Jedro

Stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja. Vendar to ne pomeni tudi tega, da stranka sploh nikoli nima pravice do drugega mnenja. Če je odločilen sestavni del izvedenskega mnenja neko izvedenčevo izkustveno prepričanje, ki ga stranka postavlja pod vprašaj, sodišče pa o pravilnosti tega izkustvenega prepričanja vsebinskega odgovora stranki ne more dati (njegove pravilnosti torej vsebinsko ne more preizkusiti), je podan položaj, ko je za zagotovitev polne pravice do sodnega varstva, treba to izkustveno prvino preveriti še z drugim izvedencem. To velja, če strošek za takšno izvedbo dokaza ni nesorazmeren glede na vrednost spornega predmeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 118.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter nazadnje še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi razveljavi bodisi jo spremeni in zahtevek zavrne. V uvodnem delu pritožbe se ta ukvarja s podlago tožbenega zahtevka. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, so te pritožbene navedbe pravno nepomembne in jih zato pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. V drugem delu pritožbe pa napada postopek z izvedencem, s katerim je sodišče ugotavljalo višino denarne terjatve. Meni, da poudarek sodišča, češ da izvedensko delo opravlja praviloma eden izvedenec ni pravilno in ni v skladu s sodno prakso. To, da je postavljen le en izvedenec, je po stališču pritožnice prej izjema kot pravilo. Nadalje se sklicuje na cenitev GURS in pa na vse cenitve, ki jih je predložila v spis. Zoperstavlja se razlogom sodišča, češ da je bila s predložitvijo teh cenitev prekludirana. S tem gradivom se je vendar odzivala na izvedensko mnenje. Prav posebej napada tisti del, ki se nanaša na subjektivno zaznavo izvedenca. Izvedenec je namreč pojasnil, da je ocena vrednosti, ki predstavlja približno 40 % vrednosti stavbnih zemljišč, podana izkustveno. Izkustva so subjektivno zaznava posameznika, zato ima vsak cenilec svoja specifična izkustva. Izvedenec ni pojasnil, kako je prišel do takega podatka. Skliceval se je na svoje izkustvo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravna podlaga denarnega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, je podana v 1. odstavku 104. člena ZOR (2). Gre za kondikcijski zahtevek v primeru, ko je pogodba nična. Če stranka tistega, kar je prejela v naravi, ne more vrniti, mora dati ustrezno denarno nadomestilo.

6. O pravni podlagi tega zahtevka je bilo pravnomočno odločeno s 5. točko izreka delne in vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1349/2008-46 z dne 14. 12. 2011. Ker je tako, je sleherno vsebinsko razpravljanje o pravni podlagi tega zahtevka odveč. Pravni učinek pravnomočne vmesne sodbe (315. člen ZPP) ima prav vse učinke pravnomočnosti. Teh učinkov, katerih prvini sta zavezujočnost ter prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, v nadaljnjem postopku, ko se odloča le še o višini zahtevka, ni dopustno kakorkoli relativizirati, češ da je bilo odločeno napačno. S tem bi bilo nedopustno poseženo v ustavno vrednoto pravnomočnosti (158. člen Ustave). Zato velja: res iudicata pro veritate accipitur (razsojena zadeva se sprejema kot resnica).

7. Pravno relevantne so zato lahko le pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanska, materialnopravna in procesna pravna vprašanja o višini denarnega zahtevka po 1. odstavku 104. člena ZOR. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da se vprašanje zastaranja presoja v okviru podlage zahtevka in zato tudi ni več predmet tega pritožbenega postopka.

8. Na izvedensko mnenje sta obe stranki dali številne pripombe. Tožena stranke je k svojim pripombam prilagala tudi izvenpravdna cenitvena mnenja. Na te pripombe je izvedenec sicer odgovoril, vendar je sodišče prve stopnje napačno štelo, da so prepozne. Izvenpravdno izvedensko mnenje po sedaj že ustaljeni sodni praksi ni dokaz, marveč del argumentiranih strankinih navedb. Če so te navedbe podane v postopku izvedbe dokaza z izvedencem in je njihov namen, da z njimi argumentirano napadajo sodno izvedensko mnenje, potem velja, da mora sodni izvedenec nanj odgovoriti, razrešiti dileme, ki jih je zastavila stranka. Sodišče pa mora nato dokaz s sodnim izvedencem dokazno oceniti.

9. Pritožbeno sodišče zato, da ne bi prišlo do napačnega razumevanja razlogov tega sklepa, izrecno poudarja, da povedano nikakor ne pomeni, da mora sodišče sodno izvedensko mnenje dokazno soočiti z zunaj sodnim cenitvenim poročilom (8. člen ZPP). Seveda ne, saj s strani strank pridobljeno mnenje ni dokaz. Vendar pa je naloga sodišča, da dokaz z izvedencem izvede tako, da izvedenec prepričljivo odgovori na strankine pripombe. Če so to podprte z zunaj sodnim izvedenskim mnenjem, se mora izvedenec ustrezno odzvati na tako zastavljene pripombe. Priloga (torej navedbe, ki jih predstavlja argumentirano cenilno mnenje) k pripombam je prav enako pravočasna kot pripombe same.

