Jedro

Čeprav nova tožba, s katero tožnik utemeljuje zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov temelji na drugem temelju - krivdnem odpovednem razlogu, kot prej vložena tožba, s katero je zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov utemeljevan na nekrivdnih razlogih, gre za identični zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo izpraznitvenega naloga, za katerega je ugotovilo, da ga je vložila tožeča stranka dne 17.1.2006. Proti tej odločitvi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani sklep res skromno obrazložen, vendar je v njem sodišče prve stopnje navedlo toliko dejstev, da je mogoče preizkusiti, ali je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog zaradi obstoja litispendence zavrglo, pravilen. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tej zadevi vložila predlog za izdajo izpraznitvenega naloga zaradi odstopa od najemne pogodbe, da je pri tem imelo sodišče v mislih najemno pogodbo št. xy, z dne 3.1.2002, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni dvoma.

Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka zoper isto toženo stranko pred tem, to je dne 24.6.2005 prav tako vložila predlog za izdajo izpraznitvenega naloga za iste poslovne prostore in sicer iz razloga (nekrivdne) odpovedi iste najemne pogodbe. Res je, da se v izpodbijanem sklepu ni posebej ukvarjalo s tem, ali dejstvo, da je rok za izpolnitev obveznosti pri izpraznitvenih nalogih različen, pomeni, da ne gre za isti zahtevek. Da v obeh primerih tožeča stranka zahteva zoper toženo stranko isto pravno posledico, to je prenehanje najemne pogodbe in posledično izpraznitev istih poslovnih prostorov, ni dileme. Tožbena predloga sta v obeh zadevah enaka. Razlika je le v tem, da je z zakonom določen rok za izpolnitev oziroma izpraznitev pri nekrivdni odpovedi najemne pogodbe eno leto od vložitve odpovedi na sodišču, pri drugem predlogu (krivdni odpovedi) pa je rok za izpolnitev osem dni, kot je po ZPP določen pri plačilnih nalogih (2. odst. 433. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP). Rok za izpolnitev naložene obveznosti ni del tožbenega predloga, pač pa je to stvar odločitve sodišča (313. člen ZPP). Sodišče ga določi, če ugodi zahtevku (1. odst. 313. člena ZPP). Odvisno od dejanske in pravne podlage zahtevka sodišče pri odločanju z uporabo prava naloži rok izpolnitve obveznosti, pri tem pa mora po 2. odst. 313. člena ZPP upoštevati roke določene v posebnih predpisih, kar je v tem primeru ZPSPP. Zaradi različnih rokov za izpraznitev se zahtevka zato ne razlikujeta. Prvi izpraznitveni zahtevek je tožnik utemeljeval na drugačni dejanski podlagi (nekrivdni odpovedi najemne pogodbe), kasneje vloženega pa na drugi dejanski podlagi, to je na kršitvi pogodbe - neplačevanju najemnine in sicer s trditvijo, da toženka ni plačala dveh zaporednih obrokov za september in oktober 2005 in da jo je najemnik k temu opominil in opozoril na posledice dne 17.11.2005. Iz navedenega izhaja, da sta oba tožbena predloga enaka. Drugi zahtevek temelji le na drugačni dejanski podlagi, ki pa se v tožbenem predlogu, torej v zahtevani posledici, v ničemer ne razlikuje od prvotno vloženega predloga, saj tožnik z obema zahteva enako pravno posledico. Čim pa se z obema predlogoma zahteva enaka pravna posledica, to je prenehanje najemne pogodbe in izpraznitev istih poslovnih prostorov, pa je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, da gre za identičen zahtevek in o identičnem zahtevku ni dovoljeno začeti nove pravde (274. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, odločba pa je tudi v tolikšni meri obrazložena, da jo je bilo mogoče preizkusiti, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).