Jedro

Ni treba, da bi leasingodajalec sam dal predmet leasinga na razpolago leasingojemalcu. Pri indirektnem finančnem leasingu bo to zanj storil dobavitelj opreme, za katero mu bo leasingodajalec plačal. V primerih indirektnega finančnega leasinga je torej tudi leasingodajalčevo plačilo prodajalcu (dejanje, ki omogoča uporabo predmeta leasinga) njegova značilna obveznost.

Izrek

I. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper prvega toženca iz naslova glavnice v višini 264.943,33 EUR in iz naslova obresti v višini 82.752,11 EUR, skupaj v znesku 347.695,44 EUR.

Zavrne se tožbeni zahtevek, kolikor presega plačilo zneska 208.617,27 EUR (49.993.041,59 SIT), skupaj z zamudnimi obrestmi od zneska 49.993.041,59 SIT po obrestni meri euribor od 22. 11. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 208.617,27 EUR po obrestni meri euribor od 01. 01. 2007 do 23. 11. 2009 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 208.617,27 EUR od 04. 11. 2009 dalje do plačila.“; - v 3. in 5. točkah izreka spremeni tako, da se stroškovni del sodbe v tem delu glasi: „Prvi toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka, v znesku 3.815,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba prvega toženca zoper 1. točko izreka sodbe zavrne in v nespremenjenem delu 1. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 2. točki izreka razveljavi; - v 4. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek drugega toženca za povrnitev stroškov v znesku 834,46 EUR zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 4. točka izreka sodbe.

III. Drugi toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbe, v znesku 1.813,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo prvega toženca.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 264.943,33 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.491.020,00 SIT za čas od 24. 02. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 264.943,33 € za čas od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 331.540,44 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 79.450.350,00 SIT za čas od 24. 11. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 331.540,44 € za čas od 01. 01. 2007 do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodne odločbe dalje do plačila (2. točka izreka); da mora prvotožena stranka plačati tožeči stranki 8.003,74 € pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu te odločbe, v primeru zamude pa še zakonite (pravilno: zakonske) zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe dalje (3. točka izreka), da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti 5.045,58 € pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu te odločbe, v primeru zamude pa še zakonite (pravilno: zakonske) zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe dalje (4. točka izreka) in da mora prvotožena stranka sama nositi svoje stroške (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 2. in 4. točki izreka razveljavi. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. Drugi toženec v odgovoru predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Prvi toženec je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da sodbo v 1., 3. in 5. točki (v zanj obsodilnem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki ob tem naloži dolžnost, da mu povrne stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Stroškov pritožbe ni priglasil. 5. Pritožbi tožeče stranke in prvega toženca sta delno utemeljeni. Zaradi smiselnosti obrazložitve je pritožbeno sodišče najprej podalo svoje razloge k pritožbi prvega toženca (razdelek I) in nato še k pritožbi tožeče stranke (razdelek II). Stroškovna odločitev sledi na koncu obrazložitve (razdelek III).

I. K pritožbi prvega toženca (izpodbijana 1. točka izreka sodbe):

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvega toženca utemeljen na podlagi štirih pogodb o finančnem leasingu, ki jih je v celoti izpolnila le tožeča stranka, prvi toženec pa svojih obveznosti ni izpolnil. Prvi toženec odločitev graja iz materialno pravnih razlogov ter z očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V tem delu pritožba prvega toženca ni utemeljena (I.1). Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je spregledalo učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad prvim tožencem, pa je upravičena (I.2).

I.1 O temelju tožbenega zahtevka po leasing pogodbah in ostalih zatrjevanih kršitvah postopka:

7. Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na podlagi štirih pogodb, ki predstavljajo pogodbe o tako imenovanem indirektnem (posrednem) finančnem leasingu, pri katerem gre (v ekonomskem smislu) za odnos med tremi strankami: dobavitelj – leasingodajalec – leasingojemalec: 1) Pogodba št. 13069/03 z dne 18. 11. 2003 (A1), 2) Pogodba št. 13070/03 z dne 18. 11. 2003 (A2), 3) Pogodba št. 13071/03 z dne 18. 11. 2003 (A3), 4) Pogodba št. 14081/03 z dne 24. 12. 2003 (A4).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za čisti finančni leasing, pri katerem je bil za izbiro in dogovore z dobaviteljem ter končno prevzem gradbene mehanizacije zadolžen leasingojemalec in ne leasingodajalec. Slednje izhaja tudi iz Splošnih pogojev za finančni leasing (v nadaljevanju: splošni pogoji; primeroma A1), ki sestavljajo del leasing pogodb (11. člen Pogodbe o finančnem leasingu za opremo št. 13069/03; besedilo vseh štirih pogodb je v tem delu enako). Leasingodajalec (tožeča stranka) je kupil predmet leasinga in ga dal v leasing (finančni najem) leasingojemalcu. Leasing je (večletna) pogodba o prepustitvi uporabe oziroma uživanja stvari za določeno plačilo, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing (amortizacija); kavza leasinga je pridobitev ekonomske lastnine. Za pogodbo o leasingu je tako značilna prepustitev rabe določene stvari proti plačilu (1). Leasingodajalec, ki je lastnik predmeta leasinga (ali od začetka ali po pridobitvi od dobavitelja) je za uporabo predmeta leasingojemalca upravičen do plačila za uporabo (zakupnino, 587. člen OZ).

9. Ob takem izhodišču je samoumevna dolžnost leasingodajalca, da leasingojemalcu omogoči uporabo predmeta leasinga, in nadalje možnost leasingojemalčevega ugovora neizpolnitve (do izročitve predmeta leasinga) leasingodajalčevemu zahtevku za plačilo obrokov leasinga. Ker pri opisani obliki leasinga, leasingodajalec ni obenem tudi dobavitelj predmeta leasinga, v takšnih pogodbah praviloma najdemo najrazličnejše klavzule, s katerimi se leasingodajalec zavaruje pred rizikom, povezanim z izročitvijo predmeta (primerjaj določbe splošnih pogojev leasinga).

10. Seveda pa ni treba, da bi leasingodajalec sam dal predmet leasinga na razpolago leasingojemalcu. Pri indirektnem finančnem leasingu bo to zanj storil dobavitelj opreme, za katero mu bo leasingodajalec plačal. V primerih indirektnega finančnega leasinga je torej tudi leasingodajalčevo plačilo prodajalcu (dejanje, ki omogoča uporabo predmeta leasinga) njegova značilna obveznost (2). Tožeča stranka je svojo obveznost po leasing pogodbah izpolnila s tem, ko je dobavitelju plačala kupnino za gradbeno mehanizacijo (predmet leasinga). Tožeča stranka je plačala kupnino po računih št. 83/2003, 84/2003, 82/2003 in 97/2003 v skupnem znesku 79.450.350,00 SIT, čemur prvi toženec med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. Glede očitka napačne uporabe materialnega prava – vzajemnost terjatev (1. odstavek 101. člena OZ) zato pritožbeno sodišče odgovarja, da je za pogodbo o finančnem leasingu (pri tem upoštevajoč predvsem splošne pogoje o poslovanju) sicer značilna obveznost leasingodajalca v prepustitvi rabe določene stvari proti plačilu, ki pa jo tako lahko izpolni tudi s plačilom kupnine dobavitelju (tretji osebi). Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila s plačilom kupnine dobavitelju, leasing pogodbe pa so pričele veljati s trenutkom, ko je prvi toženec podpisal prevzemne zapisnike za gradbeno mehanizacijo (IV. člen splošnih pogojev). Podpisu slednjih prvi toženec niti ne nasprotuje.

11. Na tem mestu pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, na podlagi katerih listin je zaključilo, da je tožeča stranka poravnala znesek kupnine za dobavo predmeta po leasing pogodbah. Tožeča stranka dejstvu, da je tožeča stranka dobavitelju plačala kupnino v skupni višini 79.450.350,00 SIT med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala, zato sodišču prve stopnje o tem neprerekanem dejstvu ni bilo treba izvajati dokaznega postopka (214. člen ZPP).

