Jedro

Bistvo pravice do pietete pokojnika je varstvo pokojnikove osebnosti tudi po njegovi smrti, spoštovanje njegovega dostojanstva tudi po smrti in spoštovanje njegove želje, da bodo njegove odločitve, sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Če je sedaj pokojna XY za časa svojega življenja dovolila objavo spornih fotografij in predvajanje spornega filma, razstava teh fotografij in predvajanje tega filma na razstavi, ne more pomeniti kršitve pravice njenih svojcev do pietete. V takem primeru tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice mld. sina pokojne XY do lastne identitete.

Izrek

Pritožbi upnikov se zavrneta in se potrdi popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 6.2.2006 in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 8.12.2005 v zvezi s popravnim sklepom v

1., 2. in 4. točki izreka.

Pritožbi prve dolžnice proti 3. in 5. točki sklepa z dne

8.12.2005 se ugodi, sklep z dne 8.12.2005 se v 3. in 5. točki izreka sklepa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnika sama krijeta stroške pritožbe proti sklepu z dne

6.2.2006 in stroške pritožbe proti sklepu z dne 8.12.2005.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.12.2005, opr.št. Z , ugovoru drugega dolžnika ugodilo in postopek zavarovanja z začasno odredbo zoper njega ustavilo (1. točka izreka), ugovoru prve dolžnice pa delno ugodilo in postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo, kolikor se ta nanaša na umik fotografij, ki sta v katalogu razstave H. objavljeni na 12. strani levo zgoraj in na 25. strani (2. točka izreka). V preostalem delu je ugovor prve dolžnice zavrnilo (3. točka izreka), upnikoma pa naložilo povrnitev 53.009,00 SIT stroškov odgovora na ugovor (4. točka izreka) in odločilo, da prva dolžnica sama krije stroške ugovora (5. točka izreka).

S sklepom z dne 6.2.2006, opr.št. Z , je sodišče prve stopnje svoj sklep z dne 8.12.2005 popravilo tako, da se v 4. točki izreka namesto besedila "stroškov odgovora na ugovor" besedilo pravilno glasi "stroškov ugovora", tako da se 4. točka izreka sklepa pravilno glasi: "4. Upnika morata drugemu dolžniku nerazdelno povrniti 53.009,00 SIT stroškov ugovora.".

Proti sklepu z dne 8.12.2005 sta se pritožila upnika in prva dolžnica. Upnika s pritožbo izpodbijata 1., 2. in 4. točko izreka sklepa. V pritožbi vztrajata na tem, da je drugi dolžnik organizator razstave H. Drugi dolžnik je z odstopom prostora prvi dolžnici za razstavo H le-tej omogočil razstavo. Če drugi dolžnik tega ne bi storil, razstave ne bi bilo. Zaradi tega je po mnenju upnikov tudi drugi dolžnik zagrešil kršitev osebnostnih pravic upnikov. Ali je drugi dolžnik resnični organizator ali ne, po mnenju upnikov ni pomembno, saj drugi dolžnik sam priznava, da je odstopil prostor. S tem pa je omogočil kršitev osebnostnih pravic upnikov. Če upnika ne bi predloga za izdajo začasne odredbe vložila tudi proti drugemu dolžniku, izdana začasna odredba sploh ne bi bila izvršljiva, ker bi nekaj nalagala le prvi dolžnici, ki pa nima posesti in s tem dejanske oblasti in možnosti ukazov, ki jih lahko da le direktor drugega dolžnika na objektu le-tega. Upnika menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 186. člen Obligacijskega zakonika.

Drugi dolžnik je bil namreč po mnenju upnikov neposredni storilec oziroma povzročitelj zatrjevane kršitve. Izpodbijata tudi odločitev o ugovornih stroških drugega dolžnika, o katerih je sodišče odločilo v

4. točki izreka sklepa.

Upnika sta se pritožila tudi proti popravnemu sklepu z dne

6.2.2006. V pritožbi navajata, da se pritožujeta, ker sta že zoper sklep z dne 8.12.2005 vložila pritožbo in ker menita, da drugemu dolžniku nista dolžna povrniti stroškov ugovora, saj vztrajata na tem, da so ugovorne trditve drugega dolžnika neutemeljene.

