Jedro

Pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa ZPP v prvem odstavku 367.a člena, niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi trdil, da je njegova pravna prednica, mati M. Č. 27. 1. 2005 z Republiko Slovenijo in D. d. o. o., podpisala pogodbo o izvedbi popotresne obnove za svoj stanovanjski objekt z naslovom A. št. 1. V navedeni pogodbi so bili opredeljeni M. Č. kot investitorka, Republika Slovenija kot sofinancer in D. kot izvajalec. V pogodbi je bil določen rok, do katerega bi moral izvajalec izpolniti svoje pogodbene obveznosti za primer zamude pa je bila v 11. členu pogodbe določena sankcija plačila pogodbene kazni. Tožnik je v tožbi trdil, da je drugotožena stranka pogodbeni rok bistveno prekoračila in da je zato dolžna plačati pogodbeno kazen, ki znaša 0,5 % od vrednosti pogodbenih del, ugotovljene s končnim obračunom, za vsak zamujen koledarski dan, vendar ne več kot skupno 10 % od vrednosti pogodbenih del, kar znaša 8.275,30 EUR, razliko do vtoževane glavnice pa predstavljajo še zakonske zamudne obresti za čas od 20. 10. 2006 do 19. 10. 2009. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Razlog za tako odločitev je v razlagi 11. člena pogodbe, ki se glasi: „če izvajalec ne bo izvedel pogodbenih del v dogovorjenem roku, je dolžan plačati investitorju pogodbeno kazen v višini 0,5 % od vrednosti pogodbenih del, ki bo ugotovljena s končnim obračunom, za vsak zamujen koledarski dan, vendar skupaj največ 10 % od vrednosti pogodbenih del. Pogodbena kazen se obračuna pri končnem obračunu.“ Sodišči sta upoštevali, da je besedilo pogodbe glede vprašanja, kdo je upravičen do pogodbene kazni, sporno, saj je tožnik, sklicevaje se na jezikovno razlago, pogodbeno kazen terjal zase, zase pa jo je terjala tudi Republika Slovenija in opozarjala, da M. Č. oziroma njen pravni naslednik D. Č. nista krila stroškov popotresne obnove, pač pa jima jo je brezplačno nudila država, ki je poravnala vse finančne obveznosti do izvajalca; za tožečo stranko je bila torej pogodba v celoti neodplačna. Sodišči sta s sistematično in namensko razlago pritrdili stališču prvotožene stranke. Drugotožena stranka je zato sicer pogodbeno kazen dolžna plačati, vendar ne tožniku, pač pa prvotoženi stranki; ker je to že storila, je prvotožena stranka plačilo upravičena zadržati in tožnik do nje nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

3. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: (i) ali je dopustno uporabiti interpretativne (razlagalne) metode glede jasnih pogodbenih določil in (ii) kakšno je razmerje med pogodbeno kaznijo in odškodnino oziroma kakšen je namen določitve pogodbene kazni v primeru tripartitnih pogodb. Vztraja, da je določba 11. člena pogodbe o izvedbi del popotresne obnove za njegovo stanovanjsko hišo popolnoma jasna in ne zahteva nobene (drugačne) razlage. Uporaba pojmov investitor in sofinancer je v vsej pogodbi zelo eksaktna in dosledna. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je treba pogodbena določila uporabljati tako, kot se glasijo in da taka uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega pogodbenega prava. To jasno izhaja iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), medtem, ko iskanje skupnega namena pogodbenikov zunaj pomena uporabljenih izrazov po drugem odstavku 82. člena istega zakona pa pride v poštev le glede pogodbenih določb, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. V obravnavani zadevi sta obe sodišči odstopili od take sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na zadevi VIII Ips 95/97 in III Ips 74/2010), ko sta popolnoma jasni pogodbeni določbi, kdo je upravičen do pogodbene kazni, dali popolnoma novo vsebino in odločili, da je upravičenec nekdo drug - sklicevaje se na nespecifično situacijo sta arbitrarno uredili pravno razmerje med pravdnimi strankami. Pogodba nadalje jasno in dosledno opredeljuje vloge vseh pogodbenih strank in ni jasno, v čem v zvezi s tem sodišči vidita nejasnost in nedoslednost, ki naj bi bila razlog za uporabo dodatnih razlagalnih metod. Stališče, da naj bi bistvo pogodbene kazni v tem, da naj bi plačnik in izvajalec drug drugega silila k spoštovanju rokov je materialnopravno zmotno: pogodbena kazen je v resnici instrument, ki v interesu naročnika - investitorja (in neplačnika - sofinancerja) sili izvajalca k pravočasni izpolnitvi obveznosti, v konkretnem primeru k predaji objekta po dogovoru „ključ v roke“. Če naročnik in plačnik v pogodbi nista ista, je povsem logično, da rok za predajo objekta ni dogovorjen v interesu plačnika, ki naj bi izvedena dela (po enaki ceni) le plačal, temveč v interesu investitorja, ki bo zgrajeni objekt prevzel in uporabljal in je zagotovo najbolj oziroma celo edini zainteresiran za čimprejšnje oziroma pravočasno končanje del. Da v konkretnem primeru rok ni bil dogovorjen le v interesu sofinancerja, kot ugotavlja sodišče, izhaja tudi iz določbe, da je dolžan izvajalec prošnjo za podaljšanje roka predložiti tudi investitorju, to pa pomeni, da niti ob upoštevanju sistemske in namenske razlage pogodbe ni mogoč zaključek, da je bila pogodbena kazen dogovorjena le v korist sofinancerja, češ da je investitor dal na razpolago zgolj zemljišče. Sicer pa je bila tudi namenska razlaga (poleg tega, da je bila nepotrebna) opravljena v nasprotju z materialnim pravom: pravilno sicer sodišči ugotavljata, da je bil rok za dokončanje del za M. Č. zelo pomemben, ker je od potresa dalje bolna živela v začasnem bivališču na 10 m2, vsekakor pa je zmotno nadaljnje razlogovanje, da je ta razlog s trenutkom njene smrtnosti odpadel, ker njen dedič, tožnik, ni imel stalnega bivališča v A. 1, pač pa v A. 2; če sodišče z namensko razlago išče pogodbeno voljo strank, potem je logično, da sme upoštevati izključno okoliščine, podane ob sklenitvi pogodbe, ni pa mogoče pogodbene volje strank utemeljevati z okoliščinami, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ob sklepanju ni bilo mogoče niti predvideti. Da je tožnik edini, ki je imel interes, da bi drugotožena stranka spoštovala dogovorjene roke, je razvidno iz hipotetične situacije, ki bi nastala, če bi bila M. Č. pomoč predana v denarju: jasno je, da v tem primeru država h gradbeni pogodbi ne bi pristopila in tudi ne bi prejela pogodbene kazni, pač pa bi jo prejela M. Č. Predlagatelj opozarja še, da sta z materjo dala na razpolago svoje zemljišče in da sta bila v času gradnje montažne hiše, ki je trajala skoraj dve leti, od tega leto in pol zaradi neupravičenih zamud izvajalca, omejena, praktično blokirana, da je tožnik izvajalca redno pozival k nadaljevanju z deli, da je s sklenitvijo menjalne pogodbe za zemljišča z drugimi lastniki sam rešil zaplet, ki je nastal, ker je izvajalec pozabil na predvideni plin in plinohrama ni bilo mogoče postaviti in da njegovo ravnanje nasploh kaže na to, da je bil na strani tožeče stranke ves čas podan velik interes, da se dela zaključijo v roku oziroma čim prej. Varstvo tega njegovega interesa je predstavljala pogodbeno dogovorjena kazen za zamudo, ki ji pravna teorija poleg kaznovalne priznava tudi odškodninsko funkcijo, zato je odveč napotek sodišča, da bi lahko povrnitev morebitne škode zaradi zamud in prepočasnega ter nestrokovnega dela lahko „uveljavljal po pravni poti“. Pogodbena kazen namreč upnika varuje ravno pred tem, da mu predpostavk odškodninske odgovornosti in višine odškodnine ni potrebno dokazati.

4. Pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 367.a člena, niso podani, zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 367.c člena istega zakona predlog tožeče stranke zavrnilo.