Jedro

V sklepu o davčni izvršbi je kot dolžnica nesporno navedena le tožnica kot fizična oseba, zato je pri ugotavljanju pravega naslova za vročanje po presoji sodišča nepomembno, kje je imela tožnica v času vročanja registrirano dejavnost.

Dejansko prebivališče namreč temelji na tesnejših in trajnejših povezavah posameznika z določenim krajem oziroma naslovom. Ker je dejansko prebivališče logično tudi središče posameznikovih interesov in aktivnosti, lahko ta na naslovu dejanskega prebivališča utemeljeno pričakuje vročanje pomembnejših dokumentov, zlasti v primerih, ko s posameznim postopkom pred prvo vročitvijo še ni bil seznanjen.

V nadaljnjem postopku lahko stranka, ko je s prvo vročitvijo z uvedbo postopka po uradni dolžnosti že seznanjena in ji je s tega vidika omogočeno sodelovanje v postopku, ob smiselnem upoštevanju 66. člena in prvega odstavka 96. člena ZUP, sporoči tudi drug naslov za vročanje. S tem stranka prevzame skrb za prevzemanje pošiljk na tem naslovu in sporočitev morebitnih sprememb naslova, hkrati pa prevzame breme zakonskih posledic morebitne opustitve prevzema pošiljk na tem naslovu ali obvestitve organa o spremembi naslova.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4934-41641/2021-6 z dne 27. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.S sklepom št. 4934-41641/2021-6 z dne 27. 8. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) je Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ), kot prepozno zavrgla pritožbo A. A. (v nadaljevanju tožnica) zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-41641/2021-1 z dne 28. 6. 2021 (I. točka izreka) in ugotovila, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali, dolžnica (v tem sporu tožnica) pa ni podala zahteve do povrnitve stroškov (II. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-41641/2021-1 z dne 28. 6. 2021 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi) odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba na premičnine. Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnica vložila pritožbo. Prvostopenjski organ je v skladu s prvim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) preveril, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba, ter ugotovil, da je bil sklep o davčni izvršbi tožnici na podlagi fikcije vročitve vročen 22. 7. 2021 in da se je osemdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel z dnem 30. 7. 2021. Ker je bilo iz potrdila o oddaji priporočene pošiljke, ki je vsebovala pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, razvidno, da jo je tožnica na pošto oddala 24. 8. 2021, je prvostopenjski organ pritožbo z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgel kot prepozno.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je obravnavalo Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka). Drugostopenjski organ je pritrdil razlogom prvostopenjskega organa in ocenil, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi zavrgel kot prepozno in je ni vsebinsko presojal. Pojasnil je tudi, da se na podlagi tretjega odstavka 85. člena ZUP fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, praviloma vroča na naslovu iz registra, pri čemer iz izpisa AJPES v spisu izhaja, da je tožnica kot samostojni podjetnik registrirana na naslovu ... V zvezi z registriranim naslovom tožnica ni podala nobenih navedb, temveč je pojasnjevala le okoliščine, ki se nanašajo na njeno odsotnost (bolniško odsotnost, karanteno in prebivanje na Hrvaškem), iz katerih pa izhaja, da se je v času vročitve nahajala na naslovu, kjer je bila poskušana vročitev, zato ni bilo ovir, da sklepa o davčni izvršbi pred zatrjevano vrnitvijo na Hrvaško ne bi prevzela. Drugostopenjski organ je zato tožničino pritožbo v celoti zavrnil kot neutemeljeno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.V tožbi tožnica navaja, da pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi ni vložila prepozno. Meni, da ji sklep o davčni izvršbi ni bil vročen skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZUP, saj takšna vročitev velja za pravilno le, če gre za vročitev na naslovu za vročanje.