Prva dolžnica pa v pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005 navaja, da bi upnika morala dokazati, da je bil z razstavo in bo z bodočim razstavljanjem fotografij pokojne T. izvršen tolikšen poseg v osebnostne pravice upnikov, da zaradi tega trpita tolikšne duševne bolečine, da jima glede na njihovo stopnjo in trajanje pripada pravična denarna odškodnina. Upnika niti glede obstoja psihičnih bolečin, niti glede obstoja posega v osebnostne pravice nista predložila niti enega dokaza, predlagala sta namreč le zaslišanje strank. Sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Nasprotno je prva dolžnica dokazala, da ime pokojne T. ni identično njenemu pravemu imenu niti imenu njenega sina. Nadalje je dokazala, da niti v katalogu niti v komentarjih fotografij na razstavi, ni omenjen nobeden od upnikov, zato nobeden od obiskovalcev ni mogel sklepati, da je imela pokojna T. otroka. Nadalje je prva dolžnica dokazala, da pokojna T. ni imela stikov s prvim upnikom že od leta 2000, pred tem časom pa sta se videvala le občasno. Pokojna že vrsto let ni prebivala skupaj s prvim upnikom, saj so ji bili stiki s prvim upnikom prepovedani od leta 2000. Ker pokojna že vrsto let ni prebivala skupaj s prvim upnikom, ta nanjo tudi ni mogel biti čustveno navezan. Iz tega razloga pa ga tudi nobeden od prijateljev oziroma sošolcev ne bi mogel povezati z osebo na fotografijah. Prvi upnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je zaradi razstave trpel kakršnekoli psihične bolečine. Pri tem prva dolžnica utemeljeno opozarja na dejstvo, da si prvi upnik razstave sploh ni ogledal. V nasprotju z namenom začasne odredbe se je druga upnica s polnim imenom in priimkom dala fotografirati za časopis D. Fotografija druge upnice je bila objavljena celo na prvi strani časopisa. V časopisu se je druga upnica prostovoljno predstavila kot mati zasvojenke, katere fotografije so na razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in za časopis izjavila, da je z izdajo začasne odredbe dosegla varstvo interesov njenega 12-letnega vnuka. Z navedenim dejanjem je druga upnica javno objavila dejstva, ki so bila do tedaj obiskovalcem razstave neznana. Z objavo fotografije in imena in priimka druge upnice, ki je babica prvega upnika, je sedaj povsem jasno, da bodo pokojno iz fotografij na razstavi, vsi, ki poznajo drugo upnico, prepoznali kot mater prvega upnika. Poleg tega so bili članki na isto temo objavljeni v številnih kasnejših številkah D, zaradi česar o kakršnihkoli psihičnih bolečinah druge upnice zaradi objavljenih fotografij na razstavi ni mogoče govoriti. Druga upnica si je razstavo ogledala prostovoljno in če so ji fotografije zbujale negativna čustva, si je navedeno stanje povzročila sama.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da objava članka v D. ni imela za posledice kršitve pravic prvega upnika, ker v članku ni bil naveden poimensko, poleg tega pa tudi ni bila objavljena njegova slika. Glede razstave, na kateri otrokove slike ni bilo, niti njegovega imena, pa je sodišče prve stopnje zavzelo popolnoma nasprotno stališče, saj je ugotovilo, da je v tem primeru prišlo do kršitve otrokovih pravic. To pa je popolnoma nelogično. Pri tem prva dolžnica ugotavlja, da je D. nedvomno prebralo veliko večje število oseb, kot si je ogledalo razstavo. Prva dolžnica je v svojem ugovoru trdila, da film, katerega predvajanje je sodišče prepovedalo z začasno odredbo, ni del razstave in ga na razstavi ni mogoče videti.

S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbi upnikov, da si je film mogoče ogledati na razstavi in da bi bil film predvajan tudi na drugih otvoritvah. Prva dolžnica je v dokaz svojih ugovornih trditev v zvezi s predvajanjem filma predlagala zaslišanje direktorja muzeja in obeh fotografov, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo, ker se mu to ni zdelo potrebno. Sodišče torej nobenim trditvam dolžnice ni verjelo, dokazov, predlaganih z njene strani, ni želelo izvesti, kljub temu pa je menilo, da so trditve obeh upnikov verjetnejše od dolžničinih, ne da bi svojo presojo utemeljilo.

