Jedro

Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja, ki jo je primarno dolžna zagotoviti občina. Ker te javne službe že po naravi stvari ni mogoče izvajati, če ni zagotovljeno kanalizacijsko omrežje in ustrezna oprema, to po presoji sodišča nedvomno pomeni, da je gradnja tega omrežja obveznost občine, torej v obravnavani zadevi tožnice.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota (v nadaljevanju inšpektor ali organ prve stopnje) odločilo, da mora Občina T. (v nadaljevanju inšpekcijska zavezanka ali tožnica) v roku do 9. 7. 2023 za 280 izrecno naštetih objektov zagotoviti, da bo območje aglomeracije Lendava - Dolga vas 2019, ID 4386 (v nadaljevanju aglomeracija ID 4386), opremljeno z manjkajočim kanalizacijskim omrežjem, s katerim bo omogočila priključitev navedenih stavb na javno kanalizacijo, kamor se prišteva tudi mala komunalna čistilna naprava kapacitete več kot 50 PE, ki jo upravlja izvajalec javne službe in s katero je možno za skupine objektov zagotoviti opremljanje v primeru, če bi priključitev teh objektov na javno kanalizacijsko omrežje te aglomeracije povzročilo več kot trikrat večje stroške glede na stroške opremljanja z malo komunalno čistilno napravo (v nadaljevanju MKČN) za to skupino objektov. V primeru dopustnih izjem za objekte oziroma skupine objektov, in sicer če je obremenjevanje okolja zaradi nastajanja komunalne odpadne vode v tem objektu oziroma tej skupini objektov manjše od 50 PE in so izpolnjeni pogoji, da bi dolžina kanalizacijskega priključka presegla dolžino 100 m ali gradnja kanalizacijskega priključka tehnično ni izvedljiva ali bi gradnja kanalizacijskega priključka povzročala nesorazmerne stroške glede na koristi za okolje, pa je dovoljena ureditev z ustreznim individualnim sistemom odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, in sicer z ustrezno MKČN, nepretočno greznico, če čiščenje komunalne odpadne vode na MKČN ni izvedljivo zaradi prepovedi odvajanja odpadne vode v vode.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ prve stopnje sklicuje na dolžnost inšpekcijske zavezanke iz 19. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju Uredba) in ugotavlja, da je inšpekcijska zavezanka za aglomeracijo ID 4386 ustrezno opremljenost z vidika odvajanja komunalne odpadne vode po javnem kanalizacijskem omrežju zagotovila za 82,3 % stavb, ni pa še zgradila kanalizacijskega omrežja, s katerim bi omogočila priključitev stavb, ki jih organ prve stopnje našteva v izreku odločbe. Navaja, da je s svojimi ugotovitvami v dopisu št. 06182-1918/2021-1 z dne 11. 6. 2021 seznanil inšpekcijsko zavezanko in jo pozval k izjavi, ki jo je inšpekcijska zavezanka podala v dopisu št. 061-0007/2021-2 z dne 23. 6. 2021, ki mu je priložila tudi več prilog. Določene listine je inšpekcijska zavezanka predložila še z vlogo z dne 5. 7. 2021. Inšpektor je 2. 7. 2021 opravil inšpekcijski pregled pri inšpekcijski zavezanki.