5.Toženka je hkrati z upravnim spisom sodišču posredovala tudi odgovor na tožbo, v katerem izpostavlja, da tožnica ne prereka, da je prejela sporočilo o neuspeli osebni vročitvi 7. 7. 2021. Tožnica v vlogah tudi sama navaja poslovni naslov, kjer ima sedež dejavnosti fizične osebe. Izpostavlja, da tožnica ne omenja, kdaj naj bi se s sklepom o davčni izvršbi dejansko seznanila, po podatkih iz spisa in njenih navedbah pa je nesporno, da se je v času vročanja sklepa o davčni izvršbi nahajala na naslovu v Sloveniji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.V svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnica vztraja pri navedbah o nepravilni vročitvi sklepa, zatrjuje pa tudi, da so določene terjatve že zastarale oziroma prenehale zaradi poplačila. Trdi, da bi morala v obravnavanem upravnem postopku podpisati vročilnico in tako potrditi, da je bila seznanjena z dokumentom. Zatrjuje (sicer pavšalno) tudi nepravilno vročanje v drugih, nedoločno opredeljenih postopkih in smiselno zahteva, da se preveri pravilno vročanje vseh izvršilnih naslovov iz sklepa o davčni izvršbi.

7.Toženka v svojih pripravljalnih vlogah izpostavlja, da so navedbe, ki se nanašajo na sklep o davčni izvršbi, v tem postopku brezpredmetne, sicer pa v bistvenem vztraja, da je bilo vročanje na naslovu, kjer je imela tožnica registrirano dejavnost, skladno s tretjim odstavkom 85. člena ZUP.

Glede izvedbe glavne obravnave

8.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi (da je tožnica dejansko prebivala v tujini, da v Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča in da je imela na naslovu v Sloveniji registrirano dejavnost kot samostojna podjetnica), ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je sodišče presojalo enostavna procesnopravna vprašanja (to je glede vročanja na pravem naslovu, nastopa fikcije vročitve in posledičnega zavrženja pritožbe kot prepozne). Tudi stranki v svojih navedbah v delu, ki je ob upoštevanju narave in vsebine izpodbijanega sklepa relevanten za odločitev v tej zadevi, nista posebej navajali nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, temveč sta se sklicevali na pravila ZUP o vročanju.¹ Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic².

9.Tožba je utemeljena.

10.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa, da se kot prepozna zavrže pritožba tožnice zoper sklep o davčni izvršbi. Izpodbijani sklep je prvostopenjski organ sprejel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Ta določa, da organ prve stopnje pritožbo zavrže s sklepom, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba.

11.Med strankama ni sporno, da je tožnica v času vročitve sklepa o davčni izvršbi dejansko prebivala na Hrvaškem, da je v tem času v Sloveniji na naslovu ... imela registriran sedež podjetja kot samostojna podjetnica, da je prvostopenjski organ 7. 7. 2024 na sedežu podjetja tožnici neuspešno poskusil osebno vročiti sklep o davčni izvršbi in da je zato na sedežu podjetja pustil sporočilo o neuspeli osebni vročitvi, po poteku roka za prevzem pa tudi sklep o davčni izvršbi. Sporno pa je, ali je prvostopenjski organ sklep o davčni izvršbi tožnici vročal na pravem naslovu, posledično pa tudi, ali prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bil sklep o davčni izvršbi tožnici vročen na podlagi fikcije vročitve.

12.Sodišče uvodoma izpostavlja, da je vročanje eno najpomembnejših procesnih dejanj, ki strankam omogoča seznanitev z vsebino aktov, ki jih izda organ. Od vročanja je odvisen nastop določenih pravnih učinkov aktov (zlasti dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti) v razmerju med organi in drugimi udeleženci. Strankam pa je prek vročanja omogočeno uresničevanje procesnih jamstev, predvsem pravice do udeležbe v postopku, pravice do izjave in pravice do rabe pravnih sredstev. Pravilno vročanje je torej predpostavka za pravilen in zakonit izid postopka.