Sodišče je v svojem sklepu navedlo, da je bil z razstavo prizadet spomin obeh upnikov na pokojno T., a hkrati ni ugotavljalo, v kakšnem spominu sta upnika pokojno sploh imela. Glede prvega upnika je povsem logično, da na mater ni mogel imeti nikakršnega spomina, saj nanjo ni bil čustveno navezan. Pravzaprav edino, kar je o njej vedel, je to, da ga je zapustila kot majhnega, zaradi česar nanjo ni mogel imeti lepega spomina. Pokojna T. je osebno izjavila, da se ji je njena družina odrekla, druga upnica pa niti po T. smrti ni poskrbela za to, da bi bila smrt njene hčerke uradno zabeležena in da bi bila pokopana v Sloveniji. Navedeno pa kaže na to, da je bila s pokojno T. vse prej kot v dobrih odnosih, zato po mnenju prve dolžnice tudi po T. smrti ni mogla svojega spomina povsem spremeniti. Poleg tega je odločitev, kakšen spomin kdo ohranja na umrlega, njegova osebna odločitev, obstoj ali razstava fotografij na to odločitev ne more vplivati in s tem nikakor ne more biti povzročena nobena škoda. Zgolj objava fotografij pokojne T. skupaj z opisom dejstev iz njenega življenja po mnenju prve dolžnice ne pomeni žalitve pietete umrlega. Pokojničino življenje je bilo pač takšno, kot ga povsem realistično prikazujejo fotografije, in takšno, kot ga je pokojna hotela živeti. Svojega življenja ni skrivala pred javnostjo, nasprotno, svoje življenje je hotela pokazati javnosti iz vseh zornih kotov kot krik javnosti, naj se vendarle kaj stori, da bo življenje odvisnikov lažje. Pokojna je s tem, ko je soglašala z nastankom fotografij, dovolila, da del njenega zasebnega življenja postane javen. Po mnenju prve dolžnice pieteta do pokojne T. v resnici zahteva, da se spoštuje njena volja, to je volja do javne objave njenega življenja tudi po njeni smrti. Določbe 134. člena Obligacijskega zakonika v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj se je s fotografijami pokojne posegalo z njenim soglasjem le v njeno osebnost. Poleg tega je logično, da pravice otrok ne morejo segati v področje pravic njihovih staršev. Če se starši odločijo, da bodo del zasebnega življenja razkrili javnosti, otroci te njihove odločitve ne morejo preprečiti. Poleg tega je prvi dolžnici z odstranitvijo fotografij iz razstave nastala velika materialna škoda, saj bodo fotografije po pravnomočno končanem postopku izgubile svojo izrazno moč. Ne gre namreč posploševati, da lahko prva dolžnica brez škode razstavo kadarkoli ponovi. Z novo razstavo so namreč vedno povezani novi stroški. Razstava brez fotografij, ki so bile odstranjene zaradi začasne odredbe, je izgubila svoj koncept in izjemno zmanjšala svojo sporočilnost. Obiskovalci razstave ostajajo prikrajšani. Navedena razstava je bila zasnovana kot prva v seriji razstav, ki jih je prva dolžnica glede na prijave in izraženi interes hotela organizirati vsaj na 20 lokacijah v Sloveniji. S prepovedjo objave fotografij je torej prvi dolžnici nastala nepopravljiva škoda, saj je ves mesec preventive izgubil svoje poslanstvo. V organizacijo razstave je prva dolžnica vložila tudi znatna sredstva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje brez logičnega razmisleka sledilo utemeljitvam upnikov in zaključilo, da dolžnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela huših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upnikoma.

Pritožbi upnikov nista utemeljeni, pritožba prve dolžnice pa je utemeljena.

