, da je šele ZUreP-2, ki se je uporabljal od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022, izrecno predvidel nadomestilo za čas od dejanske razlastitve do pravne razlastitve (prim. peti odstavek 105. člena), ZUreP-3, ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2022, pa je navedeno nadomestilo omejil s pravilom, ki je po vsebini enako pravilu ne ultra alterum tantum.8 Zakonska ureditev je sledila sodni praksi, ki je pravno praznino že pred tem zapolnjevala na način, da se položaj dejanskega razlaščenca lahko izravna tudi tako, da se mu kot del odmene prizna zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dejanske razlastitve dalje.9

13. Pravna praznina v konkretnem primeru predstavlja nepopolnost ZUreP-1, na podlagi katerega je bila tožeči stranki s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 78/2010 z dne 29. 3. 2017 odmerjena odškodnina za razlaščeno nepremičnino v višini 9.750,00 EUR. Da ne gre za nepopolnost formalnega pravnega vira, ki je načrtno neurejena, zato ker je predmet človekovega svobodnega ravnanja,10 smiselno izhaja s stališč sodne prakse, ki je opisano ožje pravno področje že doslej zapolnjevala s številnimi zgoraj navedenimi sodnimi odločbami, upoštevaje podobna civilnopravna razmerja. Izostanek ustrezne zakonske ureditve namreč predstavlja vrzel v izvedbi pravne zasnove, ki jo je treba zapolniti v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/1994 s spremembami (ZS).

14. V primeru ugotovljene vrzeli v izvedbi zakonske zasnove, se v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZS, če se gospodarski spor ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči sodišče v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

15. Čeprav v konkretnem primeru ne gre za odškodnino po splošnih določbah odškodninskega prava, je za primerjavo treba opozoriti, da je tudi odškodnina po splošnih pravilih omejena v smislu, da v nobenem primeru ne sme predstavljati okoriščenja oškodovanca na račun oškodovalca.11 Višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki so nezdružljive z njenim namenom, ki je v tem, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če škodljivega dejanja ali opustitve ne bi bilo (prim. tudi 169. člen OZ). Tudi Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 874/2009 (prim. točko 17 obrazložitve) obiter dictum zavzelo stališče, da lastnik oziroma razlaščenec svojih zahtevkov ne more kumulirati na način, ki bi privedel do neupravičene obogatitve.

16. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra alterum tantum), (376. člen OZ).

17. Iz ustavne odločbe U-I-300/04 izhaja, da so obresti po svoji funkciji plačilo za uporabo tujega denarja, ki se zaračunava v odstotku od glavne terjatve in po času, v katerem uporaba traja. Ko je v prejšnji državi začela inflacija strmo naraščati, so terjatve skokovito izgubljale na vrednosti, kakršno so imele v času nastanka, zato je zakonodajalec višino zamudnih obresti s posebnimi zakoni prilagal vsakokratnim gospodarskim razmeram. Zamudne obresti so imele v tem obdobju trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še valorizacijsko in kazensko funkcijo. Takšna ureditev je imela za posledico, da so zamudne obresti pogosto presegale glavnice. Ko so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je po uveljavitvi OZ obrestna mera postopoma izgubila valorizacijsko funkcijo. OZ je tudi uzakonil načelo ne ultra alterum tantum. Po cit. ustavni odločbi so sodišča morala upoštevati prepoved teka zamudnih obresti ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, če so slednje do njegove uveljavitve, tj. do 1.1.2002, že dosegle ali presegle glavnico. Navedeno pravilo je eno izmed varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom.12 Po uveljavitvi Zakona o spremembi in dopolnitvi OZ-A zakon za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (376. člen OZ je bil črtan), vendar pa z njegovo uveljavitvijo obresti, ki so prenehale teči, niso začele teči znova; pač pa je nasprotno takšna stranska terjatev ugasnila in ne zaživi znova.13 Stališča, zavzeta v odločbi U-I-300/04 in nadaljnji cit. sodni praksi, so po presoji pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem sporu, saj obdobje obrestovanja časovno sovpada z obdobjem, obravnavanim v tej zadevi.

18. ZUreP-3, ki je v osmem odstavku 108. člena nadomestilo za čas od dejanske do pravne razlastitve zamejil s pravilom, ki je po vsebini enako pravilu ne ultra alterum tantum, je pričel veljati šele po izdaji izpodbijane sodbe, zato ga v tej zadevi ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za odločitev. Lahko pa ga sodišče upošteva kot eno od dodatnih meril oziroma argumentov za stališče, da je pravno vrzel primerno zapolniti z upoštevanjem navedenega pravila.

