Jedro

V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno.

Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.

Izrek

Revizijam se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbam ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožniki so dolžni v 15 dneh povrniti prvotoženi stranki 5.768,17 EUR in drugotoženi stranki 3.982,97 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in navedbe tožnikov

1. Predmet spora je parcela št. ... k. o. ..., ki je v zemljiški knjigi na podlagi prodajne pogodbe z dne 31. 3. 2003 in aneksa z dne 19. 10. 2004, ki sta ju sklenila P., d. d. kot prodajalka in A. A. kot kupec, vpisana kot lastnina kupca A. A.(1) Tožniki so trdili, da je bila nepremičnina podržavljena B. B., ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo ter zahtevala vrnitev v naravi ter da so sami njeni dediči. V času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je bila nepremičnina v družbeni lastnini, pravico uporabe pa je imela Kmetijska zadruga ... z. o. o. Čeprav je bilo z določbo prvega odstavka 88. člena ZDen prepovedano vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja možnost vrnitve, je P. d. d. s prodajno pogodbo in aneksom nepremičnino prodala A. A. Oba pravna posla sta po drugem odstavku istega člena zakona nična. Tožniki so zato zahtevali (i) ugotovitev ničnosti obeh: prodajne pogodbe in aneksa, (ii) ugotovitev neveljavnosti vpisa lastninske pravice v korist drugega toženca in (iii) ponovno vknjižbo lastninske pravice na prodajalko. Denacionalizacijski postopek je upravni organ prekinil do zaključka pravde.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo do 4/8-in, glede preostalih 4/8-in pa je tožbo zavrglo. Drugostopenjsko sodišče pa je tako odločitev potrdilo. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o ničnostnem zahtevku temelji na presoji, da sta bila pravna posla, ki sta predmet zahtevka, sklenjena v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen.

Dopustitev revizije

3. Na predlog prvotožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 219/2012 z dne 12.12.2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso bile dolžne zavarovati svoje terjatve za izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ter 74. in 81. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad). Na predlog drugotožene stranke je bila s sklepom II DoR 216/2012 dopuščena revizija glede vprašanj, (1) ali je pravilno stališče stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve za izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena ZLPP ter 74. in 81. členu ZZad, (2) ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu ZDen in (3) ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve prenehala obstajati v času odločitve pritožbenega sodišča. Reviziji toženih strank

4. Namesto prejšnje prve toženke P. d. d. je revizijo vložila, z navedbo, da je njena pravna naslednica, družba F. d. o. o., ter predlagala spremembo sodbe pritožbenega sodišča v celoti in sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zahtevku ugodeno in sicer tako, da naj revizijsko sodišče zahtevek zavrne. Njeno stališče je, da je odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija na njen predlog, pritrdilen: denacionalizacijska upravičenka, pravna prednica tožnikov, bi morala svoj denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi zavarovati z začasno odredbo in ker tega ni storila, je izgubila pravico do vrnitve v naravi.

5. Drugi toženec A. A. glede prvega vprašanja zastopa enako stališče kot prva tožena stranka: ker denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe ne po ZLPP ne po ZZad, se je lastninsko preoblikovanje zadruge veljavno izvedlo, nepremičnina je veljavno na podlagi poravnave med zadrugo in P. d. d. v letu 2003 prešla v last P. d. d., ki se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica, sam drugi toženec pa se je kot dobroverni tretji na vpis utemeljeno zanesel. V zvezi z drugim dopuščenim pravnim vprašanjem poudarja, da je ves čas zatrjeval svojo dobrovernost, da tožniki njegove dobre vere niso izpodbijali, sodišče pa se ni opredelilo do določbe tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in ni upoštevalo, da izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobrovernega vknjiženega pridobitelja knjižne pravice. Končno, v zvezi s tretjim vprašanjem, uveljavlja še absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo izdalo zoper družbo P. d. d. v likvidaciji, ki v času odločanja zaradi pripojitve k družbi F. d. o. o. ni več obstajala in je bila izbrisana iz sodnega registra; opozarja, da bi moralo sodišče druge stopnje postopek po določbi 3. točke prvega odstavka 205. člena ZPP prekiniti, pa tega ni storilo.