O pritožbi upnikov proti popravnemu sklepu z dne 6.2.2006: S sklepom z dne 8.12.2005, opr.št. Z , je sodišče ugovoru drugega dolžnika proti sklepu o začasni odredbi z dne 18.10.2005 ugodilo in postopek zavarovanja z začasno odredbo glede tega dolžnika ustavilo (1. točka izreka sklepa), posledično pa v 4. točki izreka sklepa upnikoma naložilo plačilo stroškov, ki jih je imel drugi dolžnik v ugovornem postopku. Pri tem je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da sta upnika dolžna drugemu dolžniku povrniti stroške odgovora na ugovor, čeprav je glede na odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa in glede na obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 15 povsem jasno, da je sodišče upnikoma naložilo povrnitev stroškov, ki jih je imel drugi dolžnik z ugovorom proti sklepu o začasni odredbi. Ker gre v opisanem primeru za očitno pisno pomoto, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 1. odst. 328. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP, v zvezi 332. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur.l. RS, št. 51/98, 72/98, 11/99, v nadaljevanju ZIZ), ko je opisano očitno pisno pomoto odpravilo s tem, da je dne 6.2.2006 izdalo sklep, da se sklep z dne 8.12.2005 v

4. točki izreka popravi tako, da sta upnika nerazdelno dolžna drugemu dolžniku povrniti 53.009,00 SIT stroškov ugovora.

Pri presoji pravilnosti popravnega sklepa se ugotavlja le, ali je sodišče, ki ga je izdalo, imelo podlago za njegovo izdajo, kot jo določa 328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ, torej če je s popravnim sklepom popravilo napako v imenu, v številkah ali drugo očitno pisno ali računsko pomoto, pomanjkljivost glede oblike, neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Ne presoja se tudi pravilnosti glavne odločitve, v zvezi s katero je sodišče storilo na primer očitno pisno pomoto. Zato v konkretnem primeru upnika ne moreta uspeti s pritožbeno trditvijo, da ugovor drugega dolžnika ni bil utemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti, drugemu dolžniku pa naložiti povrnitev stroškov upnikov za odgovor na ugovor.

Pritožba upnikov proti popravnemu sklepu torej ni utemeljena, popravni sklep z dne 6.2.2006 pa je pravilen. Zato ga je sodišče druge stopnje potrdilo, pritožbo upnikov pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločilo, da morata upnika sama kriti stroške svoje pritožbe proti popravnemu sklepu (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in

15. členom ZIZ).

O pritožbi upnikov proti sklepu z dne 8.12.2005: V svoji pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005 upnika sicer uvodoma navajata, da se pritožujeta proti odločitvi v 1., 2. in 4. točki izreka, vendar s pritožbo obrazloženo izpodbijata le odločitev v 1. točki izreka (s katero je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru drugega dolžnika in postopek zavarovanja z začasno odredbo glede tega dolžnika ustavilo) in odločitev v 4. točki izreka (s katero je sodišče odločilo o stroških ugovora drugega dolžnika). Glede na to, je sodišče druge stopnje pravilnost odločitve iz 1. in 4. točke izreka sklepa z dne 8.12.2005 presojalo v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov in razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje samo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s

366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), odločitev v 2. točki izreka pa le glede kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo. Kar zadeva odločitev o ugovoru drugega dolžnika in odločitev o njegovih ugovornih stroških (1. in 4. točka izreka sklepa), pa tudi niso podane v pritožbi očitane kršitve.

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da drugi dolžnik ni organizator razstave H. Upnika namreč nista dokazala, da bi bil tudi drugi dolžnik organizator omenjene razstave. Na zgibanki A2, ki sta jo predložila upnika, je sicer res omenjen tudi drugi dolžnik, a zgibanka predstavlja vabilo le na otvoritev fotografske razstave H v Ljubljani, razstava pa naj bi se potrditvah obeh strank selila še v druge slovenske kraje. Na drugih listinah, predloženih s strani upnikov, pa drugi dolžnik ni več omenjen. Poleg tega je prva dolžnica v svojem ugovoru sama navedla, da je organizatorica razstave (glej točka Ad. 2.1 ugovora). To pa dokazujejo tudi z njene strani predložene listine B7 (predlog Urada za droge za izdajo naročilnice za odkup sporne fotografske razstave v okviru meseca preventive proti zlorabi drog), B20 (odredba Ministrstva za zdravje za plačilo seniranja negativov in obdelavo za razstavo). Na omenjeni listini se sklicuje sodišče prve stopnje v svojem sklepu. Dodatno pa enako dejstvo izhaja tudi iz listin B10 in B12 (avtorski pogodbi, sklenjeni med Ministrstvom za zdravje in fotografoma D. P. in B. S. za izdelavo in izročitev fotografij za fotografsko razstavo H). Enako izhaja tudi iz vseh ostalih s strani prve dolžnice predloženih listin, iz katerih je razvidno, da je Urad za droge oziroma Ministrstvo za zdravje naročil in kril stroške izdelave fotografij za razstavo (B13, B14 in B15) in tiskanje zbornikov o razstavi H (B16 in B17).