3.Inšpektor povzema vsebino izjave inšpekcijske zavezanke. V njej inšpekcijska zavezanka pojasnjuje, da je do roka (31. 12. 2015) zagotovila opremljenost predmetne aglomeracije ID 4386 v okviru tedaj veljavnega območja aglomeracije. Leta 2019 je bil v javni obravnavi osnutek novega operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode (v nadaljevanju OP KOV) s podatkovnim slojem novelirane aglomeracije ID 4386. Inšpekcijska zavezanka je podala pripombe, da je podatkovni sloj novelirane aglomeracije Lendava - Dolga vas preširoko zajet oziroma je območje aglomeracije preveliko, saj gre v naravi za gričevnati del občine, kjer je izgradnja javne kanalizacije zaradi plazovitih območij izredno tvegana oziroma celo nedopustna, čemur je pritrdila tudi stroka oziroma projektant v fazi, ko so razmišljali o opremljanju določenega območja znotraj aglomeracije. Inšpekcijska zavezanka je pristojno ministrstvo opozorila tudi na prenizko ocenjeno vrednost izvajanja prednostnih ukrepov. Pripombe inšpekcijske zavezanke niso bile upoštevane. Inšpekcijska zavezanka je navajala, da je že od leta 2016 lastnikom objektov znotraj teh območij za ureditev odvajanja odpadnih voda pomagala s subvencijami pri izgradnji MKČN. Glede točnosti podatkov v informacijskem sistemu javnih služb je inšpekcijska zavezanka navajala, da niso bili povsem točni in da so bili po pregledu popravljeni in da so na dan pregleda inšpektorja odražali dejansko stanje opremljenosti aglomeracije. Aglomeracija ID 4386 je z javno kanalizacijo pokrita v obsegu med 70 % in 80 %, priključenost na javno kanalizacijo pa je 82,3 %. Zgrajena javna kanalizacija v predmetni aglomeraciji je pretežno vpisana v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture. Ni vpisana le v posameznih primerih (Vaška ulica v Dolgi vasi, Slovenska ulica v Dolgi vasi in Lendavske gorice od hišne številke 416a do 423). Na gričevnatem delu navedene aglomeracije (Dolgovaške gorice, Lendavske gorice in Čentibske gorice) odvajanje odpadnih voda ni urejeno v skladu z določili Uredbe. Gre za plazovit teren in izgradnja kanalizacije ni mogoča. V dopisu je inšpekcijska zavezanka navajala, da zaradi plazovitosti območij ne načrtuje izgradnje manjkajočega javnega kanalizacijskega omrežja v predmetni aglomeraciji niti nima v sprejetih proračunih za leti 2021 in 2022 za to predvidenih sredstev. Na navedenem območju naj bi bilo približno 2/3 objektov, namenjenih za kmetijsko rabo, v katerih ni stalno prijavljenih prebivalcev in posledično nastaja v navedenih objektih med 2 do 3 m3 komunalnih odpadnih voda letno. Nadalje je navajala, da so ukrepi, ki se izvajajo in jih bodo izvajali tudi v bodoče, subvencionirane vgradnje MKČN pri lastnikih objektov, ki nimajo možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje. Inšpektor še navede, da je inšpekcijska zavezanka v postopku predložila tudi grafični prikaz plazovitih območij, iz katerega je razvidno, da ves gričevnat del navedene aglomeracije spada med plazovita območja.

4.Inšpektor se pri odločanju sklicuje na 149. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), 3. člen Uredbe, 1. točko, 14. točko in 15. točko 4. člena Uredbe, 19. člen Uredbe, prvi odstavek 36. člena Uredbe in na OP KOV.

5.Inšpektor ugotavlja, da inšpekcijska zavezanka kot lastnica javne kanalizacije na območju aglomeracije ID 4386, ki ima skupno obremenitev večjo kot 2.000 PE, ni zagotovila ustrezne opremljenosti celotnega območja navedene aglomeracije za odvajanje komunalnih odpadnih voda, s čimer ravna v nasprotju z določili prvega, tretjega in četrtega odstavka 19. člena Uredbe, saj do 31. 12. 2015 niti do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni zagotovila odvajanja komunalnih odpadnih voda s celotnega območja aglomeracije po kanalizaciji ali v primeru predpisanih dopustnih izjem z ustreznim individualnim sistemom odvajanja komunalne odpadne vode na celotnem območju navedene aglomeracije.

