Jedro

Investitor je z zemljiškoknjižnim izpiskom, upravno odločbo ter s pooblastili služnostnih upravičencev dokazal pravico graditi na zemljiščih, ki so v lasti tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka investitorju DARS, Družba za avtoceste v RS d.d., Celje izdala delno gradbeno dovoljenje za gradnjo Zahodne obvoznice v Mariboru – IV. etapa med Cesto Proletarskih brigad in (Streliško cesto) Lackovo cesto v obsegu: Zahodna obvoznice v Mariboru med Cesto Proletarskih brigad in Lackovo cesto, ureditev krožišč z Ilichovo ulico in Lackovo cesto, mostom čez Pekrski potok, ureditvijo podhodov in opornih zidov v krožišču z Lackovo cesto, ureditvijo priključka Borove vasi in vzhodnega priključka Ilichove ceste, rekonstrukcijo Lackove ceste vzhodno in zahodno od Zahodne obvoznice, preureditvijo in izgradnjo komunalnih vodov, vodnogospodarskih ureditev, prometne opreme na zemljiščih navedenih v izreku gradbenega dovoljenja, med drugim tudi na parcelni št. 199/10 k. o. … in 1160/15 k. o. ….

V obrazložitvi odločbe ministrstvo navaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 552/2008 z dne 9. 9. 2010. V citirani sodbi je sodišče toženi stranki naložilo, da mora v ponovnem postopku navesti kakšno pravico na zemljiščih predvidenega posega izkazuje investitor, presoditi, ali je obravnavani projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom ter o tem navesti popolne razloge za odločitev in odgovoriti na pomisleke, ki jih je izrazil tožnik. V zvezi z navedenim tožena stranka navaja, da je obravnavana gradnja predvidena z lokacijskim načrtom in sicer Odlokom o lokacijskem načrtu za odsek Zahodne obvoznice – Dravograjske ceste med Cesto Proletarskih brigad in Lackovo cesto v Mariboru (MUV, št. 28/02, v nadaljevanju LN1) in Odlokom o lokacijskem načrtu za odsek Zahodne obvoznice med Lackovo cesto in krožiščem s podaljškom Kardeljeve ceste (MUV, št. 18/06, v nadaljevanju LN2). Tekstualni del odlokov obsega obrazložitev in utemeljitev gradnje z opisom potrebnih infrastrukturnih ureditev posameznih področij ter seznamom parcel. Grafični del pa določa prikaze potrebnih ureditev objektov in infrastrukture po posameznih parcelah. Na zemljiščih parc. št. 199/1 k.o. … in 1160/1 k.o. … je predviden poseg na visokonapetostnih daljnovodih ter delna prestavitev trase obstoječega plinovoda. Navedeni parceli sta se po sprejetju lokacijskega načrta delili, kar je razvidno iz odločb Geodetske uprave z dne 13. 2. 2007 in 14. 2. 2007, tako da sta med drugim nastali parceli št. 199/10 k.o. … in 1160/15 k.o. …. Iz navedenega torej izhaja, da sta obe zemljišči zajeti v lokacijskem načrtu. Investitor pa je tudi v postopku dokazal, da ima pravico graditi na vseh zemljiščih, navedenih v gradbenem dovoljenju. Z odločbo Upravne enote Maribor z dne 11. 7. 2008 je bila v korist služnostnega upravičenca A. d.o.o. dovoljena obremenitev parc. št. 1160/15 s trajno služnostjo daljnovoda v javno korist. Prav tako je bila s pogodbo z dne 11. 6. 2008 dovoljena obremenitev s trajno služnostjo navedenih parcel v korist služnostnega upravičenca B. Navedena služnostna pravica je tudi vknjižena v zemljiški knjigi. S tem je investitor izkazal pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so navedena v gradbenem dovoljenju. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da vplivno območje gradnje sega le do gradbene meje določene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, tožena stranka posebnega ugotovitvenega postopka ni izvedla.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku izdala gradbeno dovoljenje, ki je v bistvu prepis prejšnjega dovoljenja z dne 15. 10. 2008. Izdanemu gradbenemu dovoljenju nasprotuje zaradi neupoštevanja utemeljitve sodbe U 552/2008 in sicer: - lokacijska načrta zaradi izvršene gradnje ne veljata več; - ni bil izveden poseben ugotovitveni postopek; - upravni organ ne razpolaga z ustreznimi dokazili o lastništvu, ki so podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja; - v nobenem izmed sprejetih lokacijskih načrtov parceli, ki sta v lasti tožnika, nista zajeti v območju ureditve oziroma vplivnem območju v času gradnje in obratovanja. V zvezi s tem predlaga, da se navedeno vprašanje razreši s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, saj je tudi sodišče naložilo toženi stranki, da opravi presojo umeščenosti tožnikovih nepremičnin v lokacijski načrt. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovnem postopku preverila vse navedbe tožnika in se do njih opredelila v obrazložitvi odločbe. Pri tem je podala tudi popolne razloge za svojo odločitev. S tem je sledila navodilu sodišča v sodbi U 552/2008. Tako je podrobno obrazložila, s katerimi listinami je investitor izkazal pravico graditi, kakor tudi umeščenost tožnikovih zemljišč v prostorski izvedbeni akt. Prestavitev visokotlačnega plinovoda je izrecno predvidena z LN2, ki se nanaša na območje krožišča na Lackovi cesti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