Glede na predmetne dokaze gre verjeti drugemu dolžniku, da je prvi dolžnici le odstopil svoj prostor za razstavo H v okviru meseca boja proti zlorabi drog. Zgolj z odstopom prostora prvi dolžnici za razstavo pa drugi dolžnik ni mogel kršiti osebnostnih pravic upnikov (pravice upnikov do pietete pokojne matere oziroma hčere in pravico prvega upnika do lastne identitete). V konkretnem primeru torej o protipravnosti ravnanja drugega dolžnika ne more biti govora. Tudi upnika sama trdita, da so jima osebnostne pravice bile kršene s samo razstavo, s katero pa drugi dolžnik, glede na to, da ni bil organizator le-te, nima nič. Drugi dolžnik v konkretnem primeru ni ne sopovzročitelj škode s smislu 1. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), ne pomagač v smislu 2. odst. 186. člena OZ. O sostorilcu v smislu 1. odst. 186. člena OZ je mogoče govoriti šele v primeru, ko je več oseb delovalo s skupnim namenom povzročiti škodo, pomagač v smislu 2. odst. 186. člena OZ pa je tisti, ki povzročitelju škode namenoma pomaga pri dejanjih povzročitve škode. Da bi drugi dolžnik imel namen upnikoma povzročiti škodo oziroma da bi namenoma pomagal povzročitelju škode pri dejanjih povzročitve škode, pa upnika niti ne zatrjujeta.

Ker glede na povedano o kršitvi osebnostnih pravic upnikov s strani drugega dolžnika ne more biti govora, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugovoru drugega dolžnika ugodilo in glede njega postopek zavarovanja ustavilo (1. točka izreka sklepa z dne 8.12.2005). Glede na to, da je drugi dolžnik z ugovorom uspel, je sodišče prve stopnje pravilno upniku naložilo povrnitev stroškov ugovora drugega dolžnika (4. točka izreka sklepa z dne 8.12.2005).

Pritožba upnikov proti 1., 2. in 4. točki izreka sklepa z dne

8.12.2005 torej ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep v s strani upnikov izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnika s pritožbo proti sklepu z dne 8.12.2005 nista uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154 člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo, da upnika sama krijeta stroške svoje pritožbe proti sklepu z dne 8.12.2005. O pritožbi prve dolžnice proti sklepu z dne 8.12.2005: Prva dolžnica v svoji pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005 sicer ne navaja, v katerem delu sklep izpodbija, a iz vsebine njene pritožbe izhaja, da ga izpodbija v tistem delu, v katerem z ugovorom ni uspela, to je v 3. in 5. točki izreka sklepa.

V konkretnem primeru sta upnika predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja njune nedenarne terjatve - v zavarovanje zahtevka za prenehanje s kršitvami njunih osebnostnih pravic v smislu 134. člena OZ. Upnika sta sicer v predlogu omenjala tudi odškodninsko tožbo in trdila, da zaradi objave spornih fotografij ter predvajanja filma na razstavi duševno trpita, a sta se v predlogu izrecno sklicevala na 134. člen OZ in predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Skladno s takim predlogom je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj pogojev, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