19. Tožeča stranka vtožuje plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1. 1. 1995 do 21. 5. 2010, tj. petnajst let in skoraj pet mesecev, kar znaša 117.913,83 EUR. Obresti se obračunajo od glavnice 9.750,00 EUR, ki predstavlja tržno vrednost nepremičnine v času pravne razlastitve (upoštevajoč dejansko stanje v času dejanske razlastitve), valorizirano na dan sojenja o višini odmene za razlaščeno nepremičnino. Vtoževani znesek predstavlja 12-kratnik glavnice, mesečna odmena za 92 m2 nepremičnine, ki je javna cesta, bi tako znašala okrog 600,00 EUR. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi bila višina nadomestila nesorazmerna z vrednostjo razlaščene nepremičnine, dodatno upravičenje, izraženo v vtoževanem obračunu zakonskih zamudnih obresti, pa z vidika presoje razumnega človeka očitno pretirano.

20. Glede na navedeno je tožeča stranka, upoštevajoč načelo ne ultra alterum tantum, na katerega se sklicuje tožena stranka, upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.750,00 EUR za čas od 1. 1. 1995 do 31. 12. 2001. Pritožbeno sodišče je navedene zakonske zamudne obresti izračunalo s pomočjo prosto dostopne aplikacije Vrhovnega sodišča RS za izračun zakonskih zamudnih obresti, obračun obresti pa je sestavni del sodbe. Tako izračunane obresti znašajo 41.039,71 EUR, kar je še vedno več kot štirikratnik prisojene glavnice. Ker je bil tožeči stranki že pravnomočno dosojen znesek 2.761,12 EUR po sodbi naslovnega sodišča I Cpg 197/2020 z dne 26. 5. 2021, je upravičena še do zneska 38.278,59. EUR. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti glede glavne stvari, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe (355. člen ZPP).

21. Posledica delnega uspeha tožeče stranke z glavnim zahtevkom je tudi sprememba odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če namreč sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje je upoštevalo odmero stroškov tožene stranke v višini 3.579,00 EUR, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, zoper katero ni bilo pripomb. Stroške tožeče stranke pa je odmerilo na podlagi citiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 4.556,79 EUR. Upoštevati je treba tudi stroške revizijskega postopka, odmerjene na enak način, in sicer znašajo odvetniški stroški za revizijo oz. odgovor na revizijo po 1.084,00 EUR, stroški tožeče stranke za sodne takse za revizijo pa še 1.410,00 EUR. Ker je tožeča stranka uspela s 35 % svojega zahtevka, ji je sodišče druge stopnje priznalo sorazmerni delež pravnih stroškov. Toženi stranki pa je priznalo 65 % njenih pravnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 609,33 EUR pravdnih stroškov. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov sodne takse 2.115,00 EUR in stroškov za sestavo pritožbe 1.500 točk po OT skupaj z 22 % DDV. Glede na delež uspeha v pritožbenem postopku ji je sodišče priznalo sorazmeren del pritožbenih stroškov, kar znese 1.124,55 EUR. V primeru plačilne zamude ji gredo tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.

Priloga: [obračun obresti](/mma_bin.php?static_id=2023111011354857 "obračun obresti") 1 Prim. Tomaž Pavčnik, Pravica do nadomestila za razlastitev in razlaščujoče posege (v kontekstu dejanskih razlastitev), Zbornik Sodobno stvarno pravo 2022, in F. Gerbec, Ureditev lastništva zasebnih zemljišč, ki so po dejanski rabi javne ceste – de lege ferenda, Podjetje in delo št. 6-7/2019, str. 1138. 2 Prim. VSS sklep II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010, ki se sklicuje na sodbo velikega senata sodišča za človekove pravice z dne 22. 12. 2009 v zadevi Guiso–Gallisay proti Italiji z dne 22.12.2009. 3 Prim. VSS sklep II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018 in sklep II Ips 90/2020 z dne 27.1.2021. 4 Prim. VSS sodba II Ips 39/2020. 5 Prim. VSRS sklep II Ips 90/2020. 6 Prim. Tomaž Pavčnik, prav tam. 7 Iz obrazložitve razveljavitvene odločbe Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da je bilo obdobje protipravnega posega v lastninski položaj v zadevi II Ips 39/2020 celo bistveno daljše kot v obravnavanem primeru, vendar je tam tožnik sam, kljub višjemu izračunu obresti, tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti omejil na višino odmerjene odmene za razlaščeno nepremičnino. Z vprašanjem nesorazmerja med višino odmene za razlaščeno nepremičnino in obračunanimi obrestmi, sodišče v navedeni zadevi ni bilo soočeno. 8 Iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 izhaja, da denarno nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnine za čas od njene dejanske uporabe za gradnjo, lahko predstavlja uporabnino za čas od dejanskega posega do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino ali zamudne obresti za to obdobje, pri čemer se v obeh primerih upošteva, da to nadomestilo ne more(jo) presegati višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino. 9 Prim. VSS sklep II Ips 874/2009, II Ips 337/2017 in drugi. 10 Prim. Marijan Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999, stran 261. 11 Ustavno sodišče je v odločbi Up-849/14 z dne 27. 9. 2018 v točki 12 odločbe opozorilo, da odškodnina po 69. členu Ustave pomeni denarno nadomestilo (odmeno) za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist, ki ga je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava. 12 Prim. VSS sklep II Ips 256/2010. 13 Prim. VSS sodba in sklep II Ips 430/2008, sklep II Ips 983/2007 in drugi.