6. Tožniki so na obe reviziji odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj ju zavrne.

7. Reviziji toženih strank sta utemeljeni.

O procesni kršitvi

8. Po podatkih sodnega registra je P. d. d. v likvidaciji izbrisana 21. 12. 2011 zaradi pripojitve k prevzemni družbi F. d. o. o., sodišče druge stopnje pa je o pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 7.10.2010 odločilo 17. 4. 2012. Ker je pritožbeno sodišče o pritožbi P. d. d. odločilo potem, ko je prenehala obstajati, je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve prenehala obstajati v času odločitve pritožbenega sodišča. 9. Po določbi 3. točke prvega odstavka 205. člena ZPP se pravdni postopek prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje. Prekinitev nastopi po zakonu in sicer tudi v primeru, če je imela pravna oseba pooblaščenca, ker pooblastilo s prenehanjem pravne osebe preneha (prvi odstavek 101. člena ZPP).(2) Posledica prekinitve postopka ima ne glede na razlog prekinitve za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP). Pravdna dejanja strank, opravljena med prekinitvijo, imajo proti nasprotni stranki učinke šele po prenehanju prekinitve (tretji odstavek istega člena). Sodišče pravdnih dejanj med prekinitvijo ne more opravljati (razen tistih, ki so usmerjena v ugotavljanje in uresničevanje pogojev za nadaljevanje postopka(3) ter v zavarovanje terjatev v pravdnem izvršilnem, nepravdnem in zapuščinskem postopku(4)). Če jih opravlja, krši procesne predpise, kvalifikacija kršitve pa je odvisna od njene teže (vrste in pomena opravljenih dejanj) in ne gre v vsakem primeru za absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(5) Izjema od pravila o prepovedi opravljanja procesnih dejanj med prekinitvijo postopka je predpisana za primer, ko je prekinitev nastane po zaključku glavne obravnave: sodišče sme izdati odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP). Zaradi pravila o časovnih mejah pravnomočnosti namreč dejstva, ki so se zgodila po zaključku glavne obravnave, niso pomembna. Je pa procesna vrednost take odločbe le pogojna: pogojena je z nadaljevanjem prekinjenega postopka(6) in se strankam šele tedaj vroči.(7) Če je postopek prekinjen zaradi prenehanja stranke, ki je pravna oseba, se postopek nadaljuje, ko ga pravni nasledniki prevzamejo ali ko jih sodišče pozove, naj to storijo (prvi odstavek 208. člena ZPP). V okviru določb ZPP o prekinitvi postopka različni položaji, ko prekinitev (iz tega ali drugega razloga) nastopi po izdaji prvostopenjske odločbe, pa pred njeno pravnomočnostjo,(8) niso posebej urejeni.

10. Razloge za prekinitev postopka predstavljajo okoliščine, ki strankam ali sodišču onemogočajo normalno sodelovanje v pravdi. Ker te okoliščine lahko nastopijo v katerikoli fazi postopka, lahko pride do prekinitve v vseh fazah postopka,(9) a ne po pravnomočnosti sodbe.(10) V konkretnem primeru je obligatorna prekinitev postopka zaradi prenehanja pravne osebnosti prvotožene stranke P. d. d. nastopila v pritožbeni fazi, potem, ko je prvotožena stranka že vložila pritožbo, prejela pritožbi tožnikov in drugotožene stranke ter odgovorila na pritožbo tožnikov, a preden je o pritožbah sodišče druge stopnje odločilo z izpodbijano sodbo. Do prenehanja pravne osebnosti prvotožene stranke je torej prišlo v fazi postopka, ko so bila že opravljena vsa procesna dejanja strank. Pritožbeno sodišče je o pritožbah odločilo na seji senata. Čeprav je odločilo po prekinitvi postopka, ni v ničemer ogrozilo procesnih upravičenj strank, tudi ne prvotoženke,(11) na strani katere je bil razlog za prekinitev, saj je njena univerzalna pravna naslednica, družba F. d. o. o., pravočasno (in uspešno) predlagala dopustitev revizije in s tem konkludentno prevzela postopek.(12) Opisanega procesnega dejanja pritožbenega sodišča zato ni mogoče opredeliti kot uveljavljano absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; lahko bi šlo kvečjemu za relativno kršitev iz prvega odstavka istega člena zakona, a ta ni imela za posledico nezakonitosti izpodbijane sodbe.