6.Inšpektor poudarja, da: (-) inšpekcijska zavezanka nima pripravljenih programov opremljanja navedene aglomeracije in izključno le subvencionira gradnje MKČN; (-) inšpekcijska zavezanka ne načrtuje gradnje kanalizacije v delu aglomeracije, kjer le ta ni zgrajena, saj gre za plazovit teren; (-) da je v določenih primerih urejeno odvajanje odpadnih voda iz posameznih stavb v javno kanalizacijo, iz sosednjih stavb pa ne, pri čemer navede konkreten primer; (-) da je oddaljenost posameznih stavb, ki niso priključene na javno kanalizacijo, v naselju Čentiba od javne kanalizacije manjša od 100 metrov, s tem pa navedene stavbe ne izpolnjujejo pogoja zadostne oddaljenosti od javne kanalizacije (več kot 100 m), da se za posamezne objekte lahko uredi odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda z ustrezno izjemo; (-) da na gričevnatem območju navedene aglomeracije ni prepovedano odvajanje odpadnih voda, je pa plazovitost terena upošteval pri odreditvi ukrepov.

7.Organ prve stopnje navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je inšpekcijski zavezanki odredil ukrepe za odpravo navedenih nepravilnosti na delu aglomeracije, kjer ta ni ustrezno opremljena, na način, da lahko inšpekcijska zavezanka izvrši odrejeni ukrep z zagotovitvijo manjkajoče opreme navedene aglomeracije, to je zgradi kanalizacijo, kjer je to mogoče, kamor se prišteva tudi MKČN s kapaciteto več kot 50 PE ob izpolnjevanju še drugih že prej navedenih pogojev. Če so izpolnjeni predpisani pogoji, da je izjema dopustna, je organ prve stopnje odredil ureditev z izvedbo predpisane izjeme, določene v 19. členu Uredbe.

8.Organ prve stopnje pojasnjuje, da je rok za izvršitev obveznosti določen upoštevajoč tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Pri določitvi roka iz 1. točke izreka odločbe je prvostopenjski organ upošteval navedbe iz pisne izjave inšpekcijske zavezanke, in izjave, podane na inšpekcijskem pregledu, obseg samih nepravilnosti, dejstvo, da inšpekcijska zavezanka nima pripravljenih programov odprave navedene nepravilnosti oziroma ustreznega opremljanja aglomeracije.

9.Toženec je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0612-120/2021-2 z dne 11. 1. 2022 pritožbo inšpekcijske zavezanke zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

10.Tožnica v tožbi uvodoma pojasnjuje svoj pravni interes, navaja vsebino izpodbijane odločbe organa prve stopnje, vsebino svoje pritožbe v upravnem postopku in povzema vsebino odločitve organa druge stopnje o njeni pritožbi.

11.V okviru tožbenih razlogov tožnica navaja, da je tudi v primeru opremljanja z individualnim sistemom odvajanja komunalnih odpadnih voda z gradnjo MKČN finančno breme na strani tožnice, ki bi morala nenazadnje s to infrastrukturo, ki jo uporabljajo posamezniki oziroma fizične osebe, tudi upravljati. Pred vgradnjo MKČN je potrebno pridobiti vodno soglasje Direkcije Republike Slovenije za vode, zato se glede na plazovitost zadevnega območja postavlja vprašanje izdaje pozitivnih soglasij soglasodajalca za izpust očiščenih voda iz MKČN. Trdi, da se tovrstna praksa na zadevnem gričevnatem območju občine že dogaja.

12.Tožnica se ne strinja z rokom za odpravo nepravilnosti, ki je določen do 9. 7. 2023. Navaja, da tudi v primeru daljšega roka iz že navedenih in v nadaljevanju tožbe navedenih razlogov naloženih ukrepov ne more izvesti. Postavljeni rok je popolnoma nerealen.