Ker torej upnika v konkretnem primeru nista predlagala tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - terjatve na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, jima prva dolžnica v pritožbi neutemeljeno očita, da bi morala dokazati, da je bil z razstavo fotografij pokojne T. izvršen tolikšen poseg v njune osebnostne pravice, da zaradi tega trpita tolikšne duševne bolečine, da jima glede na njihovo stopnjo in trajanje pripada pravična denarna odškodnina. Iz istega razloga jima prva dolžnica neutemeljeno očita, da v dokaz obstoja duševnih bolečin nista predložila nobenega dokaza, temveč predlagala le zaslišanje strank. V zvezi s slednjim gre dodati še to, da je zaslišanje strank dokaz, ki je enakovreden drugim dokazom, in se torej tudi z njim lahko dokazuje neko dejstvo. Poleg tega pa se duševne bolečine praviloma dokazujejo z zaslišanjem strank.

Da je pravo ime pokojne matere oziroma hčere upnikov V. K. K. v konkretnem primeru ni sporno, saj sta upnika to izrecno potrdila v odgovoru na ugovor. Bistveno v vsej zadevi pa je, ali je pokojna mati oziroma hči upnikov dala soglasje za objavo fotografij, za katere je sodišče prve stopnje z začasno odredbo odredilo, da se morajo odstraniti iz razstave H, in ali je dala soglasje za predvajanje filma, v katerem nastopa. Upnika sta izdajo začasne odredbe predlagala v zavarovanje njune pravice do pietete pokojne matere oziroma hčere in v zavarovanje pravice prvega upnika do lastne identitete. Pravica do pietete posameznika sodi v okviru njegove pravice do duševne integritete. Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS/I, št. 33/91, Ur.l. RS, št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v nadaljevanju URS) v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Pieteta je spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice do pietete se varujejo dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je ustvaril za časa svojega življenja. Osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se uresničuje preko ustreznih osebnih dobrin njegovih sorodnikov. Zaradi tesne vezi z umrlim so njegove osebne dobrine obenem tudi osebne dobrine njegovih sorodnikov. Bistvo pravice do pietete pokojnika je varstvo pokojnikove osebnosti. Njen namen je torej posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Posmrtno varstvo dobrin in interesov posameznika naj torej zagotavlja ne samo celovitejšega varstva osebnostnih pravic posameznika za časa njegovega življenja (zlasti njegove pravice do samoodločbe, do avtonomije posameznika), temveč naj se njegovo dostojanstvo varuje tudi po smrti.

Če je torej sedaj pokojna V. K. K. za časa svojega življenja dovolila objavo fotografij, za katere je sodišče prve stopnje odredilo, da se odstranijo z razstave H, in dovolila predvajanje filma Tisti, s katerimi ste nas strašili, bi nasprotovanje njenih sorodnikov, da se tej njeni volji sledi tudi po njeni smrti, pomenilo nedovoljen poseg v T. pravico do samoodločbe, v njeno avtonomijo. Če bi se torej izkazalo, da je T. predmetno dovoljenje za časa življenja dala, o kršitvi pravice upnikov do pietete pokojne T. v konkretnem primeru ne more biti govora. Strogo osebni interesi svojcev namreč ne morejo biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, kolikor ti nasprotujejo interesom umrlega.

Če je V. K. K. za časa svojega življenja dala dovoljenje za objavo spornih fotografij in predvajanje filma, v katerem nastopa, upnika sedaj po njeni smrti ne moreta proti njeni volji preprečiti razstave teh fotografij in predvajanje filma. To pa tudi ne prvi upnik, sklicujoč se na pravico otroka do lastne identitete. Omenjene pravice si ni mogoče razlagati na način, kot si jo razlaga prvi upnik, da bi moral oče mladoletnega otroka kot njegov zakonit zastopnik dati dovoljenje za razstavo in predvajanje filma. Če bi si pravico otroka do lastne identitete razlagali na način, kot si jo razlaga prvi upnik, mati mladoletnega otroka brez dovoljenja otrokovega očeta, kateremu bi bil otrok dodeljen v vzgojo in varstvo, niti za časa življenja ne bi smela na primer posneti filma, se fotografirati oziroma na kakršenkoli način javno nastopiti, če bi otrokov oče ocenil, da to nasprotuje otrokovim koristim. Navedeno bi pomenilo nedopusten poseg v materino pravico do samoodločbe, v njeno zasebnost.