Dejanska podlaga odločitve

11. Ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 je bila sporna nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina v uporabi Kmetijska zadruga ... p. o. Pravna prednica tožnikov je 7. 1. 1993 vložila predlog za denacionalizacijo in zahtevala njeno vrnitev v naravi. Kljub drugačnemu vpisu v zemljiški knjigi je sporno nepremičnino kot svoje osnovno sredstvo vodila P. p. o. (po njenih neprerekanih trditvah že pred letom 1991 in ne da bi kdorkoli zahteval izločitev nepremičnine iz njenih osnovnih sredstev), ki se je lastninsko preoblikovala v delniško družbo P. d. d. 6. 11. 1998. Na podlagi (izvensodne) poravnave, sklenjene leta 1996 med Kmetijsko zadrugo ... in P., je bila pravica uporabe prenesena na P. p. o., ne da bi bil predlagan vpis prenosa pravice uporabe v zemljiški knjigi. P. p. o. je ob lastninskem preoblikovanju v delniško družbo sporno nepremičnino olastninila. Ne glede na navedeno v zemljiški knjigi ostala vpisana pravica uporabe v korist Kmetijske zadruge ... z. o. o. vse do leta 2003. Iz družbene v zasebno last je nepremičnina knjižno prešla, ko je bila 26. 8. 2003 na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, sklepa III Rsrg 1447/2003 in 3. člena ZLNDL(13) pri njej vpisana lastninska pravica v korist P. d. d. Denacionalizacijska upravičenka v času, ko bi lahko v postopku privatizacije P. p. o. vložila predlog za zavarovanje svoje terjatve za denacionalizacijo nepremičnine v naravi z začasno odredbo po ZLPP (do 7. 6. 1993), tega ni storila, ker ni bila seznanjena z neusklajenostjo zemljiškoknjižnega stanja z zunajknjižnim (ni vedela, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe P. in ne Kmetijska zadruga ... ).

O zmotni uporabi materialnega prava

12. Prvo dopuščeno vprašanje - ali je pravilno stališče stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve za izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena ZLPP ter 74. in 81. členu ZZad - je relevantno za odločanje o obliki denacionalizacije, ko je zahtevana vrnitev v naravi, predmet denacionalizacije pa je stvar v sredstvih pravne osebe, ki se lastnini po ZLPP ali po ZZad. Gre za z zakonom sicer urejeno (in v nadaljevanju, predvsem v 15. točki obrazloženo) konkurenco dveh načinov lastninjenja iste stvari, ter za vprašanje, ali je izpodbijana odločitev skladna s to ureditvijo, kar v konkretnem primeru terja presojo, ali res stvari, za katero je vložen zahtevek za denacionalizacijo v naravi, v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ali zadruge, v katerih sredstvih je, ni mogoče olastniniti samo pod pogojem, da je denacionalizacijski upravičenec zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavaroval z začasno odredbo, kot uveljavljata reviziji, ali pa je, nasprotno, zahtevek denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev v naravi varovan (preprečuje lastninjenje v procesu lastninskega preoblikovanja po ZLPP ali ZZad) že z določbo 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje.