12. Glede na določbo V. člena splošnih pogojev bi moral prvi toženec morebitne zahtevke zaradi neizpolnitve uveljavljati proti dobavitelju (3), saj mu je vse zahtevke odstopil ravno leasingodajalec (tožeča stranka). Sklicevanje prvega toženca na neizpolnitev pogodbe pa je v danih okoliščinah, ko je sam podpisal prevzemne zapisnike o dobavi predmetov leasinga, celo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) (4). Prav tako ne gre za ničnost splošnih pogojev, ker naj bi le-ti prvemu tožencu odvzemali ugovore. Stranki leasing pogodb sta se dogovorili, da bo leasingojemalec morebitne ugovore neizpolnitve oziroma prepozne izpolnitve uveljavljal zoper dobavitelja, ki ga je sam izbral in ne leasingodajalca (3. odstavek IV. člena splošnih pogojev). Ugovori prvemu tožencu tako niso bili odvzeti, nasprotno, leasingodajalec je nanj prenesel pravico do neposrednih ugovorov zoper dobavitelja, v katerega sferi je bila pravilna izpolnitev (dobava) gradbene mehanizacije.

13. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka (15. točka 2. odstavka 339. člen ZPP), ker naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili stroji dobavljeni, ob izrecnih trditvah tožeče stranke, da ve, da gradbena mehanizacija ni bila dobavljena, protispisna. Ob upoštevanju narave pogodbe čistega finančnega leasinga in neprerekanih trditev prvega toženca, da je prevzemne zapisnike podpisal, je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so pogodbe o finančnem leasingu veljavno vezale obe pogodbeni stranki (tožečo stranko in prvega toženca) pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in temu prvi toženec ne nasprotuje niti v pritožbi, da je podpisal prevzemne zapisnike za predmet leasinga (na podlagi trditev obeh strank in listinskih dokazov (priloge A2, A3, A4)). Navedbe tožeče stranke o tem, da stroji nikoli niso bili dobavljeni, pa ne postavijo prejšnjega zaključka sodišča prve stopnje v dvom, namreč za predmetne pogodbe o finančnem leasingu je bilo pravno relevantno dejstvo le, ali je leasingojemalec podpisal prevzemne zapisnike (IV. člen splošnih pogojev). Če je leasingojemalec ravnal v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem in zapisnike podpisal kljub temu, da mu stroji niso bili dobavljeni, pa slednje ne more iti na škodo tožeče stranke (leasingodajalca), ki je svojo obveznost plačila kupnine izpolnila.

14. Nadalje ni utemeljen niti očitek kršitve pravice do izjave, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno vabilo prvega toženca na narok za glavno obravnavo dne 11. 01. 2010. Prvega toženca je po pooblastilu (priloga B1) zastopal odvetnik P.. Likvidacijska upraviteljica B. P. je bila s sklepom edinega družbenika F. T. imenovana za zakonito zastopnico od 20. 11. 2009 dalje. Z začetkom postopka redne likvidacije po ZGD-1 do prekinitve pravdnega postopka ni prišlo, prav tako ni prenehalo pooblastilo pooblaščencu P. Pooblastilo se je glasilo osebno na odvetnika P. in ne na odvetniško družbo, za katero prvi toženec zatrjuje, da ni pravni naslednik odvetnika P. 15. ZPP v 2. alineji 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine če zakoniti zastopnik stranke umre ali preneha njegova pravica za zastopanje, pa stranka nima pooblaščenca za zastopanje – a contrario, čeprav je prišlo do spremembe zakonite zastopnice tožene stranke (1. toženca) zaradi uvedbe redne likvidacije, do prekinitve postopka ni prišlo, ker je imel prvi toženec v tem času pooblaščenca. Nadalje tudi ZPP v 1. odstavku 100. člena določa, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Za primere redne likvidacije ZPP tudi ne vsebuje izrecne določbe o prenehanju pooblastila, kot jo vsebuje za primere stečajnega postopka (1. in 2. odstavek 101. člena ZPP). Da je bilo vabilo pravilno (po pooblaščencu P.) vročeno, izhaja tudi iz vročilnice, pripete na list. št. 97. Zato očitki kršitve pravice do izjave niso utemeljeni (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče ne bo obravnavalo naslednjih trditev, ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote: 1) da je A. K. predstavljal hkrati predstavnika dobavitelja (drugega toženca) ter posrednika leasingodajalca (tožeče stranke) ter da je šlo za izpolnitvenega pomočnika tožeče stranke ter 2) o nesklepčnosti zahtevka po višini (če od plačane kupnine 79.450.350,00 SIT odštejemo že plačane leasing obroke v znesku 23.198.170,00 SIT = 56.252.180,00 SIT (in ne dosojenih 63.491.020,00 SIT). Te trditve je prvi toženec prvič podal šele v pritožbi, zanje pa ni pojasnil, zakaj jih ni mogel brez lastne krivde navajati prej (1. odstavek 337. člena ZPP). Glede zadnjega pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka od prvega toženca zahtevala znesek, ki ji pripada zaradi neizpolnjevanja štirih leasing pogodb in ne vračila kupnine (zneska 79.450.350,00 SIT), zato je logično, da se seštevki ne ujemajo. Znesek kot ga je uveljavljala tožeča stranka je opredeljen v obračunu tožeče stranke z dne 24. 02. 2004 (priloga A19), iz katere izhaja terjatev do prvega toženca v znesku 63.491.019,52 SIT (sedaj 264.943,33 EUR), slednjemu pa prvi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni ugovarjal. 17. Pritožbeno sodišče se tudi ne bo opredeljevalo o pritožbenem očitku „kršitev določb ustave“, saj je le ta preveč pavšalen za obravnavo (1. odstavek 360. člena ZPP).

