Jedro

Prvotožnik je kršil pravni red RS. Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na različnih področjih, tako na področju zakonodaje o tujcih, kot tudi prekrške s področja prijave prebivališča in s področja opravljanja dela na črno, vsa navedena ravnanja prvtožnika tudi po presoji sodišča predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se prvotožnik (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in so zato zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS zavrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za prvotožnika in odločila še, da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi navaja, da je predmetno prošnjo za prvotožnika vložila gospodarska družba A. d.o.o. iz Ljubljane-sedaj drugotožnik. Sklicuje se na določbe 33. in 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Navaja, da je pri preverjanju zadržkov kot jih ZTuj-2 opredeljuje v 55. členu, vpogledala v evidenco policije in ugotovila, da sta v tej evidenci vpisana prvotožnikova prekrška z dne 22. 8. 2016 zaradi kršenja 2. alineje drugega odstavka 145. člena Zakona o tujcih, ki govori o nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji (RS) in o prebivanju v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje za prebivanje izdano in zaradi kršenja 1. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o prijavi prebivališča, ki govori o pravočasni prijavi pri pristojni policijski postaji. Prekrška je obravnavala Policijska postaja (PP) B.in tožniku za prekrška izdala plačilna naloga. Delavci finančne uprave pa so v okviru svoje stvarne pristojnosti zoper prvotožnika sprožili ločen prekrškovni prekršek zaradi suma dela na črno. Mobilna ekipa Finančne uprave je namreč v postopku pred hotelom C. v B. imela v postopku dva državljana Ukrajine, od tega je eden prvotožnik, za katera je bilo ugotovljeno, da delata na črno. Prvotožnik je tako dne 26. 7. 2016 delal za podjetje A. d.o.o., kljub temu, da ni posedoval dovoljenja za prebivanje in delo. Glede na navedeno organ meni, da prvotožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije ter da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navaja, da je bil prvoožnik pred izjavo odločbe pisno seznanjen o razlogih za zavrnitev izdaje dovoljenja in je bilo to pisanje vročeno njegovi pooblaščenki. Organ je prejel le dopis pooblaščenke, da naj čimprej izda končni akt, na podlagi katerega bodo preverili možnost nadaljevanja ali opustitve postopka. Ker navedena ravnanja tožnika po Zakonu o tujcih in po Zakonu o prijavi prebivališča ter delo na črno pomenijo prekrške, to po presoji organa predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se prvotožnik tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zato je bilo treba prošnjo za prvotožnika zavrniti.

3. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata. Navajata, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne upošteva dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz izjave prvotožnika in priloženih prilog in da neresnično zatrjuje, da tovrstne vloge prvotožnika ni prejela. Prvotožniku je sicer bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, vendar pa je bila odločba izdana brez da bi se tožena stranka do te pravočasne izjave prvotožnika opredelila. To pomeni, da je tožena stranka s tem bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj je odločba v tem delu neobrazložena in se posledično tožnika v predmetni tožbi ne moreta izreči o razlogih nesprejema izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Dalje navajata, da je prvotožnik v državo vstopil zakonito, z veljavnim dokumentom in je potoval po Sloveniji, nato pa od 23. 7. 2018 dalje prebival v hotelu Č. Dne 25. 7. 2018 je opazil, da D.D. ureja okolico hotela in ji je samoiniciativno in prostovoljno začel pomagati. Dne 26. 7. 2018 je bil izveden nadzor po ZPDZC-1, glede katerega je bil izdan navedeni zapisnik. Prvotožnik se ni zavedal, da se tudi prostovoljna pomoč šteje kot delo in se ni zavedal, da bi posledično moral imeti dovoljenje za delo in prebivanje. Šlo je zgolj za enkratni dogodek, ki je vseboval znake več prekrškov, sicer pa prvotožnik v času svojega bivanja v RS ni izvršil nobenih drugih prekrškov ali kakšnih drugih odklonilnih dejanj. Poleg tega tožena stranka v prerekani odločbi napačno navaja, da je prvotožnik delo na črno opravljal za A. d.o.o, kar ne drži, saj je bila E. d.o.o., O., gospodarska družba, ki je v času izvajanja prostovoljnega dela prvotožnika upravljala hotel Č. Zgolj zaradi kršitve enkratnega dogodka pri prvotožniku ni razlogov za vzpostavitev domneve, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da že samo sum, da bi izdaja dovoljenja pomenila, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, pomeni razlog, zaradi katerega je treba prošnjo zavrniti. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik bival v RS nezakonito in da je tudi kršil določbe Zakona o prijavi prebivališča. Prekrška sta bila ugotovljena z osebno zaznavo policistov PP B., prav tako so delavci FURS, ki so tudi bili navzoči ob storitvi prekrškov, na podlagi lastnega opažanja ugotovili tudi znake dela na črno. Zoper izdana plačilna naloga tudi ni bila vložena zahteva za sodno varstvo. Poleg tega je prvotožnik z delom nadaljeval tudi naslednjega dne, v odsotnosti vodje hotela D.D. ter delal vse do prihoda uradnih oseb. Delal pa je brez ustreznih dovoljenj in še pred vložitvijo predmetne prošnje. Iz policijskega zapisnika in zapisnika FURS izhaja, da v konkretnem primeru ni šlo za prostovoljno pomoč, saj je prvotožnik urejal okolico hotela s pripomočki (lopato, samokolnico in grabljami) v lasti hotela Č. Storitev navedenih prekrškov po oceni tožene stranke daje zadostno podlago za domnevo, da se prvotožnik tudi v bodoče ne podrejal pravnemu redu RS. Med postopkom je bil prvotožnik tudi seznanjen s konkretnimi okoliščinami, da obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje in mu je bila dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah izjasni in da predloži nasprotne dokaze, vendar nasprotnih dokazov ni predložil. Sodišču predlaga, da skupno tožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnika v pripravljalnih vlogah poudarjata, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do vseh dejstev in dokazov, ki jih je pravočasno predložil prvotožnik in da tega dejstva tudi ni prerekala. Pri oceni (ne)vzpostavitve domneve pa je treba upoštevati vse okoliščine vsakega posameznega primera. Pravnomočna odločba o prekršku sama po sebi še ne zadostuje za obstoj domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Poleg tega je prvotožnik prostovoljno opravljal delo pri družbi E. d.o.o., O. in ne pri A. d.o.o. Gre namreč za dve različni družbi.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj pri prvotožniku sum za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, obstaja.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba tožene stranke s katero je le-ta za prvotožnika zavrnila zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS, ki jo je za prvotožnika vložil drugotožnik. Izpodbijana odločitev temelji na določbah 37. člena v povezavi s 6. alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 9. ZTuj-2 v 37. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje prvotožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo navedla navedla 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Po 6. alineji navedenega člena se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo, je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, vendar pa mora biti ta ocena posebej obrazložena.

