Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila pot preko toženčeve parcele zgrajena prav zaradi dostopa do parcel tožnikov, na katerih so si pravni predniki tožnikov zgradili hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da obstoji v korist gospodujočih zemljišč, parc. št. 3524/9, 3524/8, 3524/2, vse k.o. P., služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po služnem zemljišču, parc. št. 3524/1, k.o. P. in sicer po trasi dolgi 30 m in široki 2,40 m, ki poteka od meje med parc. št. 3524/9 in parc. št. 3524/2 na eni strani do parc. št. 524/1 na drugi do dovoza v smeri proti javni cesti Š.- K.-S. - državna meja, tako kot izhaja iz geodetskega načrta, št., ki je priloga te sodbe. Razsodilo je še, da se toženi stranki prepoveduje kakorkoli ovirati tožečo stranko pri mirni uporabi v prvi točki izreka sodbe navedene služnostne pravice ter da je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi sodišča vpisati služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po služnem zemljišču v korist gospodujočih zemljišč, kot je to opisano v prvi točki izreka sodbe, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na ugotovitev stvarne služnosti poti v širni, ki presega 2,40 m in dolžini, ki presega 30 m, je zavrnilo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 626,182,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2005 dalje v roku 15 dni.

Proti taki sodbi se je pritožil toženec po svojem pooblaščencu. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se ne strinja s traso poti, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. ZTLR je določal, kakor določa tudi sedanji SPZ (219. člen), da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. S sodbo ugotovljena služnost hoje in vožnje po služnem zemljišču, katerega lastnik je tožena stranka, pa dejansko služno zemljišče obremenjuje v takšni meri, da o tem (da najmanj obremenjuje) ne moremo govoriti. Kot izhaja iz priloženega geodetskega načrta št., ki je priloga sodbe, trasa služnostne poti poteka tako, da dobesedno seka služno zemljišče na dva dela, pri čemer je levi del zemljišča (gledano po navedenem načrtu) postal funkcionalno zaradi te poti popolnoma brez koristi za toženo stranko, s tem pa je celotno služno zemljišče izgubilo na skupni tržni vrednosti. Kot je tožena stranka predlagala na glavni obravnavi dne 21.12.2004, na kraju samem, bi bilo mogoče urediti po njenem zemljišču drugo pot, in sicer ob robu njene parcele proti glavni cesti S.-V.. Tožena stranka bi bila v tem primeru pripravljena ta del zemljišča izročiti brezplačno. Taka pot bi bila bistveno manj obremenjujoča za služno zemljišče kot pa obstoječa pot. Tožena stranka meni, da ni nikakršnih ovir, da ne bi služnostna pot šla ob robu njene parcele tako, kot je to predlagala. Na ta način bi njena parcela dejansko ostala funkcionalna v enem kosu, ne pa da je tako, kot je sodišče prve stopnje določilo, razdeljena na dva neenakovredna dela. Pravno formalno ostaja služno zemljišče še vedno v celoti v lasti tožene stranke, vendar pa je potrebno upoštevati dejanske okoliščine oz. primerjati, kakšna je dejanska funkcionalnost zemljišča in posledično njegova tržna vrednost v primeru najmanj obremenjujoče služnosti (če bi šla pot ob robu parcele) in v primeru trase, kot je določena po sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa v postopku ugotovitve obstoja služnostne pravice predloga tožene stranke glede možnosti druge trase oz. druge poti ob robu parcele ni upoštevalo oz. tega predloga v sodbi niti ni omenjalo, temveč je zgolj enostransko upoštevalo samo predlog tožečih strank in določilo traso. Na ta način določena trasa služnostne poti pa je zaradi navedenega v nasprotju z določbo zakona, da mora stvarna služnost najmanj obremenjevati služno stvar. Tožeča stranka tudi meni, da ni dolžna povrniti stroške postopka toženim strankam oz. bi jih le te moralo povrniti njej, v skladu z določbo 157. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala nikakršnega povoda za tožbo. Tožeče stranke je pred vložitvijo tožbe niso obvestile o svojem zahtevku glede služnosti, tožena stranka pa, kot je tudi navedla v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi, vsebinsko ni oporekala oz. branila tožečim strankam, da vozijo preko njenega zemljišča. Tožena stranka je morala nasprotovati tožbenemu zahtevku tožečih strank le zaradi trditev v tožbi, da je zožila traso služnostne parcele in s tem onemogočila tožečim strankam dovoz drv, praznjenje greznic in dovoz prikolic s čolnom, skorajda pa naj bi onemogočila tožečim strankam celo dovoz z avtomobili do njihovih hiš. Da bi tožena stranka dejansko ovirala oz. onemogočala tožečim strankam uporabo poti, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V zvezi s slednjim pa tožena stranka še pripominja, da je v obrazložitvi (v povzetku tožbe) ta okoliščina (oviranje) navedena kot podlaga za pravni interes na ugotovitveno tožbo za obstoj služnostne pravice. Ker pa sodišče, kot že navedeno, obstoja te okoliščine ni ugotovilo, torej tudi ni izkazan pravni interes tožečih strank za tožbo. Tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

O preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, sodba ima jasne in prepričljive razloge ter nima napak, ki jih pritožba očita. V obravnavani pravdni zadevi gre za spor strank ali obstaja določena pravica ali ne, torej, ali obstaja v korist gospodujočih zemljišč s parc. št. 3524/9, 3524/8, 3524/2, vse k.o. P., služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po služnem zemljišču s parc. št. 3524/1, k.o. P. po trasi kot jo zatrjujejo tožeče stranke. Zato pritožbene navedbe, da je tožena stranka na glavni obravnavi 21.12.2004 na kraju samem predlagala, da bi bilo moč urediti po njenem zemljišču drugo pot, in sicer ob robu njene parcele proti glavni cesti S.-V., v obravnavani zadevi niso predmet zahtevka in tudi ni bilo potrebno, da bi se sodišče prve stopnje do takšnega predloga tožene stranke opredeljevalo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožena stranka na glavni obravnavi na kraju 21.12.2004 sicer res izjavila, da predlaga, da bi si tožeče stranke, namesto da bi imele služnostno pot po navedeni trasi, pot uredile po njegovem zemljišču ob robu njegove parcele proti glavni cesti S.-V., vendar tak predlog ni bil niti konkretiziran niti sprejet s strani tožečih strank. Zato je sodišče prve stopnje lahko odločalo le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Pritožba tudi ni utemeljena glede stroškov postopka. Ne drži namreč, da tožena stranka ni dala nikakršnega povoda za tožbo. Že iz odgovora na tožbo je namreč razvidno, da tožena stranka oporeka navedbam tožečih strank in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Toženec pa je pri svojih navedbah vztrajal tudi na glavni obravnavi (list. št. 25 spisa). Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila pot preko toženčeve parcele zagrajena prav zaradi dostopa do parcel tožnikov na katerih so si pravni predniki tožnikov zgradili hiše. Z ogledom je sodišče ugotovilo na kraju samem, da predstavlja navedena pot edini dostop, kot pa je še ugotovilo sodišče prve stopnje so lastniki gospodujočih zemljišč skupaj s svojimi predniki neoviralo izvrševali služnost več kot 20 let in sicer najkasneje od leta 1967 tako, da je še v času, ko so bile parcele tožnikov v lasti pravnih prednikov, najkasneje leta 1987 prišlo do nastanka stvarne služnosti poti na podlagi priposestvovanja po trasi, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so tožniki oz. njihovi pravni predniki vse od nastanka poti, to je najkasneje od leta 1967, navedeno pot po parc. št. 3524/1 neovirano uporabljali, ne da bi jim toženec, ki je parcelo kupil leta 1994 ali njegovi pravni predniki nasprotovali. Sodišče prve stopnje je z izvedencem ugotovilo v kakšnem obsegu poteka služnostna pot po zemljišču toženca in v takšnem obsegu tudi ugodilo tožbenemu zahtevku. Glede na povedano je pritožba tožene stranke neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).