13. V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP(14) in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno.(15)

14. Nacionalizirano premoženje je postalo družbena lastnina. Njegov pomemben del je tvoril družbeni kapital, ki je bil v uporabi družbenih podjetij. S spremembo političnega in pravnega sistema v državi se je družbeno premoženje lastninilo. Prejšnji lastniki družbenega premoženja so imeli po ZDen pravico zahtevati vrnitev tega premoženja v naravi. Podjetja, ki so imela to premoženje v uporabi, so bila po ZDen zavezanci za vrnitev, po drugi strani pa so imela po ZLPP upravičenje do lastninskega preoblikovanja na način, da so v preoblikovanje vključila stvari, ki so predstavljale družbeno premoženje. Če so bile v tem premoženju tudi stvari, za katere so bile vložene zahteve za denacionalizacijo, je prišlo do kolizije interesov denacionalizacijskih upravičencev in podjetij, ki so se lastninila in so bila hkrati zavezanci za vrnitev nacionaliziranih stvari.

15. To kolizijo je zakonodajalec predvidel in uredil. V 41. členu ZDen je napotil na uporabo ZLPP. Ta je v določbah 9. do 16. člena uredil zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev za denacionalizacijo v naravi, vloženih zoper tiste zavezance, ki so bili podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja. Po določbah 10. in 11. člena ZLPP so morali denacionalizacijski upravičenci za zavarovanje svojih zahtevkov pri pristojnem organu najkasneje do 7.6.1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe. Vložitev predloga za začasno odredbo je podjetju, ki se je lastninilo, onemogočila lastninsko preoblikovanje (tudi) s sredstvi, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. In obratno: posledica opustitve predloga za zavarovanje z začasno odredbo je bila, tako določa drugi odstavek 15. člena ZLPP, da se je podjetje lahko lastninsko preoblikovalo tudi na stvareh ali lastninskem deležu, na katerih bi sicer obstajal zahtevek na vrnitev; denacionalizacijskemu upravičencu v takem primeru pripada le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada Republike Slovenije ali delnic v lasti Republike Slovenije.(16) Povedano drugače: začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.(17)

16. Sporna nepremičnina je bila vključena v program lastninskega preoblikovanja podjetja P. p. o., ker to zaradi opustitve pravočasne vložitve predloga za začasno odredbo po 10. in 11. členu ZLPP ni bilo preprečeno. Zato denacionalizacijsko upravičenko zadenejo posledice iz 15. člena navedenega zakona: izguba pravice do denacionalizacije v naravi. Pravica uporabe sporne nepremičnine je bila namreč vključena v otvoritveno bilanco, kar pomeni, da je bil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja tudi zanjo vplačan kapital, saj je bila po določbi drugega odstavka 17. člena ZLPP ravno vrednost iz otvoritvene bilance podlaga za izdajo delnic. Vrednost sporne nepremičnine se je torej odrazila v vrednosti družbenega kapitala podjetja.(18) Ker je bila še vedno v družbeni lasti in je imela na njej pravico uporabe P. p. o., se je lastninila po ZLNDL. Pogoj, da je lahko imetnica pravice uporabe, ki je bila pravna oseba, na nepremičninah pridobila lastninsko pravico, je vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco.(19)

17. Ker je bila pri sporni nepremičnini do izteka roka za vložitev predloga za začasno odredbo po ZLPP (7. 6. 1993) kot imetnica pravice uporabe v zemljiški knjigi vpisana Kmetijska zadruga ..., sodišči prve in druge stopnje menita nasprotno: da denacionalizacijske upravičenke ne morejo zadeti posledice iz 15. člena ZLPP, ker zavarovanja z začasno odredbo po 10. in 11. členu istega zakona ni predlagala zato, ker zaradi vpisa pravice uporabe v korist V. ni mogla vedeti, da je dejanska imetnica pravice uporabe nepremičnine P. Tako stališče utemeljujeta z načelom zaupanja v zemljiško knjigo.(20)

18. Stališče sodišč prve in druge stopnje iz prejšnje točke je materialnopravno zmotno. Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.(21) Ugotovitev imetnika pravice uporabe že zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven.(22) Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, kakršen je obravnavani, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v korist subjekta, ki se je lastninil po navedenem predpisu.