V konkretnem primeru je torej o kršitvi osebnostnih pravic upnikov mogoče govoriti šele v primeru, da pokojna V. K. K. ni dala dovoljenja za objavo spornih fotografij in za predvajanje filma.

Obstoja oziroma neobstoja tega odločilnega dejstva pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ker je prav od odgovora na to vprašanje odvisno, ali je v konkretnem primeru podan pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odst. 272. člena ZIZ, se pritožbeno sodišče v tej fazi, ko še ni ugotovljeno, ali je T. soglasje obstajalo ali ne, ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami prve dolžnice glede verjetnosti obstoja terjatve upnikov.

Ker je verjetnost obstoja nastanka nedenarne terjatve po 1. odst. 272. člena ZIZ tisti pogoj za izdajo začasne odredbe, brez obstoja katerega začasne odredbe ni mogoče izdati, kljub obstoju drugih predpostavk za njeno izdajo (2. odst. 272. člena ZIZ), sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni ocenjevalo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede ostalih s strani upnikov zatrjevanih pogojev za izdajo začasne odredbe in tako tudi ne presojalo utemeljenosti pritožbenih navedb prve dolžnice v zvezi s temi pogoji (o škodi prve dolžnice oziroma o neugodnih posledicah izdane začasne odredbe).

Kar zadeva samo prepoved predvajanja filma, v katerem nastopa T. (to je film Tisti, s katerimi ste nas strašili), je prva dolžnica v ugovoru proti sklepu o začasni odredbi trdila, da je bil omenjeni film predvajan le na otvoritvi razstave v Ljubljani, da pa sicer ni del razstave in ga na le-tej ni mogoče videti, v dokaz te svoje trditve pa je predlagala tudi zaslišanje direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije in zaslišanje D. P. in B. S. (glej točka Ad 1.4 ugovora prve dolžnice). Ker je prva dolžnica v svojem ugovoru zatrdila tudi, da sporni film ni del razstave H. in da je bil predvajan zgolj na otvoritvi (ljubljanske) razstave, v dokaz česar je predlagala zaslišanje omenjenih prič, se pritožbeno sodišče ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prva dolžnica ni zatrjevala, da sporni film ne bo predvajan tudi na otvoritvah razstave H. v drugih slovenskih krajih. Prva dolžnica zato v pritožbi sodišču utemeljeno očita, da z njene strani predlaganih dokazov ni izvedlo in posledično dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo z izvedbo predlaganih dokazov ugotoviti, ali je film del razstave H. ali ne. Le če bi se ugotovilo, da je film del razstave, bi bila izdaja začasne odredbe, s katero se prepoveduje predvajanje tega filma, ob siceršnjem obstoju ostalih predpostavk za njeno izdajo utemeljena.

Glede na to, da se v konkretnem primeru ugotavlja le, ali so bile z razstavo fotografij pokojne T. na razstavi H. in s predvajanjem filma kršene osebnostne pravice upnikov, za odločitev v konkretnem primeru niso relevantne navedbe prve dolžnice v zvezi s člankom, objavljenim v D. dne 19. oktobra 2005. Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbi prve dolžnice ugodilo, sklep z dne 8.12.2005 v 3. in posledično v 5. točki (stroški ugovora) izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih dokazov ugotovi, ali je film, v katerem nastopa T., in katerega predvajanje je sodišče prepovedalo z začasno odredbo, del razstave H. ali ne. Če to ni, omenjeni film ne more biti predmet začasne odredbe.

Nadalje naj sodišče ugotovi, ali je pokojna mati oziroma hči upnikov dala dovoljenje za objavo fotografij, za katere je sodišče prve stopnje odločilo, da se morajo z razstave H. odstraniti, in dovoljenje za predvajanje filma, v katerem nastopa, če se bo ugotovilo, da je ta film del razstave H. Ko bo sodišče ugotovilo navedena dejstva, naj znova presodi, ali so bili za izdajo začasne odredbe z dne 18. oktober 2005 podani vsi potrebni pogoji.

Odločitev o pritožbenih stroških prve dolžnice je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.