I.2 O učinkih potrjene prisilne poravnave na višino prisojenega tožbenega zahtevka:

18. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati potrjeno prisilno poravnavo in tožbeni zahtevek ustrezno znižati. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo določil 3. odstavka 59. člena in 2. odstavka 62. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, 67/1993, v nadaljevanju ZPPSL). Tožeča stranka je sama tekom postopka navedla, prvi toženec pa temu ni oporekal, da je svoje terjatve v postopku prisilne poravnave prijavila, a da nikakršnega plačila ni prejela.

19. Nad prvim tožencem je bila prisilna poravnava potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 40/2006-100 z dne 03. 11. 2006, ki je postal pravnomočen 22. 11. 2006. V seznamu terjatev, ki so del sklepa o potrjeni prisilni poravnavi, se terjatev tožeče stranke ne nahaja. Terjatev po leasing pogodbah je zapadla že pred potrjeno prisilno poravnavo. Ker je tožeča stranka svojo obveznost že v celoti izpolnila pred pričetkom postopka prisilne poravnave, določba 41. člena ZPPSL ne pride v poštev. Po določbah 3. odstavka 59. člena ZPPSL pa ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, če se njihove terjatve naknadno ugotovijo. Glede na določilo 2. odstavka 64. člena ZPPSL pa se smejo izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3. odstavka 59. člena ZPPSL izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave.

20. Glede na to, da gre torej za pravdni postopek, ki teče po potrditvi prisilne poravnave nad prvim tožencem, je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo obstoj sporne terjatve (3. odstavek 64. člena ZPPSL). Po 1. odstavku 62. člena ZPPSL ugotovljena terjatev predstavlja glavni dolg in obresti, ki so dospele do začetka prisilne poravnave, če temelji terjatev na izvršljivi odločbi, pa tudi stroški pravdnega in izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da znaša terjatev tožeče stranke zoper prvega toženca iz naslova glavnice 264.943,33 EUR (prej 63.491.020,00 SIT; primerjaj obračun z dne 24. 02. 2004 v prilogi A19 ter tožbeni zahtevek na list. št. 4). Ta del ugotovljene terjatve pomeni glavni dolg v smislu določbe 1. odstavka 62. člena ZPPSL.

21. V skladu z določbo 1. odstavka 378. člena OZ pa je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 62. člena ZPPSL se pri ugotavljanju terjatve upoštevajo zgolj obresti, ki so dospele v plačilo do začetka postopka prisilne poravnave, v konkretnem primeru torej do 19. 05. 2006 (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St 40/2006 v prilogi B22). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obstoji tudi terjatev tožeče stranke do prvega toženca iz naslova zakonskih zamudnih obresti v znesku 82.752,11 EUR (prej 19.830.715,99 SIT), ki predstavlja zakonske zamudne obresti od dne zapadlosti 24. 02. 2004 do pričetka prisilne poravnave 19. 05. 2006. Izračun je razviden iz obračuna, ki je priloga k tej sodbi (priloga 1).

22. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se k ugotovljeni terjatvi v obravnavanem primeru ne prištevajo stroški pravdnega postopka, nastali v predmetnem postopku, saj ti stroški (še) ne temeljijo na izvršljivi odločbi (1. odstavek 62. člena ZPPSL).

