Jedro

Obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo več let nahajal v Italiji. Ker pa iz dokumentacije zadeve toženka ni mogla z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Slovenija, kjer se tožnik nahaja zdaj, ali Italija, kjer se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, se je odločila za ukrep omejitve gibanja, za katerega je ocenila, da je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V konkretnem primeru je toženka odločila pravilno, ko je tožniku zaradi izrazite begosumnosti gibanje omejila na prostore Centra za tujce. Da je bil takšen ukrep pravilen in utemeljen ne nazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožnik takoj po končani glavni obravnavi dne 11. 9. 2013 izpred stavbe sodišča pobegnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 28. 8. 2013 od 16.55 ure do dne 28. 11. 2013 do 16.55 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 28. 8. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter da mu je bil istega dne ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere se je ugotovilo, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice ter zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. V nadaljevanju obrazložitve organ opisuje potek postopka, citira prvi odstavek 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in poudarja, da bo v dublinskem postopku preverjal pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje s strani Italije, saj obstajajo dokazi o tem, da se je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo več let nahajal v Republiki Italiji. Po njegovi izjavi ob podaje prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, naj bi v Republiki Italiji tudi zaprosil za mednarodno zaščito v kraju Modena, to naj bi bilo po prestani zaporni kazni leta 2012, vendar tam odgovora na podano prošnjo nikoli ni dobil. Organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodne zaščite odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Upravni organ je prepričan, da tožnik v primeru predaje Republiki Italiji ne bi počakal na izvršitev predaje, saj že iz policijske depeše PPIU Murska Sobota izhaja, da iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obstaja velika verjetnost, da bo med postopkom vračanja pobegnil in ker ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države, so ga nastanili v Center za tujce. V nadaljevanju obrazložitve citira prvi odstavek 51. člena ZMZ ter 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. V zvezi s tem pojasnjuje, da dejstvo, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, izhaja iz policijske dokumentacije in njegovih izjav pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PPIU Murska Sobota ni razvidno, da bi tožnik tam izrazil namero, da bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito, zato je bil po končanem postopku na policiji istega dne nastanjen v Center za tujce. V Centru za tujce je bil torej nastanjen od 23. 8. 2013, nato pa je šele 26. 8. 2013 napisal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zakaj ni že ob prvem vstopu v Republiko Slovenijo 9. 8. 2013 oziroma potem na policiji v Murski Soboti ali takoj po nastanitvi v Centru za tujce dne 23. 8. 2013 izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je bil njegov namen oditi v Romunijo in se poročiti z dekletom po imenu A. Ko je bil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito soočen tudi z ugotovitvijo iz policijske depeše, da je zoper njega razpisan ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“ vendar pod drugimi osebnimi podatki, je to potrdil in pojasnil, da se je v Republiki Italiji, in sicer ko je prišel na otok Lampedusa, predstavljal za osebo B.B., državljan Iraka. To je storil zato, da ga policija ne bi vrnila v Tunizijo. Na podlagi vsega navedenega upravni organ ugotavlja, da so za omejitev gibanja v tem primeru podani razlogi iz 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, torej da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Meni tudi, da z odločitvijo o omejitvi gibanja ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka ter da v konkretnem primeru zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga organ omejil na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav le-tega zapustil in odšel v kako drugo državo članico EU v skladu s svojim prvotnim namenom, tako pa bi organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Izpostavlja pa tudi, da tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tako zaključuje, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, zato je odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da izrečen ukrep v predmetni zadevi ni nujno potreben, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Nepravilna je ugotovitev toženke, da je pri njem izkazana izrazita begosumnost, saj tega iz spisovne dokumentacije ni mogoče razbrati. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 8. 2013 je namreč vse okoliščine odkrito pojasnil, ničesar ni skrival. Posebej je tudi poudaril, da bo v Sloveniji v vsakem primeru počakal na končno odločitev pristojnih organov. Meni, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da podlagi česa je toženka zaključila, da tožnik na morebitno predajo Italiji ne bi počakal. Izpostavlja pa tudi, da se toženka na ugotovitve policijske depeše ne sme sklicevati. Sama je namreč tista, ki ima pravico in tudi dolžnost ugotavljati, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za omejitev gibanja. Prepričan je tudi, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, saj sum zavajanja in zlorabe postopka sam po sebi ne more biti razlog za omejitev gibanja, kar je izrecno in jasno povedalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Poudarja tudi, da ne drži, da je prvič zaprosil za mednarodno zaščito šele v Centru za tujce, saj je to storil že na slovensko-madžarski meji. Zakaj to dejstvo v depeši ni zapisano, mu ni znano. Z gotovostjo trdi, da je namero za azil izrazil že policistom. V nadaljevanju tožbe navaja, da v izpodbijanem sklepu toženka ni ugotovila dejstva, da bi bil tožnik seznanjen s tem, da bo v primeru, da za mednarodno zaščito ne zaprosi, prisilno odstranjen iz države, pri čemer tožniku tudi sicer ni bil vročen nikakršen sklep o postopku odstranitve iz države. Ker toženka takšne pravno relevantne okoliščine ni upoštevala, ni v zadosti meri izkazala suma, da tožnik zlorablja postopek v tem smislu, da je podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev. Meni pa tudi, da toženka ni obrazložila, zakaj je v tem primeru uporabila najhujši možni ukrep, to je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, ki po svoji vsebini dejansko predstavlja odvzem osebne svobode. Tudi kolikor bi pri tožniku obstajala begosumnost, je to mogoče preprečiti že z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Poudarja tudi, da se tožnik v Centru za tujce ne počuti dobro. Počuti se namreč tesnobno, vrti se mu, njegove psihične motnje, ki so posledice tudi zlorabe s strani madžarskih policistov, se stopnjujejo, zato izrečeni ukrep ne more biti ustrezen tudi iz tega razloga. Pri pristojnih inšpektorjih je že zaprosil za zdravniško pomoč (ima samomorilna nagnjenja), vendar so njegovo prošnjo ignorirali. Navaja pa tudi, da je zakonska ureditev glede omejitve gibanja prosilcem za azil protiustavna, saj ne ureja milejših ukrepov, s katerimi je mogoče uresničiti zasledovani cilj in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/93. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno spremeni tako, da se mu omeji gibanje na območje Azilnega doma.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 11. 9. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Tunizijo zapustil leta 2005 brez osebnih dokumentov, in sicer je z ladjo iz Libije odšel do otoka Lampedusa v Italiji. V Italiji je bil v zaporu zaradi preprodaje drog, v kar ga je prisilila situacija. Povedal je tudi, da je v Italiji zaprosil za azil leta 2012, vendar odgovora ni prejel ter da se ne namerava vrniti v Italijo. V Slovenijo je prišel iz Trsta 9. 8. 2013. Namenjen je bil v Romunijo, ker je spoznal dekle, ki jo je hotel obiskati. Istega dne 9. 8. 2013 je preko slovenskega ozemlja odšel na Madžarsko in naprej do madžarsko romunske meje, kjer ga je ustavila romunska carina, ki ga je izročila madžarski carini. V centru Nyerbator na Madžarskem, kjer so z njim zelo slabo ravnali, je nato ostal 15 dni. Dne 23. 8. 2013 pa so ga madžarski organi vrnili v Slovenijo in takrat je slovenske organe zaprosil za azil. Poudaril je, da ne želi nikamor zbežati.

Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na določbe druge alineje prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se med drugim prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka med drugim iz razlogov, navedenih v 5. in 6. točki 55. člena tega zakona, na kateri se sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu in ki določata, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost ter če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosto preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča toženka v zadosti meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz citirane druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Navedena določba se namreč lahko uporabi kot podlaga za izrek omejitve gibanja v primeru, ko obstajata dokaz oziroma posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katerih se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. V obravnavani zadevi je tožnik, zaslišan na sodišču, izjavil, da je v Italijo (na otok Lampedusa) prišel z ladjo iz Libije brez osebnega dokumenta leta 2005, kar je izpovedal tudi na zaslišanju pred upravnim organom 28. 8. 2013. V Italiji je po lastnih navedbah ostal vse do 9. 8. 2013, ko je tranzitiral Slovenijo in bil namenjen v Romunijo, vendar so ga madžarski organi 23. 8. 2013 vrnili v Slovenijo. Glede na takšna dejstva, ugotovljena v postopku pred upravnim organom, se sodišče strinja s toženko, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo več let nahajal v Italiji. Ker pa iz dokumentacije zadeve ni mogla z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Slovenija, kjer se tožnik nahaja zdaj, ali Italija, kjer se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, se je odločila za ukrep omejitve gibanja, za katerega je ocenila, da je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Po presoji sodišča pa se je toženka pri svoji odločitvi utemeljeno oprla tudi na citirano določbo druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. V zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času tožnik v tožbi zatrjuje, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na slovensko – madžarski meji 23. 8. 2013. Ko mu je sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. 9. 2013 predočilo njegovo izjavo pred upravnim organom dne 28. 8. 2013, ko je na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni že takrat, ko je prvič prispel v Republiko Slovenijo, tukaj zaprosil za mednarodno zaščito (dne 9. 8. 2013) oziroma takoj po predaji s strani madžarskih varnostnih organov nazaj v Slovenijo dne 23. 8. 2013, je namreč odgovoril, da je hotel iti v Romunijo, je izpovedal, da je uradni osebi povedal, da je 23. 8. 2013 zaprosil za azil pred slovenskim organom, vendar se s tolmačem za arabski jezik nista dobro razumela, zato je tudi na sodišču zaprosil za tolmača za italijanski jezik. Ko pa mu je bila predočena njegova pisna prošnja za mednarodno zaščito z dne 26. 8. 2013, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, pa je pojasnil, da ni vedel, da lahko tudi sam zaprosi za azil, ker je mislil, da za azil lahko zaprosijo je politični ubežniki. Pojasnil je tudi, da je pred policijskimi organi zaprosil za azil le ustno, ker pa je v Postojni od ostalih izvedel, da mora biti prošnja pisna, je podal še pisno prošnjo. Sodišče pa takšni izpovedbi tožnika ne sledi. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju pred upravnim organom z dne 28. 8. 2013 namreč izhaja, da je tožnik na izrecno vprašanje, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti oziroma ali ima kakšne pripombe v zvezi s tem, odgovoril, da razume in da nima pripomb. Glede na to, da iz policijske depeše PPIU Murska Sobota ne izhaja, da bi tožnik dne 23. 8. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito, niti tega ni navedel, ko je bil zaslišan pred upravnim organom dne 28. 8. 2013, ob tem da je takrat izjavil, da tolmača razume, sodišče namreč njegovim trditvam v tožbi in izpovedbi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 11. 9. 2013 v zvezi s podajo prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 8. 2013, ne more slediti. Po povedanem in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik prišel v Slovenijo iz Italije dne 9. 8. 2013, vendar takrat nesporno ni zaprosil za mednarodno zaščito, niti tožnik po oceni sodišča za mednarodno zaščito ni zaprosil 23. 8. 2013, ko so ga v Slovenijo vrnili madžarski varnostni organi, je po presoji sodišča pravilen zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da je podan razlog po peti točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Podal jo je namreč šele 26. 8. 2013 v Centru za tujce, kamor pa je bil priveden s strani PPIU Murska Sobota 23. 8. 2013. Zato je po mnenju sodišča pravilno sklepala, da bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito. Glede obstoja razloga po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ tožnik v tožbi zatrjuje, da toženka v izpodbijanem sklepu ni ugotovila dejstva, da bi bil tožnik seznanjen s tem, da bo v primeru, da za mednarodno zaščito ne zaprosi, prisilno odstranjen iz države ter izpostavlja, da mu ni bil vročen noben sklep o postopku odstranitve iz države. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz policijske depeše, ki je v upravnem spisu zadeve, izhaja, da je bila tožniku dne 23. 8. 2013 vročena odločba o vrnitvi št. 2253-47/2013/3. Res je, kar opozarja tožnik v tožbi, da toženka tega dejstva v izpodbijanem sklepu ni posebej navedla, kar tudi po presoji sodišča predstavlja kršitev, vendar pa sodišče sodi, da omenjena kršitev ni takšne narave, da bi mogla vplivati na odločitev v zadevi. Na tem mestu pa sodišče odgovarja tudi na tožbeni ugovor, da se toženka na policijsko depešo ne bi smela sklicevati, in sicer ocenjuje, da v konkretni zadevi ni razloga za dvom v verodostojnost tega dokumenta. Tožnik namreč v tožbi policijski depeši niti ne ugovarja konkretizirano. Sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku tudi v postopku pred policijskimi organi PPIU Murska Sobota zagotovljen tolmač za italijanski jezik, kar je potrdil tožnik sam na zaslišanju na sodišču 11. 9. 2013 ter da je upravni organ v obravnavanem postopku sam opravil zaslišanje tožnika 28. 8. 2013 ter ugotovil relevantne okoliščine in dejstva za odločitev.

