Jedro

Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik vložil dne 13. 3. 2013 na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V postopku je organ ugotovil, da je bilo tožniku dne 14. 7. 2011 izdano prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) iz razloga zaposlitve ali dela z veljavnostjo do 31. 1. 2012 na podlagi vloge z dne 5. 7. 2011 in nato dne 17. 8. 2012 izdano prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela z veljavnostjo do 17. 8. 2013 na podlagi vloge z dne 1. 8. 2012. Tako je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja 5-letnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v RS, določenega v prvem odstavku 52. člena ZTuj-2. Prav tako je ugotovil, da tožnik tudi pogoja, določenega v tretjem odstavku istega člena, ne izpolnjuje. Tožnik je v postopku sicer res predložil tudi dopis Ministrstva za zdravje, s katerim slednje priporoča, da se tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje v RS, vendar pa je ministrstvo po zaprosilu organa za dopolnitev svojega priporočila, poslalo dopis, da v državi trenutno ne primanjkuje zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev. Tožnik je bil z vsemi ugotovitvami organa tudi seznanjen. Po tako izvedenem postopku organ zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niti po prvem, niti po tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2, zato je bilo treba njegovo vlogo zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik v RS še ne prebiva zakonito neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da v zvezi z dopisoma Ministrstva za zdravje tudi ni izkazal, da bi bilo njegovo prebivanje v RS v interesu RS. Glede pritožbene navedbe, da je bilo dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi identičnih listin izdano njegovi partnerki, pa organ pojasnjuje, da tega v tej upravni zadevi ne more presojati, saj je bilo dovoljenje njegovi partnerki izdano v drugi upravni zadevi.

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da je v Slovenijo prišel skupaj s svojo partnerko, A.A., z namenom zaposlitve in opravo specializacije. Zaradi njegovega izredno uspešnega dela je Ministrstvo za zdravje predlagalo, da se mu dodeli dovoljenje za stalno prebivanje. Na podlagi identičnih listin, v istem časovnem okviru, pa si je njegova partnerka tudi pridobila dovoljenje za stalno prebivanje. Torej je bila na podlagi enakih listin obravnava obeh pred Upravno enoto Ljubljana različna. Po Ustavi RS pa je različna obravnava enakih situacij nedopustna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo UE Ljubljana v zvezi z odločbo MNZ RS odpravi in zadevo vrne UE Ljubljana v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odgovoru iz odločbe z dne 22. 10. 2013 in zato razlogov za odločitev v izogib ponavljanju ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje pogoje po 52. členu ZTuj-2, da 5 let neprekinjeno zakonito prebiva v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdaji nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje in ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena tega zakona (prvi odstavek 52. člena ZTuj-2), pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena pa se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki je slovenskega rodu ali tujcu, katerega prebivanje v RS je v interesu RS (tretji odstavek 52. člena ZTuj-2).

Upravni organ je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo stalnega dovoljenja za prebivanje navedel prvi in tretji odstavek 52. člena ZTuj-2. Sodišče je glede obeh razlogov iz citirane zakonske določbe presodilo, da je upravni organ (tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski za njim) pravilno ocenil, da sta podana oba razloga za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na utemeljitev upravnega organa. Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni. V zvezi z glavnim tožbenim ugovorom, da je upravni organ ob predložitvi identičnih listin v istem časovnem okviru izdal dovoljenje za stalno prebivanje njegovi partnerki, je že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da je bilo takšno dovoljenje izdano v drugi upravni zadevi. Zato tudi za ta upravni spor ne more biti relevantno.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.