13.Tožnica tudi navaja, da je do roka 31. 12. 2015 zagotavljala opremljenost predmetne aglomeracije v skladu s takrat veljavnim OP KOV. Z OP KOV, sprejetim 17. 9. 2020, se je območje predmetne aglomeracije razširilo do te mere, da tožnica opremljenosti ne more več zagotavljati v celoti. Tožnica je sicer na osnutek novega OP KOV podala pripombe, ki niso bile upoštevane. Ob dejstvu, da manjkajoča opremljenost predmetne aglomeracije zajema pretežno gričevnati del, ki predstavlja plazovita območja, je izgradnja javne kanalizacije ali skupnih MKČN nad 50 PE praktično tehnično neizvedljiva oziroma predstavlja veliko tveganje, prav tako opremljanje pomeni ogromen strošek za občino (sofinanciranja ni). Vsega tega pritožbeni organ ni ugotavljal. To pomeni, da je spregledal konfiguracijo terena, zaradi katere bi poseg v prostor lahko pomenil veliko tveganje plazenja zemljišč. Pritožbeni organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja z upoštevanjem strukture terena in je pritrdil odločitvi prvostopenjskega upravnega organa, ko je določil ukrep in rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Pritožbeni organ bi pri svoji odločitvi o potrditvi ukrepa in roka prvostopenjskega organa moral upoštevati tudi strukturo terena in stopnjo tveganja plazenja zaradi poseganja v teren. Tožnica zato nasprotuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

14.Tožnica predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

15.Toženec je po pozivu sodišča posredoval upravni spis, medtem ko na tožbo ni odgovoril.

Dokazni sklep

16.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki sta jih predložila tožnica (priloge A1-A10) in toženec (prilogi B1, B2).

17.Izvedbo dokaznih predlogov tožnice za postavitev izvedenca geološke stroke, za zaslišanje prič A. A. in B. B. ter branje strokovnega poročila v prilogi A11 je sodišče zavrnilo. Sodišče izhaja iz postopkovnih pravil, ki v upravnem sporu omogočajo le omejeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Upravni postopek je oprt na ureditev, v skladu s katero lahko upravni organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb v upravnem sporu določa tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V konkretni zadevi tožnica zgoraj naštete dokaze prvič predlaga oziroma predloži v upravnem sporu. Dokazni predlogi se nanašajo na dokazovanje trditev o neizvedljivosti naloženega ukrepa zaradi plazovitosti območja, ki sodi v aglomeracijo, ki je predmet tožbe. Sodišče ugotavlja, da gre za trditve, ki jih je tožnica uveljavljala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče je tožnico na naroku 30. 1. 2025 pozvalo, da se izjavi o tem, čemu je zgoraj naštete dokaze za dokazovanje trditev, ki jih je navajala že v upravnem postopku, prvič predlagala šele v upravnem sporu. Tožnica je navajala, da je vseskozi opozarjala na neizvedljivost ukrepa zaradi plazovitosti terena, pri čemer je bilo dejstvo plazovitosti terena tožencu znano zaradi financiranja sanacije plazov. Pojasnila je, da zaslišanja imenovanih prič v upravnem postopku ni predlagala, ker je pričakovala razumno odločitev, kljub izrecnim pozivom sodišča pa ni podala konkretnih razlogov o tem, zakaj strokovnega poročila in postavitve izvedenca ni predložila oziroma predlagala že v postopku izdaje upravnega akta. Po navedenem sodišče ugotavlja, da je tožničina pasivnost posledica neskrbnega ravnanja, zato gre za nedovoljene dokaze v smislu citiranih določb ZUS-1, kar odkazuje na njihovo zavrnitev.

K I. točki izreka

18.Tožba ni utemeljena.

19.V predmetnem upravnem sporu je sporna odločitev o izreku ukrepa organa prve stopnje (inšpektorja), s katerim je ta tožnici naložil, da mora v roku do 9. 7. 2023 zagotoviti opremljenost celotne aglomeracije ID 4386 v skladu z določbami 19. člena Uredbe. Pri tem med strankama ni sporno, da je tožnica na območju aglomeracije, kjer je javno kanalizacijsko omrežje že zgrajeno, dosegla in izkazala 82,3 % priključenost zadevne aglomeracije na to omrežje.