10. Sodišče je s pomočjo izvedenca na večino relevantnih pripomb tožene stranke (ki so bile, kot rečeno, podprte tudi z izvensodnimi cenitvami) odgovorilo. Tako je odgovorilo tudi na pripombo, da bi moralo sodišče (oz. izvedenec) izbrati tako imenovano stroškovno metodo.

11. Izvedenec v obravnavani zadevi je izbral korigirano tržno metodo. To pomeni, da je našel primerljive prodaje stavbnih zemljišč na širšem območju, kajti primerljivih prodaj zemljišč, namenjenih za športno rabo, ni našel. Ker vrednost tovrstnih zemljišč na eni ter vrednost stavbnih zemljišč na drugi strani ni enaka, je tako izdelano tržno metodo moral korigirati. Korigiral jo je tako, da je na podlagi izkustvene ocene, da znaša vrednost zemljišč, namenjenih za športno rabo, 40 % vrednosti stavbnih zemljišč, dobljeno vrednost ustrezno zmanjšal. 12. Takšna metoda sama po sebi ni nerazumna. Vendar pa je tožena stranka vseskozi kritizirala tisti njen del, v katerem je izvedenec ocenil, da znaša vrednost zemljišč, namenjenih za športno rabo, 40 % vrednosti stavbnih zemljišč. Kritizirala ga je zato, ker je ocena izkustvena (subjektivna) in zato nepreverljiva. Predlagala je, da sodišče zato postavi novega izvedenca. Pri tem vztraja tudi v pritožbi.

13. Sodišče novega izvedenca ni postavilo. To je smiselno obrazložilo z ustaljenim stališčem sodne prakse, da zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Pritožbeno sodišče se s tem načelnim stališčem strinja ter dodaja, da stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja. Vendar to, da stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja, ne pomeni tudi tega, da stranka sploh nikoli nima pravice do drugega mnenja.

14. Zato, da sodišče postavi drugega izvedenca, morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi. Ne drži zato pavšalna pritožbena navedba, češ da je postavljanje več izvedencev v eni pravdi pravilo in ne izjema. Morda je tako bilo v pretekli sodni praksi, a takšen pristop je bil v resnici nepremišljen, v nasprotju tako z 11. členom ZPP kot tudi s posebnimi določbami ZPP o dokazovanju z izvedencem.

15. Posebej utemeljeni razlogi, ko stranka ima pravico do drugega mnenja, so podani predvsem v 3. odstavku 254. člena ZPP. Ta določa: če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnici na njeno izpodbijanje izvedenčeve ocene, da znaša vrednost zemljišč, namenjenih za športno rabo, približno 40 % vrednosti stavbnih zemljišč, vsebinsko ne more odgovoriti. Na to grajo vsebinsko toženi stranki ni moglo odgovoriti niti sodišče prve stopnje, razen tako, da se je dogmatično sklicevalo na avtoriteto samega izvedenca.

17. Tak pristop po eni strani že ustreza pojmu dvoma iz 3. odstavka 254. člena ZPP. Hkrati je tak pristop zaradi svoje dogmatičnosti problematičen in stranko v resnici lahko prikrajša do vsebinsko polnega sodnega varstva (22. člen Ustave).

18. Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da ni problematično to, da se je izvedenec oprl na svoje izkustvo. Če pač ni bilo objektivne podatkovne podlage, potem mu kaj drugega ni preostalo, da bi lahko opravil nalogo, ki mu jo je poverilo sodišče. Vendar pa v takšnem procesnem položaju vendarle obstaja procesna pot, ki stranki nudi vsebinsko polnejše sodno varstvo. Zaradi vrednosti spornega predmeta na eni ter cene drugega izvedenskega mnenja na drugi strani v obravnavani zadevi takšna pot ni nesorazmerna v smislu 1. odstavka 216. člena ZPP.

19. Dvom v obravnavani zadevi je prav tisti dvom, o katerem piše komentator Zakona o pravdnem postopku (3). Tam se zavzema za ponovitev dokazovanja z izvedencem, kadar je to zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedujoč se določenega znanstvenega tveganja potrebno. Pri tem dodaja, da če sodišče v skladu s 1. odstavkom 254. člena ZPP več izvedencev lahko postavi že na samem začetku, to tembolj velja v položaju, ko se pokaže potreba po tem, da se zaradi strokovnega oz. znanstvenega tveganja preveri pravilnost prvega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi gre po prepričanju pritožbenega sodišča prav za tak, izjemen primer.

20. S tem ko sodišče ni ravnalo tako in stranki zato ni moglo vsebinsko odgovoriti na njeno grajo izvedenskega mnenja v njenem osrednjem delu, je stranko prikrajšalo v pravici do izjave. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi procesnega pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnje spremembe).

(3) Glej Jan Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. l. RS in GV Založba 2006, stran 503.