Jedro

Sodišče po svoji presoji izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem strojne stroke, torej samo po sebi ne predstavlja kršitve pravil pravdnega postopka. S pritožbenimi očitki, da je izvedenec na obseg poškodb sklepal brez (primernega) dokaza, pritožnik v bistvu graja dokazno oceno, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora tožnici v roku 15 dni plačati 1093,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2021 dalje do plačila. Prav tako mu je naložilo povrnitev 1301,52 EUR tožničinih pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala regresni zahtevek na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika. Od toženca je zahtevala povračilo škode, ki jo je plačala oškodovanki A., d. o. o., zaradi povzročenih poškodb paletnega viličarja. Toženec je bil podizvajalec družbe B., d. o. o., ki je imela v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje pri tožnici. Med pravdnima strankama sta bila sporna obseg in višina škode.

7. Pritožbene navedbe so v pretežni meri usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (glede obsega poškodb viličarja in višine škode), kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Pritožbeni očitek, da je bila tožničina trditvena podlaga glede poškodb viličarja pomanjkljiva in zato dokaz z izvedencem strojne stroke predstavlja poizvedovalni dokaz, ne drži. Tožnica je namreč konkretizirano zatrjevala obseg poškodb, in sicer je navedla, da je zaradi prevrnitve viličarja prišlo do obremenitve v baterijah, zaradi česar te niso več primerne za uporabo, da sta bila zaradi pritiska teže viličarja ob prevrnitvi poškodovana krmilna roka in pokrov motorja, navedene poškodbe pa je tudi zneskovno ovrednotila.

9. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem, ker naj tožnica ne bi predložila nobenega (drugega) primernega dokaza, iz katerega bi izvedenec lahko ugotovil vrsto in težo poškodb na viličarju, ni utemeljena. Obstoji namreč načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze.1 Sodišče _po svoji presoji_ izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem strojne stroke, torej samo po sebi ne predstavlja kršitve pravil pravdnega postopka. S pritožbenimi očitki, da je izvedenec na obseg poškodb sklepal brez (primernega) dokaza, pritožnik v bistvu graja dokazno oceno, kar pa, kot že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Višje sodišče še dodaja, da pritožbene navedbe glede tožničinih opustitev, in sicer, da ta s cenilci ni opravila ogleda viličarja in sestavila zapisnika, oziroma ni zavarovala dokaza, da bi si izvedenec viličarja lahko ogledal,2 niso pravno odločilne. Bistveno je, da je v tem postopku zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

10. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker pritožnik glede tega ni podal drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar le-teh ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP). Zato je višje sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.

1 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 353/2013 z dne 22. 10. 2015. 2 Pritožnik trdi, da je prišlo do odtujitve viličarja, zaradi česar si ga ni bilo možno ogledati.