Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da argumenti pritožnika o nesorazmernosti višine kazni, ki temelji na primerjavi vrste in višine izrečenih kazenskih sankcij v Republiki Srbiji in Republiki Sloveniji za obravnavano kaznivo dejanje, niso zadostni za zaključek o veliki nesorazmernosti ("gross disproportionality"), ki predstavlja strogi test, izoblikovan s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in je izpolnjen le v redkih in izjemnih okoliščinah.

Tudi v sodni praksi slovenskih sodišč se je zato oblikovalo stališče, da mora država oziroma pristojni organ pred izročitvijo preveriti, ali bo zahtevana oseba v državi sprejemnici izpostavljena resničnemu tveganju nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pri čemer mora nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bila oseba izročena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev xy Republiki Srbiji zaradi izvršitve kazni treh let zapora po sodbi Višjega sodišča v Beogradu št. 12 K 1/1 z dne 29.3.2018, pravnomočni dne 17.12.2018, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 246. člena KZ Srbije. Izročitev je odložilo do dokončanja kazenskega postopka, ki se zoper xy vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. III K 2/2 zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1) in overitve lažne vsebine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ-1, v primeru obsodbe in izreka kazni zapora pa do konca izvršitve te kazni.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik xy iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da tujca ne izroči Republiki Srbiji in prošnjo države prosilke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da iz 7. člena Pogodbe o izročitvi med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo izhaja, da se izročitev zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni zapora ali varnostnega oziroma vzgojnega ukrepa dovoli za kazniva dejanja, ki so kazniva po pravu obeh držav pogodbenic in če znaša kazen zapora ali varnostnega oziroma vzgojnega ukrepa ali njun ostanek, ki ga je treba izvršiti, najmanj štiri mesece. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da primerjava abstraktnih in konkretnih opisov kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 246. člena KZ Srbije in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pokaže, da si opisa ustrezata. Gre torej za kaznivo dejanje, ki je kaznivo po pravu držav obeh pogodbenic. Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s pritožnikom, da je kršeno določilo 7. člena citirane pogodbe, ker KZ Srbije za to kaznivo dejanje predpisuje kazen zapora od treh do dvanajstih let, KZ-1 pa kazen od enega do desetih let, saj to iz citiranega pogodbenega določila ne izhaja. Republika Srbija ima v primerjavi z našo državo na področju kaznivih dejanj prepovedanih drog strožjo kaznovalno politiko, v katero pa Republika Slovenija kot zaprošena država ob odločanju o izročitvi ne more posegati. Prav tako presoja glede ustreznosti izrečene kazenske sankcije s strani sodišča Republike Srbije ni v pristojnosti sodišča, ko odloča o izročitvi, saj niti Evropska konvencija o izročitvi in niti Pogodba o izročitvi med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo preizkusa glede sorazmernosti izrečene kazni ne predvidevata. Kljub temu velja opozoriti, da so sistemi kazenskih sankcij med državami različni in da obstajajo legitimne in utemeljene razlike glede dolžine predpisanih kazenskih sankcij tudi pri istovrstnih kaznivih dejanjih.1 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da argumenti pritožnika o nesorazmernosti višine kazni, ki temelji na primerjavi vrste in višine izrečenih kazenskih sankcij v Republiki Srbiji in Republiki Sloveniji za obravnavano kaznivo dejanje, niso zadostni za zaključek o veliki nesorazmernosti ("gross disproportionality"), ki predstavlja strogi test, izoblikovan s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in je izpolnjen le v redkih in izjemnih okoliščinah,2 kar je prepričljivo in argumentirano obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5. Na podlagi določila 14. točke prvega odstavka 522. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je eden od pogojev za izročitev tujega državljana tudi ta, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma, da bi se jo na ta način kaznovalo. Izpolnjenost tega pogoja za izročitev mora biti izkazana na ravni realnega in konkretnega tveganja za posamezno osebo, katere izročitev se zahteva. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da naj bi bilo dokazno breme glede utemeljenosti obstoja realnega in konkretnega tveganja, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena nevarnosti ravnanja v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), na osebi, katere izročitev se zahteva. V sodbi SAADI proti Italiji z dne 28.2.2008, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je namreč ESČP v 128. in 129. točki obrazložitve zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP (in ne pred nacionalnimi organi) načeloma na pritožniku, vendar mora ESČP kljub temu vselej preučiti vso relevantno gradivo, tudi na lastno iniciativo v smislu instrukcijske maksime. ESČP se v svoji judikaturi ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalnimi organi. Je pa sodnik v (nezavezujočem) pritrdilnem ločenem mnenju k navedeni odločbi SAADI proti Italiji pojasnil, da je vprašanje dokaznega bremena v primeru ugotavljanja prihodnjih, negotovih dejstev potrebno obravnavati drugače in da je zato po njegovem mnenju vloga posameznika, ki mu grozi izgon ali izročitev zgolj ta, da v postopku "vrže senco dvoma", dokazno breme pa naj se dejansko prenese na državo podpisnico. Tudi v sodni praksi slovenskih sodišč se je zato oblikovalo stališče, da mora država oziroma pristojni organ pred izročitvijo preveriti, ali bo zahtevana oseba v državi sprejemnici izpostavljena resničnemu tveganju nečloveškega in ponižujočega ravnanja,3 pri čemer mora nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bila oseba izročena. Upravno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah4 v zvezi z izročitvami že izoblikovalo stališče, da če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev v zvezi s tveganji za kršitve pravice iz 3. člena EKČP, potem mora sodišče opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Stroga presoja pa nujno vključuje oceno stanja v državi in če je potrebno, mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je iz sodne prakse ESČP prevzelo, da kadar tožnik uveljavlja, da bi lahko prišlo do kršitve 3. člena EKČP zaradi bivanja v priporu oziroma v zaporu po izvedeni izročitvi, od tožnika ni mogoče zahtevati, da predloži nesporni dokaz o tveganju za nečloveško ravnanje, ker bi to dejansko pomenilo, da organ od njega zahteva dokaz o prihodnjem dejstvu, kar pa je nemogoče dokazati in bi to pomenilo nesorazmerno dokazno breme za tožnika.

6. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da dejstvo, da zahtevani osebi še ni bila priznana pravica do mednarodne zaščite, kar bi glede na določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi in 530. člena ZKP, predstavljalo razlog za zavrnitev izročitve, vendar ta določila ne odvezujejo sodišča prve stopnje, da v postopku odločanja o izročitvi tujca, skladno z določili 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP in 2. ter 3. člena EKČP, preveri ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma, da bi se jo na ta način kaznovalo. Pritožnik ves čas postopka zatrjuje, da zahtevani osebi v primeru izročitve Republiki Srbiji zaradi njegovega političnega prepričanja, pri čemer se sklicuje na njegovo izjavo v postopku priznanja mednarodne zaščite, grozi mučenje, nečloveško ravnanje oziroma kršenje človekovih pravic. Pritožbi je predložil tudi dokumentacijo (poročila United States departmenta o človekovih pravicah v Republiki Srbiji v letih 2018 in 2019 in Ombudsmana), iz katerih izhaja, da so primeri policijskega nasilja nad priporniki in zaporniki v Republiki Srbiji pogosta praksa, da so zapori v Srbiji v izjemno slabem stanju, kar je v preteklosti ugotovilo tudi ESČP in Srbijo že obsodilo zaradi kršitve 3. člena EKČP in da v večjih zaporih po državi, predvsem v urbanih mestih kot sta Beograd in Novi Sad, še vedno prihaja do hudih oblik nasilja in nehumanega ravnanja. S takšnimi konkretnimi navedbami pa je po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik uspel izkazati verjetnost, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve Republiki Srbiji mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma, da bi se jo na ta način kaznovalo.

7. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker pri odločanju ni ugotavljalo, v kateri instituciji bo zahtevana oseba nastanjena in posledično ali obstaja verjetnost, da bodo razmere v tej instituciji na splošno in upoštevaje specifično stanje te osebe takšne, da bi bila izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti ustrezne poizvedbe in pridobiti dodatno dokazno gradivo. Glede na pridobljene dokaze in informacije pa bo moralo nato ponovno, tokrat popolnoma in pravilno, ugotavljati dejansko stanje ter na tej podlagi ponovno presojati izpolnjenost pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

1 Smiselno enako ESČP v odločbi Willcox and Hurford v. The United Kingdom. 2 Podobno odločba ESČP Babar Ahmad and Others v. The United Kingdom. 3 Tako Ustavno sodišče v odločbah Up-1472/18 z dne 3.12.2018 in Up-719/05 z dne 8.8.2006 ter Višje sodišče v Ljubljani v odločbah I Kp 42224/2019 z dne 10.2.2020 in I Kp 44061/2019 z dne 4.9.2020. 4 I U 272/2015 z dne 14.5.2015 in I U 684/2015 z dne 20.1.2016.