Jedro

Toženka je dokazala, da je tožnik 14. 2. 2020 neupravičeno izostal z dela, s čimer je storil kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je do te kršitve prišlo zaradi nesporazuma in pomanjkljive seznanitve tožnika glede postopka odobravanja koriščenja dopusta. Tožnik je namreč jasno izpovedal, da mu je bilo v zvezi z njegovo prošnjo za dopust za dne 14. 2. 2020 rečeno, da mora počakati na odobritev direktorja kot drugostopenjskega odločevalca (potem, ko je dobil odgovor, da mu je bil dopust na prvi stopnji zavrnjen), in da mu direktor dopusta ni odobril zaradi prevelikega obsega dela. Tožnik je še izpovedal, da je kljub temu ostal doma, ker je imel fizioterapijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom Pdp 477/2021 z dne 11. 1. 2022 v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 272/2020 z dne 21. 5. 2021. 2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved z dne 24. 2. 2020 tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi; da se tožnikova pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 25. 5. 2020; da je toženka dolžna tožniku za čas od 25. 2. 2020 do 25. 5. 2020 priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je toženka dolžna tožniku obračunati in izplačati denarno povračilo v znesku 2.000,00 EUR; in da je toženka dolžna tožniku za čas od 25. 5. 2020 dalje obračunati in plačati razlike v plači med plačo, ki jo tožnik prejema odtlej, in plačo, ki jo je prejemal pri toženki. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo za dokazano, da je tožnik 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 v nasprotju z navodilom kirurga kolesaril zunaj na terenu, s čimer je kršil bolniški red. Dokazno breme je bilo na toženki. Očitek tožniku, da je navedena dneva kolesaril zunaj na terenu, temelji na izpisu aplikacije A. iz detektivskega poročila, ki ga je predložila toženka. Drugega materialnega dokaza za ta očitek toženka ni predložila. Ker na podlagi podatkov iz aplikacije A. za 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 sodišče prve stopnje dejanskega časa kolesarjenja ni moglo ugotoviti, podatkov iz A. ni mogoče šteti kot verodostojen dokaz, da je tožnik na navedena dneva kolesaril zunaj na terenu. Poleg tega je priča B. B. izpovedal, da je v mesecu januarju 2020 uporabljal tožnikovo aplikacijo A. Res je, da z izpovedbo te priče ni dokazano, da je B. B. aplikacijo A. uporabljal ravno na dan 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020, vendar pa tudi ni z ničemer dokazano, da jo je na ta dan uporabljal tožnik. Ker iz aplikacije A. ni mogoče ugotoviti točnega časa kolesarjenja in ker je to aplikacijo v mesecu januarju 2020 poleg tožnika uporabljal tudi B. B., ni dokazano, da je tožnik 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 kolesaril zunaj na terenu. Nadalje meni, da mu ni mogoče očitati niti, da je 14. 2. 2020 namenoma ali iz hude malomarnosti neupravičeno izostal iz dela. Tožnik ni bil seznanjen z dvostopenjskim potrjevanjem letnih dopustov, zato tudi ni bil pozoren na možnost zavrnitve že odobrenega dopusta. Letni dopust mu je bil sprva odobren, kasneje pa s strani direktorja preklican. Na preklic odobrenega dopusta, ki ga je direktor preklical pozno zvečer in izven delovnega časa, ni bil pozoren in je obvestilo direktorja o preklicu odobrenega letnega dopusta videl šele naslednji dan, ko je dopust že koristil. Do očitane kršitve je tako prišlo zaradi nesporazuma in pomanjkljive seznanitve tožnika glede postopka odobritve dopusta. Zato meni, da ne obstojijo okoliščine, ki bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi osme in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (osma alineja), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja).

7. Pritožba pravilno navaja, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da toženka ni dokazala, da je tožnik dne 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 (v času njegovega bolniškega staleža) kolesaril po terenu, s čimer je kršil navodila zdravnika in s tem storil kršitev iz osme alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka je tožnikovo kolesarjenje po terenu dne 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 dokazala z detektivskim poročilom, ki vsebuje izpisa iz tožnikovega A. profila (aplikacije) za navedena dneva, iz katerih je razvidno, da je tožnik kolesaril po terenu, in sicer je 28. 1. 2020 popoldne kolesaril na razdalji 12,03 km, 29. 1. 2020 popoldne pa je kolesaril na razdalji 10,74 km.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal drugače oziroma ni dokazal svojih trditev (212. člen ZPP), da je dne 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 v tožnikovem A. profilu zabeleženi kolesarski vožnji opravil njegov brat – priča B. B. Slednji namreč v svoji izpovedbi ni potrdil tožnikovih trditev, da je dne 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 kolesaril po bližnjih hribih in nato svoji vožnji objavil v tožnikovem A. profilu. Priča B. B. ni znal izpovedati, katere dneve v mesecu januarju 2020 je kolesaril in na katere dneve je s tem v zvezi uporabljal tožnikovo aplikacijo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnikov A. profil dokazuje, da je dne 28. 1. 2020 in 29. 1. 2020 po okoliških hribih kolesaril prav tožnik.

9. Ne drži pritožbena navedba, da podatkov iz A. aplikacije ni mogoče šteti za verodostojen dokaz zgolj zato, ker sta obe stranki skladno navedli, da se podatki iz naprave C. na aplikacijo A. naložijo z zamikom. Stranki namreč nista zatrjevali, da podatki, zabeleženi v tožnikovi aplikaciji A., niso verodostojni, da torej tam zabeležene poti, razdalje, trajanje kolesarjenja in nenazadnje tudi datum kolesarjenja niso resnični, pač pa je iz njunih trditev razbrati le, da se vsi ti podatki v aplikacijo naložijo z zamikom – tožnik je trdil, da je ura drugačna. Glede na takšne tožnikove trditve, da naj torej v aplikaciji navedena ura popoldanskega tožnikovega kolesarjenja ne bi bila resnična, je bilo to kolesarjenje glede na trditve strank opravljeno kvečjemu pred v aplikaciji objavljeno popoldansko uro, kar pa v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik takrat za kolesarjenje po terenu ni imel dovoljenja zdravnika.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je tožnik 14. 2. 2020 neupravičeno izostal z dela, s čimer je storil kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je do te kršitve prišlo zaradi nesporazuma in pomanjkljive seznanitve tožnika glede postopka odobravanja koriščenja dopusta. Tožnik je namreč jasno izpovedal, da mu je bilo v zvezi z njegovo prošnjo za dopust za dne 14. 2. 2020 rečeno, da mora počakati na odobritev direktorja kot drugostopenjskega odločevalca (potem, ko je dobil odgovor, da mu je bil dopust na prvi stopnji zavrnjen), in da mu direktor dopusta ni odobril zaradi prevelikega obsega dela (kar potrjuje tudi elektronska pošta med tožnikom in direktorjem z dne 13. 2. 2020). Tožnik je še izpovedal, da je kljub temu ostal doma, ker je imel fizioterapijo. Upoštevaje navedeno tožnikovo izpoved, se torej tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neseznanjenost z dvostopenjskim potrjevanjem dopustov (česar niti ni zatrjeval niti to ne izhaja iz njegove izpovedbe) in neutemeljeno navaja, da ni bil pravočasno seznanjen z zavrnitvijo dopusta s strani direktorja oziroma da naj bi utemeljeno sklepal, da ima odobren dopust. 11. Glede na ugotovljene kršitve iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in izpoved toženkinega zakonitega zastopnika, da zaradi teh s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).