Jedro

Pri oceni, ali je zahtevek za varstvo posesti služnosti v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest po ZTLR zaščitena, je treba upoštevati tudi načelo koristnosti služnosti in načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njuni posesti voženj po parcelah št. 47/4 in 246 s tem, da je na traso služnostne poti zvozil 1,5 m3 kamenja oz.

skal, zabil tri železne količke in jih povezal z žico ter pot prekopal, marca 1998 pa postavil še škarpo v približni dolžini 4 m in višini 60 cm. Toženca je zavezalo, da mora v treh dneh s služnostne poti odstraniti zgrajeno škarpo, količke in žico ter teren zravnati, tako da bo mogoč nemoten dovoz in izvoz z vsemi vozili in s kmetijsko mehanizacijo za potrebe parc. št. 47/3 in parcele 48 k.o. Š..

Prepovedalo mu je vsako ravnanje, s katerim bi onemogočal ali oviral tožnika pri izvrševanju voženj po sporni poti z vsemi vozili in s kmetijsko mehanizacijo ter mu zagrozilo z denarno kaznijo 90.000,00 SIT. Izdalo je tudi začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da mora odstraniti ovire, tako da bo po sporni poti omogočena neovirana vožnja z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo. Naložilo mu je še, da mora tožnikoma povrniti 123.031,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da s svojim ravnanjem tožnikoma ni onemogočil voženj za potrebe njunih parcel št. 47/3 in 48 k.o. Š.. Uredil jima je namreč nov dovoz z regionalne ceste na že obstoječo služnostno pot. Toženec je torej služnostno pot le prestavil oz. skrajšal. Nova pot ni nič slabša od prejšnje, marveč kvečjemu boljša in krajša. Nanjo je mogoče zapeljati z obeh strani.

Resda je speljana pod dokaj ostrim kotom, vendar je sodišče nekritično verjelo tožnikoma, da po tej poti ne moreta voziti v obe smeri. O tem bi se moralo namreč prepričati s poskusno vožnjo.

Tožnika po novi poti tudi vozita in to z vso svojo kmetijsko mehanizacijo. To lahko potrdijo priče A. L., J. P. in J. K..

Tožnikoma torej kljub postavljeni škarpi ni bil onemogočen dostop do njunih parcel. Količki in žica pa ne le, da niso bili postavljeni na traso služnostne poti, ampak jih je toženec odstranil že pred vložitvijo tožbe. Tega sodišče sploh ni ugotavljalo. Kar zadeva kmetijsko mehanizacijo, pa je treba reči, da imata tožnika le voz, traktor in manjšo prikolico, s kombanjem pa sta vozila le enkrat letno in še to zgolj po zgornjem delu služnostne poti. Nezakonita je tudi začasna odredba. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika ne moreta uporabljati svoje kmetijske mehanizacije, kar da jima povzroča nenadomestljivo škodo na kmetijskih pridelkih (ker jih ni mogoče porabiti in pripraviti njiv za setev). Tožnika namreč za dostop do svojih parcel že dve leti uporabljata novo pot, vožnje s kombanjem pa sta opravljala le delno po služnostni poti in to samo v zgornjem delu, ne pa tudi v nadaljevnaju, kjer je sedaj zgrajena škarpa. To je dobro znano tudi pričama J. in R. Ž. iz B. (ki sta opravljala te vožnje za tožnika).

Tožnika sploh nista pojasnila, kakšna škoda naj bi jima nastala, pri čemer je treba imeti pred očmi, da škoda na pridelkih ni nenadomestljiva.

Pritožba je utemeljena.