20.Obveznost tožnice, ki je občina, da zagotovi odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, ima pravno podlago v 149. členu ZVO-1. Po 2. točki prvega odstavka 149. člena ZVO-1 je odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja, ki jo je po četrtem odstavku istega člena primarno dolžna zagotoviti občina. Ker te javne službe že po naravi stvari ni mogoče izvajati, če ni zagotovljeno kanalizacijsko omrežje in ustrezna oprema, to po presoji sodišča nedvomno pomeni, da je gradnja tega omrežja obveznost občine, torej v obravnavani zadevi tožnice, česar tožnica ne zanika.

21.Uredba¹ je sprejeta (tudi) na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 149. člena ZVO-1, ki določa, da vlada podrobneje predpiše vrste dejavnosti, komunalnih odpadkov in nalog, ki se izvajajo v okviru javnih služb iz prvega odstavka tega člena, ter med drugim tudi oskrbovalne standarde za opravljanje teh javnih služb. Uredba v prvi alineji prvega odstavka 19. člena določa, da mora biti aglomeracija zaradi izvajanja storitev javne službe na njenem območju opremljena z javnim kanalizacijskim omrežjem. Navedeno določilo zahteva pokritost celotne aglomeracije z javnim kanalizacijskim omrežjem. To namreč izhaja iz jasnega besedila Uredbe, ki od predpisane opremljenosti ne določa izjem, razen tistih, ki so navedene v nadaljnjih odstavkih navedenega člena, pri čemer tožnica v tožbi ne uveljavlja, da bi šlo v tem primeru za katero od teh izjem.

22.Sodišče ugotavlja, da sicer držijo tožbene navedbe, da je bila aglomeracija ID 4386 po sprejemu Uredbe novelirana, a to po navedenem ne odvezuje tožnice, da zagotovi opremljenost aglomeracije, kot jo predpisuje Uredba. Podlaga za določitev aglomeracij sicer ni (več) OP KOV, kot navaja tožnica, temveč 20.c člen Uredbe, ki je bil v Uredbo dodan z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe (v nadaljevanju Uredba/2020).² Aglomeracija ID 4386 je uvrščena pod zaporedno št. 35 priloge 3 Uredbe/2020, kamor so uvrščene aglomeracije s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE. Na podlagi 36. člena Uredbe je bil sprejet nov OP KOV št. 35400-6/2020/4 z dne 17. 9. 2020, katerega priloga 10 vsebuje tabelo s seznamom veljavnih aglomeracij z roki za izpolnitev zahtev glede odvajanja komunalne odpadne vode. Pod zaporedno št. 53 je vpisana aglomeracija ID 4386 s PE 5.695 in z rokom izpolnitve zahtev 31. 12. 2015. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne prereka ugotovitve organa prve stopnje, da obravnavana aglomeracija ID 4386 sodi med aglomeracije s skupno obremenitvijo, večjo od 2.000 PE in manjšo od 15.000 PE. To pa pomeni, da upravni organ pravilno ugotavlja, da se je za aglomeracije navedene velikosti rok za opremljenost aglomeracije v skladu z 19. členom Uredbe iztekel 31. 12. 2015. Tudi temu tožnica ne nasprotuje.