23. Seštevek terjatev tožeče stranke zoper prvega toženca tako zanaša 347.695,44 EUR. Iz določbe 3. odstavka 64. člena ZPPSL izhaja, da sme sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave, dolžniku naložiti plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave (5). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodi terjatev tožeče stranke v RAZRED E – razred navadnih upnikov, ki se poplačajo v višini 60 % od sodno ugotovljene terjatve v roku treh let z obrestno mero euribor od pravnomočno potrjene prisilne poravnave (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St 40/2006-100, v prilogi B22). Tako razvrstitev terjatve je predlagal tudi prvi toženec v pritožbi, njegovi razvrstitvi pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni nasprotovala.

24. Prisilna poravnava nad prvim tožencem je bila potrjena 03. 11. 2006, sklep je postal pravnomočen 22. 11. 2006. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora prvi toženec tožeči stranki plačati 60 % od sodno ugotovljene terjatve (= 208.617,26 EUR), skupaj s pripadajočimi obrestmi po obrestni meri euribor od 22. 11. 2006 do 22. 11. 2009 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 dalje do plačila.

25. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka upravičena do izplačila vtoževane terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St 40/2006), v preostalem pa je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Delna sprememba odločitve o glavni stvari pa je spremenila tudi uspeh pravdnih strank v postopku (60 % - 40 %), zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (razdelek III).

II. K pritožbi tožeče stranke (izpodbijani 2. in 4. točka izreka sodbe):

26. Tožeča stranka graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je kljub temu, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca, obenem zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. V tem delu je graja upravičena, pritožbeni očitki o napačni stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške drugega toženca, pa so le delno utemeljeni.

27. Tožeča stranka je na podlagi 192. člena ZPP vložila tožbo proti dvema tožencema, ki sta v konkretnem primeru eventualna sospornika. Tožeča stranka je svoje zahtevke kumulirala na osnovi istega historičnega dogodka, na podlagi katerega je bila s prvim tožencem v pogodbenem odnosu finančnega leasinga ter z drugim tožencem v razmerju prodajne pogodbe. Kumulirani zahtevki so bili po višini različni, to je zoper prvega toženca plačilo 264.943,33 € (prej 63.491.020,00 SIT) in zoper drugega toženca plačilo 331.540,44 € (prej 79.450.350,00 SIT). Podrednost zahtevkov iz same tožbe jasno izhaja, odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku zoper prvega toženca na podlagi leasing pogodb ugodilo in obenem podredni tožbeni zahtevek zoper drugega toženca na vračilo kupnine zavrnilo, je napačna. Sodišče bi o podrednem tožbenem zahtevku lahko meritorno odločalo le, če bi pred tem primarni tožbeni zahtevek vsaj delno po temelju zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavilo.

28. Napačno je stališče tožeče stranke, da niso bili vsi stroški drugega toženca potrebni, ker naj bi bilo odločanje o podrednem tožbenem zahtevku preuranjeno. ZPP v 192. členu ureja procesno situacijo eventualnega sosporništva. Teorija odločitev o vodenju postopka (sukcesivno ali sosledno) prepušča sodišču v okviru procesnega vodstva. Če pa je sodišče prve stopnje obravnavalo oba tožbena zahtevka, tako primarnega zoper prvega toženca kot podrednega zoper drugega toženca in je ugodilo primarnemu zahtevku, sme drugi toženec zahtevati povračilo stroškov od tožeče stranke (6). Sodišče prve stopnje je namreč od izdaje sklepa VII Pg 133/2004-28 z dne 02. 04. 2007 dalje postopek vodilo vzporedno proti obema tožencema.

29. Pravica stranke, da so ji pravdni stroški povrnjeni, pa sodišča ne odveže od presoje „potrebnosti“ stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP), pravdne stroške pa mora, če ne gre za drugačne okoliščine, prisoditi po načelu uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP). Drugi toženec je stroške za pritožbo z dne 19. 04. 2009 prvič priglasil na naroku za glavno obravnavo dne 11. 01. 2010 (list. št. 121), kar je pravočasno, ker sodišče obravnavanja zadeve še ni zaključilo pred priglasitvijo (7) (163. člen ZPP). Vendar pa tožeča stranka pravilno opozarja, da drugi toženec s to pritožbo ni uspel, zato je sodišče prve stopnje odločilo napačno, ko mu je te stroške priznalo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano 4. točko izreka spremenilo tako, da je stroškovni zahtevek drugega toženca za stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep o nadaljevanju postopka zoper drugega toženca z dne 19. 04. 2009 v znesku 834,46 EUR (1500 OT s pripadajočimi materialnimi stroški (15 OT) in 20 % DDV) zavrnilo.