Posest stvarne službe ima, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti (3. odst. 70. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). To pomeni, da se dejanska oblast posestnika stvarne služnosti giblje v okvirih "dejanske uporabe nepremičnine drugega" kot služne stvari za potrebe nepremičnine, ki je v njegovi posesti (t.j. gospodujoče stvari). Glede te tuje nepremičnine dejansko izvršuje tako oblast, kot bi mu šla, če bi bil nosilec služnostne pravice na tej nepremičnini (neoziraje se na to, ali on to je, ali ni). Posest stvarne služnosti se torej manifestira kot dejanskost služnostne pravice, kot zunanja slika razmerja, ki bi obstajalo, če bi bil nekdo imetnik služnostne pravice na tuji nepremičnini. Iz tega izhaja, da si posesti pravice ni mogoče zamisliti brez vnaprejšnjega opojmljenja same pravice. Institut posesti določene pravice je mogoč šele takrat, ko je ta pravica pravno opredeljena. Za posest služnosti veljajo zato tudi vsa načela služnosti (ki nujno sodijo k opojmljenju tega pravnega instituta in ki mu dajejo splošno pravno vsebino) - ne sicer na pravnem nivoju (kot določena upravičenja lastnika služne ali gospodujoče nepremičnine) marveč na dejanskem. To pomeni, da se posest služnosti izvršuje na tuji nepremičnini, torej kot svojevrstna dejanska oblast v pogledu stvari, ki jo ima nekdo drug v svoji poseti (načelo, da je služnost pravica na tuji svari). Ker ne more obstajati služnost na določena dejanja, velja isto načelo tudi za posest te pravice. Manifestira se lahko le tako, da posestnik služne nepremičnine nekaj trpi ali opušča. Služnosti so nedeljive (ne morejo obstajati na alikvotnem delu). To velja tudi za posest (posamezen soposestnik gospodujoče stvari, zlasti če gre za skupne soposestnike, ne more biti izključni posestnik služnosti). Načelo samostojne neprenosljivosti se pri posesti služnosti kaže tako, da te posesti ni mogoče pridobiti neodvisno od posesti gospodujoče stvari. Med načela služnosti pa spada tudi načelo korisnosti služnosti (1. odst. 49. čl. in 2. odst. 58. čl. ZTLR) in načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti (1. odst. 50. čl. ZTLR). V sporih zaradi varstva posesti služnosti prihajata ti načeli do izraza tako, da sodišče ne daje varstva posesti služnosti, če bi bilo to v nasprotju s katerim od teh načel. Posestnik služnosti namreč ne more biti v boljšem položaju od služnostnega upravičenca. Zato: Če je toženi posestnik služne nepremičnine zagotovil posetniku služnosti drugo enakovredno posest služnosti, tako da bi v primeru, če bi bil lastnik služne nepremičnine (tožnik pa titular služnostne pravice), lahko zahteval prestavitev služnosti, predstavlja zahtevek za varstvo posesti služnosti zlorabo pravice do sodnega varstva posesti. Je namreč v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ta pravica (t.j. pravica do sodnega varstva posesti služnosti) uzakonjena in tudi v nasprotju z moralo (2. odst. 4. čl. ZTLR).

Toženec torej utemeljeno opozarja, da je tožnikoma zagotovil drug enakovreden in zanj manj obremenjujoč dostop do njunih parcel. Zaradi načela, izraženega v 1. odst. 50. čl. ZTLR, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lahko namreč lastnik služnega zemljišča iz opravičenih razlogov zahteva tudi prestavitev služnosti. In če se lahko lastnik služne stvari v petitorni pravdi uspešno brani s tem ugovorom oziroma z nasprotno tožbo, s katero zahteva prestavitev ali ukinitev služnosti, bo uspel tudi v posestnem sporu, če bo ugovarjal (in dokazal), da je posestniku služnosti zagotovil drug enakovreden, a zanj manj obremenjujoč dostop do gospodujoče stvari.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločanjem o predlogu za začasno odredbo sicer ugotovilo, da tožnika zelo težko zapeljeta z vozom ali s traktorjem z regionalne ceste na novo (nadomestno) pot. Vendar je prišlo do te ugotovitve le z njunima izpovedbama. Ker pa bi se bilo mogoče o tem učinkovitejše in veliko bolj zanesljivo prepričati s preizkusom vožnje, toženec utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na to konec koncev kažejo tudi dokazni predlogi za zaslišanje novih prič, ki naj bi potrdile, da sta toženca zadnji dve leti z vso njuno kmetijsko mehanizacij nemoteno vozila po novi poti. Glede začasne odredbe pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kolikšna naj bi bila vsaj približna višina škode, ki naj bi grozila tožnikoma in zakaj naj bi bila nenadomestljiva.

Pritožba končno utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali količki in žice sploh še obstajajo, čeprav je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede tega. In ker izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enako velja glede voženj z vsemi vozili (in ne le s kmetijsko mehanizacijo). Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč nikjer ne izhaja, da bi bila tožnika posestnika tudi take služnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 380. čl. ZPP). Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje s preizkusom voženj ugotovi, ali bi nova nadomestna pot predstavljala podlago za prestavitev služnosti, t.j. ali lahko tožnika po njej opravljata vse tiste vožnje, ki sta jih pred tem opravljala po sporni poti. Glede slednjega naj po potrebi zasliši tudi v pritožbi predlagane priče. Razen tega bo treba še ugotoviti, kdaj je toženec tožnikoma zagotovil nadomestno pot. Če se je namreč to zgodilo po zaprtju prvotne (sporne), bo prepovedni del zahtevka bržkone utemeljen tudi v primeru, če se bo izkazalo, da je nova (nadomestna) pot enakovredna prvotni (sporni).