23.Rok za opremljenost aglomeracij, kot je konkretna, namreč temelji na 3. členu Direktive Sveta št. 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju Direktiva Sveta št. 91/271/EGS). Glede na določbo 1. člena Uredbe se z njo v slovenski pravni red prenaša Direktiva Sveta št. 91/271/EGS (in njene spremembe), kar pomeni, da je Uredbo potrebno razlagati ob upoštevanju navedene direktive. Skladno s 1. členom Direktive Sveta št. 91/271/EGS je njen cilj varstvo okolja pred škodljivimi vplivi odvajanja komunalne odpadne vode ter vode iz določenih industrijskih sektorjev. Iz prvega odstavka 3. člena Direktive izhaja, da so države članice za vse aglomeracije dolžne zagotoviti kanalizacijske sisteme za komunalno odpadno vodo, in sicer za aglomeracije s populacijskim ekvivalentom (PE) od 2.000 do 15.000 najkasneje do 31. 12. 2005. Vendar pa za Republiko Slovenijo, ki je postala polnopravna članica Evropske Unije 1. 5. 2004, za izpolnitev v Direktivi Sveta št. 91/271/EGS določenih zahtev veljajo roki, določeni v Aktu o pogojih pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji. Iz navedene listine pa izhaja, da mora biti odvajanje komunalne odpadne vode po javni kanalizaciji zagotovljeno najpozneje do 31. 12. 2010 za aglomeracije s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 15.000 PE, in najpozneje do 31. 12. 2015 za aglomeracije s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE in manjšo od 15.000 PE. Zato drugi odstavek 36. člena Uredbe določa, da se za aglomeracije, za katere je rok za izpolnitev zahtev v zvezi z odvajanjem in čiščenjem komunalne odpadne vode v skladu z aktom o pogojih pristopa že potekel, v OP KOV povzame datum iz tega akta.

24.Tožnica v tožbi ponavlja trditve, ki jih je uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, da gre v delu, kjer aglomeracija še ni opremljena v skladu s predpisi, za pretežno gričevnat svet, kjer v primeru poseganja v teren obstaja tveganje za plazenje. Iz spisovne dokumentacije upravnega spisa izhaja, da se je tožnica že v upravnem postopku sklicevala na plazovitost terena. Iz zapisnika z dne 2. 7. 2021 je razvidno, da je upravni organ ob inšpekcijskem pregledu 2. 7. 2021 v zvezi z navedbami inšpekcijske zavezanke tej dal rok, da predloži grafični prikaz plazovitih območij na območju obravnavane aglomeracije. Tožnica se je kot inšpekcijska zavezanka na poziv inšpektorja odzvala in 5. 7. 2021 med drugim inšpektorju posredovala situacijo območja aglomeracije in plazovitega območja v Občini Lendava. Upravni organ v izpodbijani odločbi (strani 20 in 21) ugotavlja, da je del aglomeracije na območju plazovitega terena. Vendar pa tožnica ne prereka ugotovitev upravnega organa, da plazovitost terena sama po sebi ni taka okoliščina, da bi bilo odvajanje odpadnih voda prepovedano. Sodišče ugotavlja, da ni utemeljen tožbeni očitek, da upravni organ dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovil, ker ni upošteval strukture terena. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotovi, da se del aglomeracije nahaja na plazovitem območju. Navede, da to dejstvo upošteva pri izbiri ukrepa tako, da za ustrezno opremljenost aglomeracije tožnici da na voljo tudi druge predpisane ukrepe. Te navedbe organa so skladne s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri organ prve stopnje ob izpolnitvi predpisanih pogojev tožnici ponudi več možnosti za odpravo nepravilnosti. Poleg izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja določi tudi alternativne možnosti opremljenosti zadevne aglomeracije. Tako da tožnici možnost izpolnitve zahtev po opremljenosti aglomeracije na enega od načinov, ki jih dopuščajo tretji odstavek 19. člena Uredbe³ in 3. ter 5. točka četrtega odstavka Uredbe.⁴

25.Čeprav že organ druge stopnje pri obravnavanju pritožbe tožnico opozori, da je plazovitost terena na območju aglomeracije upoštevana tako, da ji je omogočeno, da aglomeracijo (ob izpolnitvi predpisanih pogojev za izvedbo posamezne izjeme) opremi z ustreznim individualnim sistemom odvajanja komunalnih odpadnih voda, tožnica tudi v upravnem sporu vztraja pri trditvi, da je plazovitost terena ovira za opremljanje aglomeracije. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v izjavah v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe s plazovitostjo terena utemeljevala le trditve o nezmožnosti izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja,⁵ ne pa tudi izvedbe drugih ukrepov, ki jih predvideva 19. člen Uredbe. Tudi v tožbi tožnica ne navede nobenih konkretnih razlogov, s katerimi bi uspela vzbuditi dvom v izvedljivost odrejenih ukrepov, zlasti tudi z vidika alternativnih možnosti, ki jih ponuja 19. člen Uredbe in so del izreka izpodbijane odločbe.

