Jedro

Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Z izpodbijanjem dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, temveč je bila z njim naložena obveznost, ki je v opustitvi nezakonitega ravnanja.

Vprašanje, ki ga je revident zastavil, je pomanjkljivo, saj iz njega ni razvidno, katero pravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje prekršilo in zakaj, poleg tega ni pojasnjeno, zakaj je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

V obravnavani zadevi revident zelo hudih posledic ni izkazal, saj svojih navedb, da je ogrožen njegov obstoj in s tem povezana delovna mesta, ni z ničemer izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območna enota Dravograd - Maribor, št. 0610-1675/2015-14-23004 z dne 24. 4. 2015. S to odločbo je upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se tožniku prepoveduje sklepanje pogodb o prodaji vrednostnih bonov s potrošniki v poslovnih prostorih na naslovu sedeža družbe na način, ki predstavlja kreditiranje potrošnikov, saj potrošniki sklenejo pogodbo o obročni prodaji vrednostnih bonov, preko katere kupijo vrednostni bon z odplačilno dobo od 4 do 18 mesecev, nato vrednostni bon prodajo ter z ustvarjeno razliko plačajo strošek kredita (efektivna obrestna mera), pri tem pa je namen sklenitve pogodbe o obročnem nakupu vrednostnih bonov dejansko posojilo oziroma pridobitev denarnih sredstev, zavezanka pa se s takšnim načinom prodaje vrednostnih bonov izogiba določbam Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), saj na opisani način odobrava kredite brez dovoljenja. Z 2. točko izreka je odločil, da se tožniku prepoveduje nepošteno - zavajajočo poslovno prakso, ki jo družba vrši v poslovnih prostorih na sedežu družbe pri sklepanju za potrošnike tveganih pogodb o obročni prodaji vrednostnih bonov, pri čemer potrošnike pouči o možnosti takojšnje prodaje bonov in s tem pridobitve denarnih sredstev, vendar jih ne pouči, da bo prodaja pod bistveno manj ugodnimi pogoji, in sicer 40 % nominalne vrednosti bona, družba pa pri tem zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, ki ne sklepa pogodbe z namenom nakupa vrednostnega bona, ampak z namenom pridobitve denarnih sredstev v obliki odloga plačil: - glede glavnih značilnosti svoje storitve, ki ima vse značilnosti potrošniškega kredita, - glede motiva za uporabo opisane poslovne prakse s strani družbe, ki je nedvoumno izogibanje zahtevam zakona, ki ureja področje potrošniškega kreditiranja, - glede cene oziroma načina izračunavanja cene storitve oziroma stroška, ki ga zavezanka potrošnikom zaračuna in predstavlja razliko med skupnim zneskom, ki ga mora potrošnik plačati zavezanki po pogodbi o obročni prodaji vrednostnega bona, in zneskom, ki ga potrošnik dobi s prodajo prejetega zlata, s tem pa gospodarska družba povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Nadaljnje štiri točke izreka izpodbijane odločbe določajo zahteve glede izvršitve odločbe in odločitev o stroških postopka. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z odločbo, št. 0211-43/2015-2-PB z dne 6. 7. 2015, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, temveč je bila z njim naložena obveznost, ki je v opustitvi nezakonitega ravnanja. Za izraz denarne vrednosti gre v skladu z ustaljeno sodno prakso le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek.1 Revizijske navedbe, da revident zaradi izrečenega ukrepa trpi izgubo zaslužka, zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2 Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Revident v reviziji ni zadostil zgoraj navedenim pogojem. Vprašanje, ki ga je zastavil, tj. "ali ima sklepanje očitanih pogodb o prodaji vrednostnih bonov značilnosti potrošniškega kreditiranja ter ali gre za medsebojno neodvisne posle" je pomanjkljivo, saj iz njega ni razvidno, katero pravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje prekršilo in zakaj, poleg tega ni pojasnjeno, zakaj je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (in ne le za obravnavani primer). V zvezi z izpostavljenim vprašanjem revident v nadaljevanju revizije uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava po 1. točki 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 2. točki 237. člena ZUP, pri tem pa očitno spregleda, da Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja zakonitosti odločb upravnih organov, temveč izpodbijano sodno odločbo. Revizije poleg tega ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 85. člena ZUS-1). Ugotavljanje, ali in na kakšen način so posli, obravnavani v predmetni zadevi, med seboj povezani (revidentovo drugo izpostavljeno vprašanje) pa nedvomno pomeni prav - na tej stopnji nedopustno - ugotavljanje dejanskega stanja. Glede na obrazloženo pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 prav tako ni izkazan.

9. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso3 mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. V obravnavani zadevi revident zelo hudih posledic ni izkazal, saj svojih navedb, da je ogrožen njegov obstoj in s tem povezana delovna mesta, ni z ničemer izkazal. Zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

12. Ker nobeden izmed uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010. 2 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. 3 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013.