13.Glede na tožničine ponavljajoče navedbe, da je bila vročitev nepravilna (tudi) iz razloga, ker ji sklep o davčni izvršbi ni bil vročen neposredno "v roke" oziroma ker prejema tega ni potrdila s svojim podpisom, sodišče najprej pojasnjuje, da je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP dopustna tudi t. i. fiktivna osebna vročitev. Tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročitev po prejšnjem odstavku velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka³. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

14.Namen ureditve instituta fikcije vročitve je določitev trenutka pričetka teka roka, kadar stranka pisanj ne prevzame (pogosto tudi zaradi zavlačevanja in izogibanja postopka). Fikcija vročitve med drugim preprečuje, da bi stranke s svojo neaktivnostjo neupravičeno zavlačevale postopek. Pri tem pa je nujno treba upoštevati, da fikcija vročitve izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko ali vsaj v veliki meri omogočeno, da se je s pisanjem seznanil. Fiktivna osebna vročitev je zato lahko zakonita le ob predpostavki, da je bil poskus vročitve opravljen v skladu s pravili o vročanju, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na naslov oziroma kraj vročanja - prav to pa je predmet nadaljnje presoje.

15.Glede na navedbe toženke, da je bilo pravilno vročanje na naslovu, kjer je imela tožnica registrirano dejavnost kot samostojna podjetnica, sodišče najprej izpostavlja, da se je sklep o davčni izvršbi glasil zgolj na tožnico kot fizično osebo in ne (tudi) kot samostojno podjetnico.

16.Tretji odstavek 85. člena ZUP določa, da se pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, praviloma vroča na naslovu, navedenem v registru; v tem pogledu zakon samostojnega podjetnika izenačuje s pravnimi osebami. Tudi 91. člen ZUP⁴ osebno vročitev samostojnemu podjetniku v fizični obliki ureja enako kot osebno vročitev državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil in pravnim osebam. Čeprav gre v primeru fizične osebe in samostojnega podjetnika za enotno in nerazdružljivo subjektiviteto, po presoji sodišča že iz besedila tretjega odstavka 85. člena ZUP, predvsem pa iz sistematike zakona izhaja, da pravilo iz tretjega odstavka 85. člena ZUP o vročanju na naslovu, kjer ima samostojni podjetnik registrirano dejavnost, velja le za dokumente, ki se mu vročajo v zvezi z opravljanjem dejavnosti (torej kot samostojnemu podjetniku). Takšna ureditev namreč sledi načelu, da samostojni podjetniki (tako kot drugi subjekti iz 91. člena ZUP) svojo dejavnost, v okvir katere spada tudi sodelovanje v upravnih postopkih, opravljajo profesionalno, zato morajo slediti strožjim standardom⁵ in tudi z vidika vročanja skrbeti za ustrezno organizacijo fizičnega sprejema pošiljk na registriranem naslovu dejavnosti. Ob upoštevanju določb 85., 91. in 96.a člena ZUP pa organ nima nikakršne podlage za razširitev pravila o osebnem vročanju dokumentov fizični osebi na naslovu, kjer ima sicer registrirano dejavnost kot samostojni podjetnik, če se dokumenti glasijo le na fizično osebo in ne na samostojnega podjetnika. V sklepu o davčni izvršbi je kot dolžnica nesporno navedena le tožnica kot fizična oseba, zato je pri ugotavljanju pravega naslova za vročanje po presoji sodišča nepomembno, kje je imela tožnica v času vročanja registrirano dejavnost (temu smiselno pritrjuje tudi predhodno stališče sodišča v sklepu št. I U 404/2020-70 z dne 19. 10. 2020, da je pri vročanju samostojnemu podjetniku nepomembno, kje ima samostojni podjetnik prijavljeno prebivališče kot fizična oseba).

