Jedro

S tem, ko je bila veljavna tarifa objavljena v uradnem listu in je bil tam objavljen tudi pravilnik z določbo 11. člena o valorizaciji, je izpolnjen pogoj, da je strankam vnaprej znano, kakšno je nadomestilo za male avtorske pravice. Valorizirana vrednost ohranja realno vrednost nadomestila. Tak mehanizem ne posega v načelo zaupanja v pravo, taka ureditev je skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izpodbijanem spremenjenem delu sedaj pravilno glasi: „ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63465/2008 z dne 6.9.2008 ostane v 1. in 3. točki izreka delno v veljavi za plačilo 180,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.8.2008 ter izvršilne stroške v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63465/2008 z dne 6.9.2008 v 1. točki izreka razveljavi za plačilo 56,40 EUR z zamudnimi obrestmi od 8.8.2008 ter za plačilo 18,71 EUR z zamudnimi obrestmi od 9.8.2008 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo za male avtorske pravice. Bistvo spora v pritožbenem postopku je v višjih (valoriziranih) tarifah. Tožena stranka je plačevala le avtorski honorar po tarifi, ki jo je določal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik I). Tožeča vtožuje še plačilo razlike.

Sodišče je v izpodbijani sodbi vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi le glede glavnice v višini 55,55 EUR z zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v višini 40,00 EUR z zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje nadaljnje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Vsebinsko se ukvarja predvsem z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičena do valoriziranih zneskov avtorskih nadomestil v skladu z 11. členom Pravilnika I. Sklicuje se na ustavni odločba avtorske pravice, na pravico avtorja, da določa pogoje za uporabo avtorskih del, da je bil Pravilnik I veljavno objavljen v Uradnem listu, prav tako tudi revalorizirani zneski iz Pravilnika I, ne glede na to, da objava revaloriziranih zneskov sploh ni bila potrebna. Sodišču tudi očita, da ni pristojno presojati veljavnosti pravilnika kot podzakonskega akta, saj je to v izključni pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ker je bil pravilnik iz leta 98 v celoti razveljavljen, ga sodišče pri odločanju ne bi smelo uporabiti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Avtorska pravica je ustavna pravica (60. člen Ustave). Njena prvina je tudi ta, da avtor določa pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje glasbena dela. Pogoji so bili s Pravilnikom I in pripadajočo tarifo veljavno določeni in objavljeni v Uradnem listu. Podlago za usklajevanje pa predstavljajo uradno objavljeni podatki o indeksu cen na drobno, ki skupaj s prav tako uradno objavljenim določenim časovnim usklajevanjem – vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta ali med samim letom in tarifo v ožjem pomenu, predstavljajo vse potrebne parametre za matematični izračun valoriziranih vrednosti nadomestil, ki zaradi inflacije zagotavlja ohranjanje realne vrednosti nadomestil tudi v daljšem času. Vsi elementi izračuna, ki so določeni in jasni, so bili torej objavljeni v Uradnem listu. Sam zmnožek indeksa rasti cen in posamezne tarifne številke, pomeni le matematični izračun, ki ne terja posebne uradne objave.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnik in tarifa sestavljata organsko celoto, ki je ni mogoče ločiti. Vsa vprašanja, ki so urejena v pravilniku kot celoti se namreč nanašajo na izvrševanje avtorske pravice. Če posamezna vprašanja ne bi bila urejena, bi šlo na škodo ustavno varovane avtorske pravice. Pravilnik I daje pravno podlago, da je tarifo sploh mogoče uporabiti. Določa pogoje, pod katerimi lahko pravna ali fizična oseba priobčuje glasbena neodrska dela. Pravilnik predvideva tudi primere brezplačne uporabe avtorskih del (5. člen). Če bi veljala zgolj tarifa, bi bili zavezanci za plačilo nadomestila tudi šole za uporabo glasbenih neodrskih del pri pouku in šolskih prireditvah, ki so organizirani izključno za učence šole. Pravilnik se opredeljuje tudi do tarifnega dela (7. člen) in ga na ta način pravno vzpostavlja.

Pritožbeno sodišče tudi zaključuje, da 11. člen Pravilnika I ni v nasprotju s 153. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95, v nadaljevanju ZASP). Ta je v 2. odstavku prvotnega besedila zakona določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu RS. Pravilnik I skupaj s tarifo je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 29/1998. V Uradnem listu je bil tako objavljen tudi način valorizacije tarifnih vrednosti. S tem tudi ni bilo prekršeno pravilo prvotnega besedila 2. odstavka 153. člena ZASP. Samo pravilo o valorizaciji pa je skladno z eno izmed bistvenih pravil avtorske pravice, ki je ustavna pravica. Gre le za ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila, za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa bi se zaradi inflacije kasneje porušilo. Tak mehanizem ne posega v načelo zaupanja v pravo, taka ureditev je skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2008 in naslednji, v nadaljevanju OZ).

S tem, ko je bila veljavna tarifa objavljena v uradnem listu in je bil tam objavljen tudi pravilnik z določbo 11. člena o valorizaciji, je izpolnjen pogoj, da je strankam vnaprej znano, kakšno je nadomestilo za male avtorske pravice. Valorizirana vrednost ohranja realno vrednost nadomestila. Če tožeča stranka več let tega upravičenja ni udejanila (v valorizirani višini) ni mogoče reči, da se je odpovedala upravičenju kot takemu. Posledica je lahko le ta, da so za starejše terjatve morda pretekli zastaralni roki, uporabniki pa glede valoriziranega dela nadomestila nikoli niso prišli v zamudo.

Tožena stranka izračunu in trditvi tožeče stranke, da predstavljajo računi v mesečnem znesku 36,76 EUR le revalorizacijo ni nasprotovala, zato je pritožbeno sodišče tak izračun sprejelo.

V skladu z zgoraj obrazloženim stališčem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo valoriziranega avtorskega nadomestila za vtoževano obdobje ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo in zahtevku v tem obsegu ugodilo, razen za znesek 56,40 EUR, ki je bil plačan med postopkom in zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi ne le za znesek 55,55 EUR, kolikor je odločilo sodišče prve stopnje, marveč za znesek 180,35 EUR. Tudi od tega dela tečejo zamudne obresti od 8.8.2008 dalje. Pač pa ni ugodilo pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na znesek 18,71 EUR, ki predstavlja obračunane obresti. Sodišče je zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo, saj ga tožeča stranka ni z ničemer obrazložila oziroma ni podala trditev, zaradi česar ga sodišče ni moglo preizkusiti. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnitev v tem delu potrdilo in pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

Uspeh tožeče stranke v tej pravdi je delen, enako tudi uspeh v pritožbenem postopku. Po stališču pritožbenega sodišča je zato treba glede odločitve o stroških uporabiti pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da v primeru delnega uspeha sodišče odloči, da naj vsaka stranka krije svoje stroške. Vlogi v pritožbenem postopku sta vložili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.