Jedro

Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici vročena 2. 12. 2016, odpoved tožnice, poslana priporočeno po pošti, pa (po navedbah tožnice) 13. 12. 2016, učinkuje odpoved tožene stranke, ki je bila vročena prej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v III. točki izreka tako, da se glasi: "III. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 12. 2016 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice zaradi upokojitve z dne 2. 12. 2016; za odjavo iz obveznih socialnih zavarovanj s 30. 12. 2016; za obračun in izplačilo odpravnine ob upokojitvi v znesku 3.974,31 EUR in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 1. 2017; za prijavo v obvezna socialna zavarovanja za obdobje od 6. 1. 2017 do 18. 1. 2017; za obračun in izplačilo dela plače za mesec januar 2017 v znesku 370,39 EUR bruto in za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 399,83 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ko jo je tožena stranka odjavila iz zavarovanja, ker ji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni vročila 2. 12. 2016, ampak po pošti 15. 12. 2016. Tožnica je toženi stranki vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve 31. 12. 2016, vendar je tožena stranka ni odjavila iz zavarovanja in se tožnica ni mogla upokojiti. Tožnica se je z direktorjem tožene stranke dogovorila, da ji delovno razmerje preneha 30. 12. 2016, vendar nista sklenila pisnega dogovora. O nameri tožnice, da se upokoji, so bili seznanjeni vsi sodelavci. Navaja, da sodišče v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni upoštevalo vseh dokazov tožnice, dokaza z zaslišanjem priče A.A. pa ni izvedlo. Slednji bi lahko pojasnil naravo aplikacije Google maps, ker je on pridobil izpise iz te aplikacije. Tožena stranka ni ponudila nobenih pisnih dokazov o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpovedi zakonitega zastopnika B.B. in C.C. sta bili v nekaterih delih, tudi glede vročitve odpovedi, različni, kar kaže na nizko dokazno vrednost njunih izpovedi. Tožnice 2. 12. 2016 ni bilo na delovnem mestu, kar je dokazovala tudi z izpisom iz aplikacije Google maps o lokaciji njenega telefona. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni upoštevalo, ker je vprašljivo, ali je tožnica tega dne telefon imela s sabo. Tožnica je brez dvoma telefon imela pri sebi, ker ga ima vedno, to pa dokazuje tudi izpis Google maps z dne 5. 12. 2016, ki ga je tožnica vložila v spis za primerjavo z izpisom z dne 2. 12. 2016. Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožene stranke ni pridobilo posnetkov D. d. d. o gibanju vozil na cestah na dan 2. 12. 2016, čeprav bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi C.C., da je 2. 12. 2016 iz službe odhajala okrog 13. ure, takrat pa je bila tožnica še na svojem delovnem mestu. Glede na navedeno izpoved ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z delovnega mesta tega dne odšla že ob 12.30 uri ali še prej in prišla do 13. ali 13.30 ure do svoje svetovalke E.E.. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnica pri F.F. 2. 12. 2016 zglasila do 15. ure izven uradnih ur od 8. do 13. ure, saj je slednja izpovedala, da misli, da je tožnica k njej prišla v času uradnih ur, ker se stranke ob petkih po 13. uri ne zglasijo več. Tožnica se je po obisku pri F.F. ob 13. uri zglasila še pri E.E., ki je ob 13.30 uri zanjo pripravila odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar potrjuje listina - izpis podatkov o lastnostih dokumenta G.G. (tožnica) - odpoved. Sodišče prve stopnje je brez posebne utemeljitve presodilo, da evidenca tožnice o delovnem času nima prepričljive dokazne vrednosti, hkrati pa je v celoti sledilo evidenci tožene stranke, čeprav ne odraža dejanskega stanja opravljenega dela tožnice. Tožena stranka je svojo evidenco predložila šele na naroku za glavno obravnavo 23. 6. 2017, čeprav se je nanjo sklicevala že v odgovoru na tožbo, kar kaže na to, da nekaj prikriva.

