Jedro

Tožeča stranka ne more biti oproščena plačila prometnega davka, ker kupci, katerim je prodajala svoje proizvode, do oprostitve prometnega davka niso bili upravičeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.8.1992, s katero ji je bil odmerjen prometni davek za leto 1991, zaradi nepravilnega obračuna. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je tožeča stranka v letu 1991 prodajala proizvode z oprostitvijo prometnega davka na podlagi naročilnic in izjave, čeprav za to ni izpolnjevala zahtevanih pogojev.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka namreč ni bila seznanjena z zakonsko določbo, da ne sme prodajati proizvodov z oprostitvijo prometnega davka, saj je za tak predpis izvedela šele pri pregledu poslovnih knjig v mesecu oktobru leta 1991. Od takrat dalje je prometni davek tudi pravilno obračunavala. Ker je po novem zakonu o prometnem davku, ki je stopil v veljavo 1.2.1992 bilo določeno, da tudi zasebni trgovci lahko prodajajo po olajšavah iz 5., 7. in 10. člena in ker je sama v letu 1991 prodajala v dobri veri in poštenju, da dela pravilno, poleg tega pa državi tudi ni naredila nobene škode, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91 - ZZUDPPS), ki se je uporabljal v letu 1991, je v 1. odstavku 7. člena določal, da lahko proizvode, ki so našteti v predhodnem členu istega zakona, kupcem pod določenimi pogoji prodajajo z oprostitvijo prometnega davka proizvajalna podjetja ali proizvajalne obratovalnice, trgovska podjetja, ki so registrirana za promet na debelo in podjetja, ki so registrirana za uvoz. Zasebniki, kar je bila predlagateljica, pa v letu 1991 take možnosti ni imela, saj jim je tako prodajo omogočil šele zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92), ki velja od 26.1.1992. Ta je namreč v 7. členu določil, da lahko proizvajalna pravna oseba ali zasebnik - proizvajalec, trgovska pravna oseba, registrirana za promet na debelo in pravna oseba, registrirana za uvoz, prodaja proizvode, ravno tako naštete v predhodnem členu in pod določenimi pogoji po znižani davčni stopnji. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je dolžna tožeča stranka naknadno plačati prometni davek, ki ga ni obračunala in ji je bil ta davek tudi pravilno odmerjen z izpodbijano odločbo.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).