Glede sklicevanja tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 sodišče meni, da navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ni možno razlagati na tak način, da se določb ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smelo nikoli uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS podalo mnenje, kako je potrebno razumeti citirano odločbo Ustavnega sodišča RS. Vrhovno sodišče v tej sodbi navaja, da je Ustavno sodišče navedlo tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenile ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Stališče Ustavnega sodišča RS se je nanašalo na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavne pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče pa se s toženko strinja tudi v tem, da je pri tožniku podana izrazita begosumnost. Ne drži tožbena navedba, da to iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tožnik je namreč sam izpovedal, daje iz Italije 9. 8. 2013 prišel v Slovenijo, ki jo je le tranzitiral, ker je bil namenjen v Romunijo. Nato pa so ga na romunsko madžarski meji najprej ustavili romunski organi, ki so ga predali madžarskim varnostnim organom, ti pa so ga 23. 8. 2013 vrnili v Slovenijo. Sodišče se pridružuje zaključku toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Takšnega zaključka pa sodišču, glede na navedeno, ni omajala tožnikova izpovedba na zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. 9. 2013, da ne želi nikamor zbežati ter da čaka na odločitev sodišča. V zvezi z vprašanjem tožnikove begosumnosti pa sodišče opozarja tudi na zgoraj navedeno stališče Ustavnega sodišča RS, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenile ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. V odločbi Ustavnega sodišča RS je med drugim tudi navedeno, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju.

Po presoji sodišča pa se je toženka tudi pravilno odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, ker bo glede na vse zgoraj povedano (le) s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje pristojna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na tožnikov zdravstveno stanje, je tožnik na glavni obravnavi 11. 9. 2013 izpovedal, da ne jemlje nobenih zdravil, da pa ima psihične in moralne težave ter da težko prenaša, da je, odkar je v Evropi, vedno v zaporu. Izpovedal je tudi, da je večkrat zahteval pregled psihiatra in psihologa, ki pa ga še ni bilo. Sodišče tožniku verjame, da težko prenaša omejitev gibanja ter da mu to povzroča psihične in moralne težave, vendar pa to ni zakonski razlog za odpravo omejitve le-tega. Sicer pa sodišče nima razloga, da bi dvomilo v to, da bi tožnik psihiatrično oziroma psihološko pomoč v Centru za tujce dobil, če bi zanjo zaprosil. Ne nazadnje pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor protiustavnosti zakonske ureditve omejitve gibanja, saj milejši ukrep predstavlja omejitev gibanja na območje azilnega doma, vendar pa je v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča toženka odločila pravilno, ko je tožniku zaradi izrazite begosumnosti gibanje omejila na prostore Centra za tujce. Da je bil takšen ukrep pravilen in utemeljen ne nazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožnik takoj po končani glavni obravnavi dne 11. 9. 2013 izpred stavbe sodišča pobegnil. Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.