17.Postopek davčne izvršbe, v katerem je bil izdan tudi sklep o davčni izvršbi, se uvede po uradni dolžnosti. Za takšne postopke prvi odstavek 96.a člena ZUP posebej določa, da se dokument (fizični osebi) vroča na naslovu za vročanje, izjemoma pa na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva. Če se izkaže, da oseba na domnevnem drugem naslovu ne živi, je treba vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje. Navedeno določilo je posledica uskladitve vročanja po ZUP z Zakonom o prijavi prebivališča, ki "naslov za vročanje" v 6. točki 2. člena opredeljuje kot naslov prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča posameznika v Republiki Sloveniji, ki je namenjen vročanju poštnih pošiljk državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter pravnih in fizičnih oseb, če drug zakon ne določa drugače.⁶

18.Med strankama ni sporno, da tožnica v času sporne vročitve v Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča oziroma da je tožnica dejansko prebivala na Hrvaškem, zato vročanje tožnici na naslovu za vročanje v smislu 96.a člena ZUP, ki je nujno naslov v Sloveniji, že pojmovno ni bilo mogoče. Iz razlogov, ki jih je sodišče že izpostavilo v predhodni obrazložitvi, pa je napačno stališče drugostopenjskega organa, da je bila v tem primeru, ker tožnica v Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, veljavna vročitev na naslovu, na katerem je imela registrirano dejavnost kot samostojna podjetnica.

19.Iz prvega odstavka 96.a člena ZUP sicer izhaja, da je naslovu za vročanje enakovreden tudi katerikoli naslov, na katerem naslovnik dejansko prebiva; slednji ima prednost pred katerimkoli formalnim naslovom. Da tožnica dejansko prebiva v tujini, med strankama sicer ni sporno, je pa toženka vročitev na naslovu, kjer je imela tožnica registrirano dejavnost, utemeljevala tudi z okoliščino, da se je tožnica v času poskušane vročitve nahajala na naslovu v Sloveniji. Čeprav je tožnica že v pritožbi zoper izpodbijani sklep in v pripravljalnih vlogah navajala, da je bila v obdobju od 2. 7. 2021 do 12. 7. 2021 v karanteni v Sloveniji, nato pa se je vrnila na Hrvaško, kratkotrajnega prebivanja (tudi če je tožnica karanteno prestajala naslovu vročitve sklepa o davčni izvršbi) po oceni sodišča ni mogoče enačiti z dejanskim prebivanjem, ki bo dopuščalo odstop od siceršnjih pravil o določitvi naslova za vročanje.⁷ Dejansko prebivališče namreč temelji na tesnejših in trajnejših povezavah posameznika z določenim krajem oziroma naslovom. Ker je dejansko prebivališče logično tudi središče posameznikovih interesov in aktivnosti, lahko ta na naslovu dejanskega prebivališča utemeljeno pričakuje vročanje pomembnejših dokumentov, zlasti v primerih, ko s posameznim postopkom pred prvo vročitvijo še ni bil seznanjen. Če naslovnik na naslovu dejansko ne prebiva ali organ niti ni poskušal vročati tja, pa ni mogoče šteti, da je nastopila fikcija po 87. členu ZUP.⁸ Sodišče zato ocenjuje, da tožničino začasno in kratkotrajno nahajanje v Slovenije v obdobju, ko je bil opravljen poskus vročitve na naslovu sedeža njenega podjetja, ni pomembno za določitev pravega naslova za vročanje. Da naj bi bila tožnica v času vročanja neposredno navzoča in odklonila vročitev, na podlagi česar bi nastopila fikcija vročitve po 95. členu ZUP, pa iz navedb strank in podatkov v spisu ne izhaja.