26.V predmetnem upravnem sporu sicer tožnica prvič navede, da plazovito območje onemogoča izgradnjo skupnih MKČN nad 50 PE in da je spričo takega terena vprašljivo, ali bo tožnica uspela pridobiti soglasje soglasodajalca za izpust očiščenih voda iz MKČN. Sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva, saj je bila tožnici v okviru upravnega postopka na prvi stopnji dana pravica do izjave (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), pa tožnica navedenih trditev ni podala. Sodišče je na naroku 30. 1. 2025 tožnico soočilo z novimi dejstvi in jo pozvalo, da pojasni, čemu jih navaja šele v upravnem sporu. Tožnica je trdila, da je že v upravnem postopku opozarjala na neizvedljivost ukrepa zaradi plazovitosti terena, pri čemer se je sklicevala na zapisnike in svojo pritožbo v upravnem postopku. To drži, vendar pa navedeno ne pojasnjuje njene neaktivnosti v zvezi z uveljavljanjem ugovorov glede nezmožnosti izvedbe konkretno predpisanega ukrepa zaradi (predvidene) zavrnitve soglasja pristojnega soglasodajalca. Sodišče meni, da bi tožnica ob potrebni skrbnosti lahko podala tudi navedbe, ki se nanašajo na pridobitev soglasja Direkcije Republike Slovenije za vode, še zlasti, ker v tožbi navaja, da se tovrstna praksa na zadevnem območju občine že dogaja. Ravno zaradi pasivnosti tožnice v upravnem postopku zgoraj povzete navedbe z vidika tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljene tožbene novote. Opustitev navajanja obravnavanih dejstev v upravnem postopku je posledica tožničine neskrbnosti, zato sodišče šteje, da novote niso upošteven tožbeni razlog in jih posledično ni obravnavalo.

27.Kot je sodišče že opozorilo, pa tožnica prezre, da ji je organ prve stopnje omogočil, da aglomeracijo (ob izpolnitvi predpisanih pogojev za izvedbo posamezne izjeme) opremi z ustreznim individualnim sistemom odvajanja komunalnih odpadnih voda, med drugi ravno z vgradnjo individualnih MKČN, za katere v upravnem postopku sama trdi, da finančno podpira njihovo izgradnjo. Po navedenem sodišče meni, da je upravni organ pravno pomembna dejstva pravilno in popolno ugotovil in jih pravilno subsumiral pod določbe Uredbe ter tožnici pravilno in zakonito naložil ukrepe za zagotovitev opremljenosti aglomeracije ID 4386.

28.Po drugem odstavku 7. člena ZIN inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. To načelo je v konkretni zadevi upoštevano. Odpravo nepravilnosti je upravni organ odredil na delu aglomeracije, kjer ta ni opremljena v skladu s predpisi, pri tem pa je dal tožnici na voljo več možnosti z namenom, da bo odrejen ukrep lahko izvršila. K temu sodišče dodaja, da je zagotovitev obravnavnega oskrbovalnega standarda tožničina zakonska dolžnost. Tožnica se izpolnitvi te dolžnosti ne more uspešno upirati s sklicevanjem na svoje finančne zmožnosti.

