Jedro

Predlagatelj je predlagal začasno odredbo v kolektivnem delovnem sporu, v katerem je uveljavljal nedenarno terjatev in sicer ugotovitev ničnosti Dogovora in Sporazuma (o vsebini stavkovnih zahtev predlagatelja v zvezi s plačami). Predlog predlagatelja za izdajo navedene začasne odredbe ni utemeljen, ker v tej fazi postopka verjetnost terjatve ni izkazana, saj so Sporazum in Dogovor sklenile stranke, v svojem imenu in v skladu s svojimi pooblastili oziroma pristojnostmi.

V fazi preizkusa verjetnosti obstoja terjatve je preuranjeno odločati o tem, ali imata Sporazum in Dogovor dejansko naravo kolektivne pogodbe in bi bilo potrebno pred njuno sklenitvijo postopati po določbah ZKolP, oziroma tudi če imata to naravo, ali je postopek tekel skladno z določbami navedenega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in drugi udeleženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: „1. Zadrži se učinkovanje in izvrševanje Sporazuma, sklenjenega med Sindikatom A., Vlado RS, MNZ in Policijo št.: ... z dne 31. 5. 2013, kot tudi vseh pravnih aktov in pogodb, sprejetih na njegovi osnovi.

2. Zadrži se učinkovanje in izvrševanje Dogovora št. ... z dne 31. 5. 2013, kot tudi vseh pravnih aktov in pogodb, sprejetih na njegovi osnovi.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve v predmetnem kolektivnem sporu.

4. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži izvršbe.

5. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“ Zoper navedeni sklep je v odprtem pritožbenem roku vložil pritožbo predlagatelj iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega in izvršilnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in odloči o izdaji začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naloži nasprotnima udeležencema v plačilo stroške tega pritožbenega postopka, ki jih priglaša. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoja terjatve, to je ničnosti sporazuma med Sindikatom A., Vlade RS, MNZ in Policijo št. ... z dne 31. 5. 2013 in Dogovora, sklenjenega na njegovi podlagi. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo s tem, da so pri podpisu Sporazuma vsi podpisniki delovali znotraj svojih pooblastil in da ne Sporazum, ne Dogovor ne posegata v veljavno delovnopravno zakonodajo. Sodišče se v sklepu ni opredelilo do bistvenih trditev predlagatelja, zaradi česar sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Temeljno vprašanje, do katerega se sodišče ni opredelilo je, ali ima sklenjen Sporazum značaj kolektivnega dogovora. Glede na vsebino Sporazuma, s katero so urejena povračila v zvezi z delom ter dodatki in izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega, ni dvoma, da gre za kolektivno pogodbo. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ne bi navajalo, da Sporazum ne predstavlja neposredno izvršljive pravne podlage. Skladno z 11. členom Zakona o kolektivnih pogodbah namreč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene le en reprezentativen sindikat, da ta velja za vse delavce pri delodajalcu. To pomeni, da je Sindikat A. v nasprotju z zakonsko predpisanimi pogoji, pod katerimi lahko pride do sklenitve kolektivne pogodbe, sklenil kolektivni dogovor, ki bo veljal in imel posledice za vse delavce v Policiji. To za predlagatelja ne bi bilo sporno, v kolikor bi bil pri sklepanju tega sporazuma upoštevan predpisan postopek določen v 6. členu ZKolP. Ta ni bil upoštevan in zato sprejeti sporazum ne more veljati. Ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da Sporazum ne predstavlja neposredne in izvršljive pravne podlage za realizacijo dogovorjenih točk. Sporazum neposredno vpliva na delovnopravni položaj vseh zaposlenih v Policiji, določbe so povsem jasne in ne zahtevajo nikakršne interpretacije v smislu izdaje dodatnega akta. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredeljevalo do zatrjevane ničnosti sporazuma, ker je bil sklenjen tudi v nasprotju z moralnimi načeli. V samem Sporazumu sta se nasprotna udeleženca sporazumela in oblikovala rešitev in dogovor o najmanj dveh stavkovnih zahtevah predlagatelja. Sodišče priznava, da Sporazum ureja občutljivo področje delavskih pravic, zato bi že ta ugotovitev, ob izkazani verjetnosti, da je Sporazum ničen zaradi kršitev zakona in morale v postopku sprejemanja, morala zadoščati za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj je v dokaz obstoja nevarnosti, kot pogoj za izdajo začasne odredbe navedel, da prvo navedeni nasprotni udeleženec že vrši pritiske z namenom, da tudi predlagatelj pristopi k Sporazumu in da na podlagi Sporazuma sprejema akte, ki bodo v končni fazi veljali za vse zaposlene v Policiji. Ker je predlagatelj jasno izkazal, da pri sklepanju Sporazuma ni sodeloval in ob dejstvu, da ima ta Sporazum neposredno veljavnost za vse zaposlene in da že tečejo aktivnosti za izvrševanje le-tega, je verjetnost terjatve izkazana, prav tako pa je izkazana nevarnost, da bodo v primeru izplačil na podlagi Sporazuma, ki se bo izkazal za neveljavnega, največjo škodo utrpeli prav delavci, ki bodo morali izplačila vračati.

