Jedro

Tožnikova dolžnost je bila, da z ustrezno vročitvijo poskuša doseči, da bo toženka s pisanji seznanjena. To je glede na predložena dokazila tudi storil. Ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženke s pisanji, še posebej, če toženka pošte ne dviguje. Tožnik je izkazal, da je toženki poslal opomin pred tožbo, ki pa ga slednja ni sprejela, zato se je dokazno breme glede razlogov za nesprejem pisanja prevalilo nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 322,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10289/2013 z dne 29. 1. 2013 v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo (I. točka izreka). V veljavi je obdržalo prej citirani sklep v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 4.284,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 171,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper celotno odločitev vlaga pritožbo toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da o negativnem dejstvu - neprejemu odpovedi - ne more podati nobenih pojasnil. Lahko postavi le trditev, da odpovedi pogodbe ni prejela. Tožnik bi moral dokazati, da ji je odpoved pogodbe tudi vročil. V zvezi s tem izpostavlja prakso sodišč in poudarja, da obrazložitev v izpodbijani sodbi predstavlja kršitev ustavne pravice do enakosti in enakega varstva pravic iz 14. ter 22. člena Ustave RS, pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Razlogovanje prvega sodišča, da morebitna odsotnost obvestila o odpovedi kreditne pogodbe ne vpliva na temelj, višino in zapadlost terjatve, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Če tožnik kreditne pogodbe ne odpove, ne more zahtevati predčasnega plačila. Vprašanje odpovedi tako vpliva na višino in zapadlost terjatve. Sodišče prve stopnje pa je odločilno dejstvo - odpoved kreditne pogodbe - ugotovilo napačno, zato je podana zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dopustilo zaslišanja izvedenke. Rok za podajo pripomb na izvedensko mnenje je instrukcijski in ne prekluziven, zato je toženkin predlog za izvedenkino zaslišanje, ki je bil podan na prvem naroku po prejemu izvedenskega mnenja, pravočasen. Toženka poudarja, da ni prejela tožnikovega opomina. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je poslal opomin toženki na naslov, naveden v kreditni pogodbi, slednjo pravilno opomnil na izpolnitev zapadlih obveznosti, predstavlja odstop od sodne prakse in pomeni zmotno uporabo materialnega prava ter predstavlja kršitev ustavne pravice do enakosti in enakega varstva pravic. Opomin, ki ga je tožnik poslal toženki, pa tudi ne izpolnjuje ustreznih kriterijev, saj iz njega ne izhaja tožnikova namera, da bo odstopil od kreditne pogodbe. Zaradi zmotne ugotovitve, da naj bi tožnik odpovedal kreditno pogodbo, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo pravila o zastaranju. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, vključno s stroškovnimi posledicami za toženko in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju kreditne pogodbe št. 57593, ki jo je toženka sklenila z tožnikom, ter relevantnih določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK) sprejela pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokazna ocena prvega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Tožnik je s prepričljivostjo izkazal, da je toženki poslal tako opomin pred tožbo kot tudi odpoved pogodbe. Toženkina pasivnost pri sprejemanju pisanj - ta se kaže v tem, da opomina pred tožbo ni dvignila, kar je posebej označeno na pošiljki - ne more iti tožniku v škodo. Prav tako okoliščina, da je sodišče odpoved pogodbe toženki poslalo z navadno pošto, sama po sebi še ne pomeni, da toženka pošte ni prejela. Glede na dejstvo, da se je pisanje vrnilo z oznako "ni dvignil", bi morala toženka pojasniti okoliščine, ki so ji onemogočale prejem pošiljke. V primeru spremembe prebivališča bi morala to dejstvo tožniku - skladno z določili pogodbe - tudi sporočiti. Tožnikova dolžnost je bila, da z ustrezno vročitvijo poskuša doseči, da bo toženka s pisanji seznanjena. To je glede na predložena dokazila tudi storil. Ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženke s pisanji, še posebej, če toženka pošte ne dviguje. Tožnik je izkazal, da je toženki poslal opomin pred tožbo, ki pa ga slednja ni sprejela, zato se je dokazno breme glede razlogov za nesprejem pisanja prevalilo nanjo. Tega dokaznega bremena pa toženka ni zmogla, niti ni v zvezi s tem podala ustrezne trditvene podlage. Enako velja glede vročanja odpovedi pogodbe, ki ji je bila sicer poslana z navadno pošto. Glede na celoten sklop okoliščin toženka ne more uspeti z golim sklicevanjem, da pisanja ni prejela, marveč bi morala v zvezi s prejemanjem pošiljk podati ustreznejšo trditveno podlago. Sodne prakse, ki jo v zvezi z vročanjem pisanj in dokaznim bremenom podaja pritožnica, pa v danem primeru - upoštevaje vse okoliščine - ni moč uporabiti.

7. Tožnik je izkazal, da je ravnal skladno z določbami kreditne pogodbe ter 13. členom ZPotK, zato so pritožbena razlogovanja glede vpliva odpovedi na višino in na zapadlost terjatve nerelavantna; ugotovitev prvega sodišča, da dodatno obvestilo o odstopu od pogodbe ne more vplivati na temelj, višino in na zapadlost terjatve, pa na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Tožnik je izkazal, da je toženki poslal opomin pred tožbo zaradi njenega neplačevanja obrokov, toženka pa ni izkazala, da je v postavljenem roku zapadle obveznosti poravnala, zato je tožnik utemeljeno zahteval predčasno plačilo vseh obrokov pred njihovo zapadlostjo. Podlago za to mu dajeta tako določba 8. člena kreditne pogodbe kot tudi prvi odstavek takrat veljavnega 13. člena ZPotK. Tožnik je v celoti zadostil določbam iz 13. člena ZPotK in obračunal obveznost v skladu z drugim odstavkom 12. člena istega zakona.

8. Prvo sodišče ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi odsotnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenke. Toženka je imela možnost pripombe podati oz. zaslišanje izvedenke predlagati v roku, ki ji ga je postavilo sodišče. Ta rok stranko veže, podaljša pa se lahko le, če so za to podani upravičeni razlogi. Toženka upravičenih razlogov niti ni navedla. Z izvedenskim mnenjem se je celo strinjala. V pritožbi pa tudi ni pojasnila konkretnih razlogov za izvedenkino zaslišanje. Njena pritožbena zatrjevanja so zato vsebinsko prazna, saj ni pojasnila, kaj pravzaprav želi z zaslišanje izvedenke doseči. 9. Neutemeljena so pritožbena razlogovanja v zvezi z uporabo pravil o zastaranju. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje naziranju prvega sodišča, izraženem v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V danem primeru gre za obročno odplačilo terjatve, po trenutku odstopa od pogodbe pa toženka dolguje enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok.

10. Glede na pojasnjeno pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.