V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve, ki jo je podala tožnica, navaja, da jo je oddala na pošto priporočeno s povratnico 2. 12. 2016. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke začela učinkovati pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice. Meni, da se za trenutek učinkovanja odpovedi ne šteje datum vročitve odpovedi, ampak ko se odpoved realizira v praksi. To pomeni, da je odpoved tožnice začela učinkovati prej, če bi se izkazalo, da je bil med strankama sklenjen dogovor o skrajšanju odpovednega roka in bi tožnici prenehalo delovno razmerje s 30. 12. 2016. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnih razlogov se tako ne bi udejanjila in ne bi začela učinkovati v praksi. Ni resnična izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke B.B., da ni bil seznanjen, da bi tožnica 30. 12. 2016 izpolnjevala pogoje za upokojitev, da ni prejel odpovedi tožnice in da s tožnico nista imela nobenega razgovora v zvezi z upokojitvijo. Vsi tožničini sodelavci so vedeli, da se tožnica namerava upokojiti. Tej trditvi tožena stranka ni nasprotovala. Tudi priča C.C. je izpovedala, da je vedela, da se tožnica namerava upokojiti. Zato je neverjetno, da direktor o tem ne bi vedel nič. Vztraja, da sta se z direktorjem o njeni odpovedi in o tem, da zaključi delovno razmerje 30. 12. 2016, pogovarjala in tudi dogovorila. Iz njegovih ravnanj pa je tudi razvidno, da upokojitvi tožnice ni nasprotoval. Tožničin zadnji delovni dan je bil 14. 12. 2016, pri čemer direktor nikoli ni omenil, da bi morala delati tudi po tem datumu ali po 30. 12. 2016. Prav tako nikoli ni omenil, da nasprotuje njeni upokojitvi. Odobril ji je koriščenje letnega dopusta in izpovedal, da ne bo nič kompliciral. Iz njegov ravnanj je tako razvidna njegova volja, zato je ta ravnanja kot konkludentna treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je do dogovora o skrajšanju odpovednega roka prišlo ali ne. Nobena stranka ni zatrjevala, da tožnica ni mogla pričakovati upokojitve, ker naj bi 6. 12. 2016 umaknila svoj zahtevek za upokojitev. Tožnica je tega dne umaknila nek drug zahtevek in ne zahtevek za upokojitev, ki ga je podala 2. 12. 2016. O tem se tožnica niti ni imela možnosti izjaviti, zato je podana kršitev Zakona o pravdnem postopku, tega dejstva pa sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da gre v konkretnem primeru za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega v skladu z 41. členom ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Izplačilo odpravnine ob upokojitvi je zgolj posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter (z izjemo odločitve o stroških postopka) pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v tem sporu primarno uveljavlja ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 12. 2016 na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2016, podredno pa ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 1. 2017 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnega razloga, vročene tožnici 15. 12. 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki nazadnje zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013 na delovnem mestu zobotehnik.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnega razloga podana in vročena 2. 12. 2016 (in ne 15. 12. 2016, kot trdi tožnica) in zato učinkuje ta odpoved in ne odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, podana prav tako 2. 12. 2016, vendar vročena (potrditvah tožnice) 13. 12. 2016. Prav tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da med strankama ni bil sklenjen dogovor o skrajšanju odpovednega roka, na podlagi katerega bi se odpovedni rok tožnice iztekel 30. 12. 2016 in bi ji na ta dan tudi prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnice.

8. Prvi odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. To pomeni, da je vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane bodisi s strani delavca bodisi s strani delodajalca, bistvena za njeno učinkovanje. Po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pogodbena stranka, ki je odpoved podala, nanjo vezana in je ne more več preklicati. Drugi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Tretji odstavek 88. člena ZDR-1 pa določa, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnega razloga vročena tožnici 2. 12. 2016 v prostorih tožene stranke. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev tega dejstva pravilno izvedlo predlagane dokaze, ki so bili potrebni, primerni in relevantni, in pravilno upoštevalo tako izvedene dokaze tožnice kot tudi izvedene dokaze tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica na dan 2. 12. 2016 na delovnem mestu in ni bila odsotna (zaradi dopusta oziroma koriščenja presežka ur), kot je trdila tožnica. Tožena stranka je v dokaz tega dejstva predložila tudi listinske dokaze (zato ne drži pritožbena navedba, v katerih tožnica trdi nasprotno), in sicer Obvestilo odvetnika tožene stranke v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2016 (A6) in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke skupaj z lastnoročnim in s strani zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in delavke C.C. podpisanim pripisom o vročitvi v prostorih tožene stranke (A8). Iz navedenih listin izhaja, da je bila tožnici odpoved vročana v prostorih tožene stranke in da je tožnica prejem odpovedi odklonila, na odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je navedena še ura vročitve (12.30). B.B. in C.C. sta skladno in prepričljivo izpovedala o poteku vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega dne tožnici in tudi potrdila resničnost navedenega pripisa na odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pristnost njunih podpisov. Tako ne drži pritožbena navedba, da njuni izpovedi nista skladni in da sta zato neverodostojni, pri čemer nasprotja v povzetih izpovedih niso razvidna niti iz pritožbenih navedb.