10. Iz podatkov upravnega spisa in iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil prvotožnik v letu 2018 obravnavan zaradi kršitev po Zakonu o tujcih in po Zakonu o prijavi prebivališča, zaradi česar sta mu bila tudi izdana dva plačilna naloga. Prav tako je bil prvotožnik obravnavan tudi s strani FURS zaradi opravljanja dela na črno.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da ravnanja prvotožnika, ki izhajajo iz (navedenih) pravnomočnih odločb državnih organov, izkazujejo sum za domnevo, da se prvotožnik kot tujec (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

12. Spoštovanje pravnega reda je temelj vseh demokratičnih držav. Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v RS ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov (drugi odstavek 4. člena ZTuj-2). V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila prvotožniku zaradi prekrškov po Zakonu o tujcih in po Zakonu o prijavi prebivališča izdana plačilna naloga. Prav tako ni sporno, da je bil s strani FURS obravnavan zaradi opravljanja dela na črno, kar po določbah ZPDZC-1 tudi predstavlja prekršek.

13. Z vsemi navedenimi ravnanji je prvotožnik kršil pravni red RS. Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na različnih področjih, tako na področju zakonodaje o tujcih, kot tudi prekrške s področja prijave prebivališča in s področja opravljanja dela na črno, vsa navedena ravnanja prvtožnika tudi po presoji sodišča predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se prvotožnik (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in so zato zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS zavrne.

14. Tožbeni ugovori zato niso utemeljeni. Tako niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da je prvotožnik dne 25. 7. 2018 prostovoljno pomagal urejati okolico hotela Č. D.D. in da se ni zavedal, da se tudi prostovoljna pomoč šteje kot delo. Prvotožnik je namreč urejal okolico hotela tudi naslednjega dne, 26. 7. 2018, ko D.D. ni bilo v bližini in ko je bil v zvezi s tem delom tudi opravljen nadzor s strani FURS. O tem nadzoru je bil sestavljen zapisnik, iz slednjega pa izhajajo vse konkretne okoliščine prvotožnikovega dejanja. Tožnika imata sicer prav, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do prvotožnikove izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ki ji jo je po njenem pozivu pravočasno posredoval, vendar pa ta neopredelitev po mnenju sodišča ni mogla vplivati na odločitev in zato v zvezi s tem zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Nerelevantna je tožbena navedba, da je šlo pri prvotožniku zgolj za enkratni dogodek z več znaki prekrška in da prvotožnik v času svojega bivanja v RS ni izvršil nobenih drugih prekrškov ali kakšnih drugih odklonilnih dejanj. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, da v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera vsa prvotožnikova ravnanja skupaj zadoščajo za oceno, da pri njem obstajajo razlogi za domnevo po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V zvezi s tožbeno navedbo, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvotožnik opravljal delo na črno za A. d.o.o., kar ne drži, saj je v času izvajanja prostovoljnega dela (da ni šlo za prostovoljno delo, je sodišče pojasnilo zgoraj) prvotožnika upravljala hotel Č. gospodarska družba E. d.o.o., O., pa sodišče dodaja, da je to, za koga oziroma za katero družbo je tožnik opravljal delo na črno, povsem irelevantno, saj je relevantno zgolj to, da je delo na črno opravljal. Da je delo na črno opravljal, pa izhaja iz zapisnika FURS.

15. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niti niso sporna in izhajajo iz listin, ki imajo dokazno veljavo javnih listin v skladu s 169. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je zapisnik FURS in oba plačilna naloga z dne 26. 7. 2018. K točki 2:

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.