DARS, Družba za avtoceste RS d.d., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da je bila investitor gradnje Zahodne obvoznice – Dravograjske ceste med Cesto Proletarskih brigad in Streliško cesto v Mariboru, ki se je izvajala v javnem interesu, kar izhaja iz LN1 in LN2. V ureditveno območje po navedenih lokacijskih načrtih sta bili zaradi izvedbe infrastrukturnih vodov vključeni tudi parceli št. 1160/1 k. o. … (po odmeri sedanja parc. št. 1160/15) in št. 199/1 k. o. … (po odmeri sedanja parc. št. 199/10). Pravica graditi na navedenih parcelah je bila izkazana na podlagi odločb Upravne enote Maribor o ustanovljeni služnosti v javno korist. Na obeh zemljiščih je že obstajala komunalna infrastruktura in sicer visokonapetostni daljnovod ter plinovod. Po lokacijskem načrtu in gradbenem dovoljenju gre le za izvedbo zamenjave dveh stebrov na že obstoječem daljnovodu, ki je prisoten že več kot 20 let ter za dodatno zaščito obstoječega plinovoda ter prestavitev v dolžini cca. 400 m. Po navedbah prizadete stranke je tožnik sporna zemljišča pridobil na osnovi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 6. 2007, torej šele po tem, ko je bila obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist na podlagi lokacijskih načrtov že predvidena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 552/2008 z dne 9. 9. 2010. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V navedeni sodbi je sodišče navedlo, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno kakšno pravico posega na zemljiščih izkazuje investitor, kakor tudi, da iz obrazložitve odločbe ni razvidna skladnost projekta z izvedbenim prostorskim aktom.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi odpravila ugotovljene pomanjkljivosti glede obrazložitve svoje odločitve, saj je navedla vse relevantne dejanske okoliščine in dokaze, na katere je oprla svojo odločitev, ki jo je tudi ustrezno in popolno obrazložila in vezala na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje, saj tožnik v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da upravni organ ne razpolaga z ustreznimi dokazili o lastništvu, sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo 56. člena ZGO-1 kot dokazilo o pravici graditi med drugim velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, kakor tudi pravnomočna sodna ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini. Iz navedenega izhaja, da pravice graditi ne daje le lastninska pravica, temveč tudi stvarna pravica na nepremičnini. Investitor pa je v postopku izkazal, da je na nepremičninah last tožnika na podlagi pravnomočnih upravnih odločb ustanovljena služnostna pravica v javno korist in sicer za daljnovod in visokotlačni plinovod. Navedena služnost pa obsega tako pravico izgradnje, rekonstrukcije, vzdrževanja, obratovanja, popravljanja in nadzora. Služnostna pravica v korist B. je tudi vknjižena v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru je tako investitor z zemljiškoknjižnim izpiskom ter upravno odločbo (ter s pooblastili služnostnih upravičencev), torej z dokazili iz 56. člena ZGO-1, dokazal pravico graditi na zemljiščih last tožnika. Niso pa stvar tega postopka ugovori v zvezi z ustanovitvijo „prisilne“ služnosti, kateri tožnik očitno nasprotuje.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da se sporni parceli nahajata zunaj območja, ki ga zajemata lokacijska načrta. Iz lokacijskih načrtov je razvidno, da ureditveno območje zajema tudi parceli št. 199/1 k. o. … in št. 1160/1 k. o. …. Nadalje je iz odločb Geodetske uprave Maribor z dne 13. 2. 2007 in 14. 2. 2007 razvidno, da je bila opravljena parcelacija navedenih parcel, tako da sta nastali med drugim novi parceli št. 199/10 in 1160/15, torej parceli na kateri se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje. Ker so navedena dejstva razvidna iz listin v spisu, umeščenost tožnikovih parcel v lokacijska načrta izgradnje zahodne obvoznice ni treba ugotavljati s pomočjo izvedenca, kot predlaga tožnik v tožbi. Sicer pa navedeni dokazni predlog predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj tožnik v dosedanjem postopku navedenega dokaza ni predlagal. V ponovljenem postopku tožena stranka ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka z utemeljitvijo, da vplivno območje gradnje sega le do gradbene meje določene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. S tem po presoji sodišča ni ravnala v nasprotju z napotki sodišča, saj je v izpodbijani odločbi odgovorila na tožnikove ugovore. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da lokacijska načrta zaradi izgradnje objektov ne veljata več, saj je v obravnavanem primeru šlo za ponovno odločanje v zadevi zaradi odprave prejšnjega upravnega akta. Prav tako določba 20. člena Zakona o urejanju prostora, na katero se sklicuje tožnik, določa, da lokacijski načrt preneha veljati, ko je objekt zgrajen v skladu s predpisi o graditvi objektov, ki pa določajo, da je za gradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.