20.Glede načina vročanja v tujino drugi odstavek 92. člena ZUP določa, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Sodišče pri tem poudarja, da mora organ pri določitvi naslova za vročanje, tudi ko je stranka v tujini, upoštevati določbe ZUP⁹, pravila ZUP o vročitvi pa se uporabljajo le na območju Slovenije.¹⁰ Ob upoštevanju dejstva, da je bil postopek davčne izvršbe uveden po uradni dolžnosti, in ob smiselnem upoštevanju določila prvega odstavka 96.a člena ZUP to po presoji sodišča pomeni, da bi moral prvostopenjski organ sklep o davčni izvršbi tožnici najprej poskusiti vročiti naslovu prebivališča v tujini (tega je prvostopenjski organ izrecno navedel tudi v sklepu o davčni izvršbi pri podatkih o dolžnici, sedaj tožnici) oziroma, če bi se izkazalo, da tožnica na organu znanem naslovu v tujini dejansko ne prebiva, z javnim naznanilom po drugem odstavku 96.a člena ZUP.¹¹ Šele nato bi lahko prvostopenjski organ štel (če tožnica sklepa o davčni izvršbi ne bi osebno prevzela), da je nastopila fikcija vročitve.

21.Kot izpostavlja toženka, je tožnica ob vložitvi pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi in v svojih nadaljnjih vlogah (tudi v tem postopku) pri svojih podatkih navedla naslov v Sloveniji, na katerem je bila opravljena sporna vročitev sklepa o davčni izvršbi. Ta okoliščina ne more vplivati na drugačno presojo sodišča v tej zadevi. Sodišče je že izpostavilo, da ZUP v 96.a členu posebej ureja vročanje osebi, ki do vročitve še ni sodelovala v postopku. To pomeni, da je v postopkih, uvedenih po uradni dolžnosti, organ tisti, ki mora preveriti, kateri je pravi naslov za vročanje, nazadnje tik pred odpremo dokumenta, zlasti kot predpostavko za nastop fikcije po 87. členu ZUP. V nadaljnjem postopku pa lahko stranka, ko je s prvo vročitvijo z uvedbo postopka po uradni dolžnosti že seznanjena in ji je s tega vidika omogočeno sodelovanje v postopku, ob smiselnem upoštevanju 66. člena in prvega odstavka 96. člena ZUP, sporoči tudi drug naslov za vročanje. S tem stranka nenazadnje prevzame skrb za prevzemanje pošiljk na tem naslovu in sporočitev morebitnih sprememb naslova, hkrati pa prevzame breme zakonskih posledic morebitne opustitve prevzema pošiljk na tem naslovu ali obvestitve organa o spremembi naslova.

22.Po povedanem je prvostopenjski organ vročitev sklepa o davčni izvršbi opravil na nepravem naslovu in ni mogla nastopiti fikcija vročitve po 87. členu ZUP. Kljub temu ne gre spregledati, da je tožnica sklep o davčni izvršbi dejansko prejela. Prvi odstavek 98. člena ZUP posebej določa, da se, če se pri vročanju zgodi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Dejstvo prejema pisanja, čeprav na nepravilen način, torej vseeno prinaša nastop pravnih učinkov.¹² Ob tem sodišče glede na navedbe toženke, da tožnica ni navedla, kdaj je dejansko prejela sklep o davčni izvršbi, opozarja, da se pomote pri vročanju razlagajo v korist naslovnika. Prvostopenjski organ bi zato moral, da bi lahko pravilno zaključil o (ne)pravočasnosti pritožbe, glede na pritožbeno navedbo tožnice, da je uradna oseba ni mogla najti na naslovu vročanja, ker živi na Hrvaškem, dodatno raziskati okoliščine vročanja sklepa o davčni izvršbi¹³ in pri tem upoštevati tudi načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP). Sicer pa je Ustavno sodišče RS že opozorilo, da je ob odsotnosti vseh ostalih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, kdaj je stranka dejansko prejela dokument, treba šteti, da ji je bil vročen najkasneje na dan, ko je zoper izpodbijani akt vložila pritožbo.¹⁴

23.V zvezi s navedbami toženke, da bi lahko tožnica povzete razloge, če bi ji bilo po vsebini mogoče razumeti kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, navedla že ob vložitvi zamujene pritožbe, kar v danem primeru ni storila, sodišče dodaja, da je slednje za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje niti ni dopustno uveljavljati napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešil organ. Če je vročitev nepravilna, namreč do zamude roka sploh ni prišlo, pravilnost vročitve pa je upoštevna pri presoji pravočasnosti vložene pritožbe.¹⁵