Drugi nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo predlagatelja, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške. Posebej izpostavlja, da tudi če bi se, hipotetično, ugotovila ničnost Sporazuma in Dogovora z dne 31. 5. 2013, ni jasno, kakšna terjatev bi predlagatelju pri tem sploh nastala. Meni, da predlagatelj ni opredelil kakšna je njegova terjatev, zato so predlog, predlog za izdajo začasne odredbe in pritožba nerazumljivi in nesklepčni. Predlagatelj ni izkazal predpostavke, da bi bila njegova morebitna uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, začasna odredba tudi ni potrebna, da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Predlagatelj ni niti opredelil, kakšna je ta nenadomestljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, kot določa 2. odstavek 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

56. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ureja začasne odredbe v postopku v kolektivnih delovnih sporih in določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Če udeleženec predlaga izdajo začasne odredbe, sodišče o predlogu odloči najkasneje v 3 dneh, o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi pa pristojno sodišče odloči najkasneje v 8 dneh. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Zavarovanje določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Glede na zgoraj navedeno je potrebno pri izdaji začasne odredbe, tudi v kolektivnem delovnem sporu, upoštevati tako določbo 56. člena ZDSS-1, kot tudi določbe ZIZ, ki se nanašajo na začasne odredbe, to je člen 266. in naslednji. Predlagatelj je predlagal začasno odredbo v kolektivnem delovnem sporu, v katerem je uveljavljal nedenarno terjatev in sicer ugotovitev ničnosti Dogovora in Sporazuma. Zato je potrebno upoštevati določbe o začasnih odredbah za zavarovanje nedenarne terjatve določene v 272. členu ZIZ in naslednji. Tako je v 272. členu določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (-) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Glede na zgoraj navedeno je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe zato, ker je ocenilo, da je v tej fazi postopka verjetnost terjatve ni izkazana. Z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno utemeljilo in sicer je navedlo, da je ugotovilo, da so Sporazum in Dogovor sklenile stranke, v svojem imenu in v skladu s svojimi pooblastili oziroma pristojnostmi. S temi dokaznimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. V tej fazi postopka, to je preizkusa verjetnosti obstoja terjatve, pa je še preuranjeno odločati o tem, ali imata Sporazum in Dogovor dejansko naravo kolektivne pogodbe in bi bilo potrebno pred njuno sklenitvijo postopati po določbah Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.), oziroma tudi če imata to naravo, ali je postopek tekel skladno z določbami navedenega zakona. Postopek za izdajo začasne odredbe namreč ni namenjen temu, da bi se o utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma predloga že v tem postopku odločalo po vsebini, temveč zavarovanju terjatve z namenom, da bi se ta lahko kasneje izvršila, v določenih primerih (ureditvene začasne odredbe) pa tudi začasni ureditvi spornega razmerja s ciljem preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Ta postopek mora sodišče izvesti v roku 3 dni od prejema predloga za izdajo začasne odredbe, o njem pa odloča na podlagi navedb in dokazov strank, ki jih vložita v spis do izteka tega roka in ne na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka. Glede na razpoložljivo spisovno dokumentacijo tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, če imata Sporazum in Dogovor naravo kolektivne pogodbe oziroma če sta bila sklenjena po ustreznem postopku. Glede na navedbe predlagatelja, da naj bi bila Sporazum in Dogovor sklenjena v posledici stavke policistov, je tudi možno, da gre za Sporazum v smislu določb Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ, št. 23/1991, Ur. l. RS, št. 22/91 in 66/93). Od pravne narave Sporazuma in Dogovora, za katera predlagatelj zahteva, da sodišče ugotovi, da sta nična, pa je odvisno, ali je predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu sploh aktivno legitimiran, kar pa bo predmet nadaljnjega sodnega postopka.

Glede na to, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, ni podanega primarnega pogoja za izdajo začasne odredbe, zato sodišče niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Ker pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilnega pomena, jih pritožbeno sodišče ni presojalo, kot mu to nalaga 1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to določa 2. točka 365. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 155. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa k njeni rešitvi ni pripomogel, je sodišče sklenilo, da predlagatelj in drugi udeleženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.