30. V preostalem pa je prisoja stroškov pravdnega postopka drugemu tožencu pravilna. Odločitev, da bo zahtevka obravnavalo vzporedno je sprejelo sodišče in zato tudi ni moč govoriti o „krivdi drugega toženca“, da se je spustil v obravnavanje zadeve. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je drugi toženec spuščal v obravnavanje že pravnomočno razsojene stvari in da so bili njegovi priglašeni stroški za to pravdo nepotrebni. Čeprav je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 02. 04. 2007 o nadaljevanju postopka zoper drugega toženca, gre za procesni sklep in odločitev o procesni in ne stvarni legitimaciji. Drugi toženec je tako v nadaljevanju postopka imel možnost ugovarjati svoji materialno pravni legitimaciji (stvarni), češ da je svoj poslovni delež pred izbrisom družbe že prenesel. Posledica teh trditev bi vodila do zavrnitve tožbenega zahtevka. Napačno je zato stališče tožeče stranke v pritožbi, da so bili vsi stroški drugega toženca za pravdo nepotrebni (155. člen ZPP), odločitev sodišča prve stopnje v 4. točki izreka sodbe pa je v nespremenjenem delu pravilna.

III. Stroškovna odločitev (izpodbijani 3. in 5. točka izreka sodbe ter stroški pritožbenega postopka):

31. V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je prvi toženec po odločitvi pritožbenega sodišča v pravdi uspel za 40 %, je slednje potrebno upoštevati pri stroškovni odločitvi (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške, v skupni višini 8.003,74 EUR. Ker se prvi toženec zoper tako odmero ni konkretno pritoževal, je pritožbeno sodišče na novo upoštevalo le uspeh pravdnih strank, ki sta uspeli 60 % tožeča stranka in 40 % prvi toženec. Tožeča je tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 4.802,24 EUR. Pritožbeno sodišče pa je moralo na novo odmeriti pravdne stroške prvega toženca in sicer 3000 OT za odgovor na tožbo, 2 % materialnih stroškov – 2% do 1000 OT (= 20 OT) in 1 % nad 1000 OT (= 20 OT). Skupaj z 20 % DDV to znaša 1.674,43 EUR, prvi toženec pa je upravičen tudi do povračila 792,86 EUR sodne takse za odgovor na tožbo. Prvi toženec je tako upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 986,92 EUR. Po pobotanju medsebojnih terjatev iz naslova stroškov tega pravdnega postopka je prvi toženec tako dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.815,32 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

32. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je prvi toženec s pritožbo delno uspel, bi mu morala tožeča stranka ustrezno povrniti stroške pritožbe. Prvi toženec le teh ni priglasil, zato je odločanje o njih odpadlo. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker slednji ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča v delu, s katerim prvi toženec ni uspel (1. odstavek 155. člena ZPP).

33. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato ji je drugi toženec dolžan povrniti 3250 OT za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov do 1000 OT in 1 % nad 1000 OT (skupaj 42,50 OT) in 20 % DDV. Tožeča stranka pa ni upravičena do 100 OT za končno poročilo stranki, saj je slednje že zajeto v nagradi za sestavo pritožbe. Drugi toženec je tako dolžan tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.813,51 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Primerjaj VS RS sklep II Ips 563/2006 z dne 09. 07. 2008; primerjaj tudi P. Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 168 in 189. (2) Primerjaj VSL sodba I Cp 3933/2010 z dne 09. 03. 2011. (3) Primerjaj VSL sklep II Cp 3860/2010 z dne 24. 11. 2010 ter VS RS sodba II Ips 1162/2008 z dne 19. 02. 2009. (4) Primerjaj VS RS sodba II Ips 1162/2008 z dne 19. 02. 2009. (5) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 565/2002 z dne 11. 09. 2003. (6) Primerjaj: N. Betteto v PRAVDNI POSTOPEK, ZAKON S KOMENTARJEM, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2010), str. 247. (7) N. Betteto v PRAVDNI POSTOPEK, ZAKON S KOMENTARJEM, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2010), str. 58.