24.Sodišče pripominja še, da v postopku tudi ni obravnavalo ugovorov, ki niso v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj o njih z navedenim sklepom ni bilo odločeno (tj. glede nepravilnega vročanja v vseh nekonkretiziranih predhodnih postopkih, na katere se tožnica sklicuje v svojih pripravljalnih vlogah, izvršilnih naslovov, kar je sicer tudi v nasprotju s sedmim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku, zastaranja in poplačila terjatev ter ustavitve prekrškovnih postopkov).

25.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil sklep o davčni izvršbi tožnici nepravilno vročen, v posledici česar izpodbijani sklep temelji na napačni predpostavki nastopa fikcije vročitve, kar prestavlja kršitev določb upravnega postopka (drugi odstavek 240. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

26.Ker je izpodbijana odločba glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora prvostopenjski organ ugotovljene kršitve odpraviti. Pri tem mora upoštevati, da na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP v primeru, da pri vročitvi nastane pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena na tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Prvostopenjski organ mora zato raziskati okoliščine dejanske vročitve in ugotoviti, kdaj je tožnica dejansko prejela sklep o davčni izvršbi, nato pa ponovno oceniti, ali je bila pritožba zoper izpodbijani sklep vložena pravočasno.

27.Nobena stranka ni zahtevala povračila stroškov, zato je izrek o stroških odpadel.

-------------------------------

1Do tožničinih navedb, ki niso v zvezi z izpodbijanim sklepom, se sodišče ni opredelilo (glej tudi 24. točko obrazložitve).

2Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

3Fikcija vročitve torej nastopi z dnem preteka roka, v katerem mora naslovnik prevzeti pisanje.

4Ta določa, da se državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, osebna vročitev dokumentov v fizični obliki opravi tako, da se izročijo osebi, ki je določena oziroma pooblaščena za sprejemanje dokumentov.

5Sklep Upravnega sodišča RS št. I U 404/2020-70 z dne 19. 10. 2020; smiselno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 148/2010 z dne 30. 9. 2010.

6P. Kovač v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 588.

7Takšno stališče analogno izhaja tudi iz sodne prakse, ki poudarja, da kratkotrajnejše odsotnosti z dejanskega prebivališča še ni mogoče šteti za spremembo naslova (na primer sodba Upravnega sodišča RS št. I U 842/2021-19 z dne 28. 2. 2022, podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča v kazenskih zadevah št. I Ips 25/2011 in št. I Ips 26/2001 z dne 11. 9. 2003 ).

8Sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 349/2006 z dne 11. 2. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 116/2010 z dne 15. 6. 2010. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, v kateri je sicer presojalo ustavnost določil Zakona o pravdnem postopku, ocenilo, da bi bila zakonska fikcija vročitve ustavno čezmerna, če bi se naslovniku vročalo na naslovu, s katerega je odsoten dalj časa ali na spremenjenem naslovu.

9Sodba in sklep Upravnega sodišča RS št. I U 69/2020-8 z dne 9. 12. 2021.

10V tujini je zato treba uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi; neposredno vročanje v tujino se zato lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s t. i. mednarodno povratnico. Tako tudi klep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 58/2020 z dne 24. 2. 2021.

11Ob tem je treba upoštevati še četrti odstavek 89. člena ZUP, ki stranki v tujini nalaga obveznost imenovanja pooblaščenca ali pooblaščenca za vročanje.

12P. Kovač v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 594. Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 884/96 z dne 1. 4. 1999 in št. U 366/93-4 z dne 1. 2. 1995.

13Sodba in sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1814/2015 z dne 19. 4. 2016.

14Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-41/93 z dne 4. 7. 1996.

15Tako sodba Upravnega sodišča RS št. III U 131/2021-13 z dne 2. 8. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 96a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.