11. Da tožnice 2. 12. 2016 ni bilo na delovnem mestu, ne potrjujejo niti njeni obiski Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) in sveta sindikatov H., kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. F.F. z ZPIZ-a v izpovedi namreč ni vedela točno povedati o tem, kdaj se je tožnica tega dne zglasila pri njej in je dopustila možnost, da se je zglasila vse do 15. ure. Glede na navedeno in glede na to, da je bila tožnica na svetu sindikatov H. okoli 13. ure, ni izključeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke vročena v prostorih tožene stranke okoli 12. oziroma 12.30 ure, kot izhaja iz pripisa na odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kot sta izpovedala B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje pa pravilno ni sledilo niti evidenci delovnega časa tožnice niti evidenci delovnega časa tožene stranke, saj je ugotovilo (tej ugotovitvi pa tožnica ne nasprotuje), da zaradi možnosti koriščenja presežka ur, kar se v evidencah ni ustrezno evidentiralo, navedeni evidenci ne ustrezata dejanskemu stanju. Sodišče prve stopnje je zato dejstvo, ali je tožnica na dan 2. 12. 2016 bila na delovnem mestu, pravilno ugotavljalo z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno ni oprlo na izpoved C.C. glede časa odhoda tožnice iz službe 2. 12. 2016, saj je najprej izpovedala, da je bila tožnica ob 13. uri še na delovnem mestu, nato pa, da ne ve, kdaj je odšla, kar kaže na to, da priča o uri odhoda tožnice ni bila prepričana.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokazov, s katerimi bi se ugotavljala lokacija tožničinega mobilnega telefona (izpis iz aplikacije Google maps z dne 2. in 5. 12. 2016 - A13), in pravilno ni zaslišalo priče A.A., ki bi pojasnil delovanje mobilne aplikacije za ugotavljanje lokacije mobilnega telefona, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, lokacija mobilnega telefona tožnice še ne izkazuje nujno tudi lokacije tožnice same. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s pridobitvijo posnetkov D. d. d. o gibanju vozil, saj je ta dokaz predlagala tožena stranka (kot navaja tudi sama tožnica v pritožbi). Tožnica je samostojna pravdna stranka, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Ker sama dokaznega predloga za pridobitev navedenih posnetkov ni podala (niti ne trdi, da bi ga), njene pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti, ni utemeljena. Iz navedenih razlogov tako ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP ter dejansko stanje ni nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

13. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici vročena 2. 12. 2016, odpoved tožnice, poslana priporočeno po pošti, pa (po navedbah tožnice) 13. 12. 2016, učinkuje odpoved tožene stranke, ki je bila vročena prej. Odpovedni rok je po ugotovitvi sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 94. člena ZDR-1 znašal 34 dni in se je iztekel 5. 1. 2017, ko je tožena stranka tožnico odjavila iz socialnih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da pravdni stranki nista sklenili dogovora o skrajšanju odpovednega roka že s 30. 12. 2016. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR-1 se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka. Ker pa mora biti ta dogovor v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZDR-1 sklenjen v pisni obliki, pri čemer nobena od strank ne trdi, da bi bil dogovor v taki obliki sklenjen (tožnica pa v pritožbi celo izrecno navaja, da v tej obliki ni bil sklenjen) in v spis tudi ni bil predložen, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do dogovora o skrajšanju odpovednega roka ni prišlo1. Glede na navedeno ni bistveno, ali je bil z zakonitim zastopnikom tožene stranke sklenjen ustni dogovor o skrajšanju odpovednega roka oziroma ali bi se dalo iz drugih ravnanj tožene stranke zanesljivo sklepati, da obstoji njena volja po skrajšanju odpovednega roka. Prav tako ni bistveno (in to v nobenem primeru ne kaže na obstoj volje tožene stranke po skrajšanju odpovednega roka), ali so zakoniti zastopnik tožene stranke in celo drugi zaposleni pri toženi stranki vedeli za nameravano upokojitev tožnice s 30. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je zato vsa ta dejstva po nepotrebnem ugotavljalo, pritožbene navedbe v tej smeri pa so neutemeljene.

14. Na podlagi pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 5. 1. 2017 z iztekom odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

15. Utemeljeno pa se tožnica pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, v kateri ji je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške v višini 399,83 EUR. V obrazložitvi je zapisalo, da se ti stroški nanašajo na plačilo plače iz podrednega zahtevka v višini 370,39 EUR. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je (podredni) zahtevek za obračun in plačilo plače za del januarja 2017 (od 5. 1. 2017 do 18. 1. 2017) povezan s (podrednim) zahtevkom za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 18. 1. 2017 (in ne 5. 1. 2017, ko jo je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj). Zato gre v zvezi s celotnim podrednim zahtevkom za spor o prenehanju delovnega razmerja, za katerega veljajo posebna pravila o povračilu stroškov. Peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) namreč določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker o zlorabi procesnih pravic tožnice v tem sporu ni mogoče govoriti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnica toženi stranki povrniti del njenih stroškov postopka, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v III. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

16. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

17. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 713/2014 z dne 4. 9. 2014 in opr. št. Pdp 745/2015 z dne 7. 1. 2016.