29.Tožnica v tožbi nasprotuje tudi določitvi dvoletnega roka (do 9. 7. 2023), ki ga je upravni organ določil za odpravo nepravilnosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je rok za izvršitev obveznosti določen upoštevajoč tretji odstavek 7. člena ZIN. Ta določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti. Tožnica postavljen rok v tožbi označi za nerealen in navaja, da tudi v primeru daljšega roka naloženega ukrepa ne more izvesti iz razlogov, ki jih navaja v tožbi. Ker se osrednji tožbeni ugovor nanaša na plazovitost dela območja aglomeracije, sodišče te navedbe razume, da zaradi plazovitosti območja ukrep (tudi, če bi bil rok daljši) ni izvedljiv. Glede na tožničine tožbene ugovore tako sodišče sodi, da predmet graje pravzaprav ni dolžina roka, temveč izvedljivost (realizacija) ukrepa nasploh, o tem tožbenemu ugovoru pa se je sodišče že izreklo. Sodišče k temu dodaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ pri določitvi roka poleg obsega nepravilnosti upošteval okoliščine na strani tožnice. Upravni organ navaja, da se je oprl na pisne in ustne izjave tožnice v inšpekcijskem postopku in dejstvo, da tožnica nima pripravljenih programov odprave nepravilnosti oziroma ustreznega opremljanja aglomeracij. Posledično, tako upravni organ, je upošteval, da rešitve odprave navedenih nepravilnosti glede določenih stavb niso jasne. Toženec v odločbi o pritožbi navede še, da je pri tako določenem roku upoštevan tudi javni interes, ki je v zagotovitvi manjkajočega dela javne kanalizacije, saj odvajanje komunalne odpadne vode predstavlja velik vir obremenjevanja okolja. Opozori tudi, da je poteklo že več kot šest let od predpisanega roka za vzpostavitev opremljenosti aglomeracije. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ pri določitvi roka upošteval vse relevantne okoliščine, tudi okoliščine na strani tožnice. Tožnica ni zmogla trditvenega bremena, s katerim bi omajala obrazložitev upravnega organa, ki se nanaša na rok za izvedbo ukrepa, saj so izostale navedbe o tem, da pri določitvi dolžine roka katera od okoliščin, ki bi jo upravni organ moral upoštevati, sploh ni bila upoštevana ali ni bila upoštevana v pravi meri.

30.Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

31.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, za katere je sodišče odločilo, da jih trpi sama. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Uredba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 98/2015 z dne 18. 12. 2015, veljati in uporabljati pa se je začela 31. 12. 2015.

2Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 81/2019 z dne 27. 12. 2019, veljati in uporabljati pa se je začela 1. 1. 2020.

3Tretji odstavek 19. člena Uredbe ob izpolnitvi določenih pogojev omogoča, da se ne glede na prvi odstavek 19. člena Uredbe lahko za skupino objektov v aglomeraciji iz prvega odstavka 19. člena zagotovi opremljanje z MKČN z zmogljivostjo, enako ali večjo od 50 PE.

4Četrti odstavek 19. člena Uredbe določa, da se ne glede na prvi in tretji odstavek tega člena lahko za posamezni objekt ali posamezno skupino objektov v aglomeraciji in prvega odstavka tega člena, če je obremenjevanje okolja zaradi nastajanja komunalne odpadne vode v tem objektu oziroma skupini objektov manjše od 50 PE in so izpolnjeni pogoji, da bi dolžina kanalizacijskega priključka presegla dolžino 100 m ali gradnja kanalizacijskega priključka tehnično ni izvedljiva ali bi gradnja kanalizacijskega priključka povzročala nesorazmerne stroške glede na koristi za okolje zagotovi opremljanje aglomeracije na druge načine, navedene v nadaljevanju te določbe. Mednje sodi MKČN v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE (3. točka četrtega odstavka 19. člena Uredbe) ali izgradnja nepretočne greznice (5. točka četrtega odstavka 19. člena Uredbe).

5Pisna izjava z dne 23. 6. 2021, ustna izjava na zapisnik z dne 2. 7. 2021.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 149, 149/1, 149/1-2, 149/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) - člen 19

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.