19. Upoštevaje zgoraj obrazloženo se izkažeta reviziji toženih strank za utemeljeni. Ker sta utemeljeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče, ki jima je ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (380. člen ZPP). Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu ZDen – skladno z že pojasnjenim v konkretnem primeru ne bi mogel privesti do drugačne odločitve.

20. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo Vrhovno sodišče odločiti o stroških vsega postopka. Temeljno načelo stroškovne odločitve je načelo uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP, skladno s katerim so dolžni tožniki povrniti toženim strankam njihove stroške tega pravdnega postopka. Predstavljajo jih s stroškovniki priglašeni (2. člen ZPP) izdatki za plačilo sodnih taks, odmerjeni po Zakonu o taksni tarifi in stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Tožniki so v ločenih postopkih v bistvenem enake zahtevke uveljavljali tudi glede parcele št. ... k. o. ... (sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe glede 4/8-in parcele, pritožbeno sodišče je sodbo potrdilo, dopuščena revizija (II DoR 439/2012) pa je bila zavržena kot prepozna (II Ips 338/2011)) ter parcele št. ... iste k. o. (zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno, Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo (II DoR 28/2012) in ji ugodilo tako, da je sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo in zahtevek zavrnilo (II Ips 109/2012)).

Op. št. (2): Rijavec, V., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 293. Op. št. (3): Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 560. Op. št. (4): Načelno pravno mnenje VSRS z dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja VSS I/96, stran 1. Glej tudi Rijavec,V., navedeno delo, stran 310. Op. št. (5): Rijavec, V., navedeno delo, stran 310. Op. št. (6): Triva,S. in Dika, M., navedeno delo, stran 560. Op. št. (7): Ude, L., Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, Ljubljana 2002, stran 289, enako Triva, S. in Dika, M, navedeno delo, stran 560. Op. št. (8): Primeri: stranka umre (fizična oseba) ali preneha obstajati (pravna oseba) pred vročitvijo sodbe, ali po vročitvi sodbe in pred potekom pritožbenega roka, ali po vložitvi pritožbe in pred odločitvijo pritožbenega sodišča. Op. št. (9): Triva, S. in Dika, M, navedeno delo, stran 557. Op. št. (10): Glej odločbe II Ips 613/96, II Ips 323/97, II Ips 395/99. Op. št. (11): Drugače bi bilo, če bi odločilo na pritožbeni obravnavi.

Op. št. (12): Glej sodbi III Ips 41/97 in III Ips 59/2002. Op. št. (13): Glej izpisek iz zemljiške knjige v prilogi C2. Op. št. (14): Nepremičnine, ki so spadale v ta kapital, pa so se lastninile po drugih predpisih, odvisno od njihove vrste; sporna nepremičnina se je po podatkih zemljiške knjige olastninila po ZLNDL.

Op. št. (15): Lippai, M., v Breznik, J. in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 301. Op. št. (16): Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/95, Vrhovnega sodišča I Up 1806/2006, I Up 234/2004, II Ips 270/2010 in druge.

Op. št. (17): Glej sodbo II Ips 270/2010. Op. št. (18): Glej sodbo II Ips 179/2010. Op. št. (19): Ibidem. Enako sodba II Ips 855/2008. Op. št. (20): Sodišče prve stopnje zapiše, da »načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more veljati le za pravnoposlovne načine pridobitve lastninske pravice, saj se vpisujejo v zemljiško knjigo tudi originarno pridobljene lastninske pravice, le vpis je v tem primeru zgolj deklaratorne narave in ima isto publicitetni učinek (namen javne objave za pravni promet z nepremičninami), 4. člen in 6. člen ZZK-1.« Op. št. (21): Na primer v odločbah II Ips 1155/2008, II Ips 62/2009, II Ips 785/2009. Op. št. (22): Glej Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 89.