Jedro

Če je A. A. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 27.519,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2017 do plačila, in (II.) ji naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 2.278,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, kot navaja sama iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da pritožnica sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa je obrazložila le razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6.V zadevi poslovno razmerje med pravdnima strankama ni sporno, prav tako ni sporna višina tožbenega zahtevka. Sporno je le, ali sta se pravdni stranki, drugače kot je to določeno v pisni pogodbi, ustno dogovorili, da je tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati šele, ko ga bo njej njen plačal naročnik, in v sorazmernem znesku (glede na terjatev, ki jo ima sama do naročnika), kot ga bo prejela iz stečajne mase naročnika.

7.Sodišče prve stopnje je iz izpovedi zaslišanih ugotovilo, da pravdni stranki z ustnim dogovorom nista spremenili pisne pogodbe, po kateri plačilo toženke ni bilo vezano na plačilo toženkinega naročnika.

8.Toženka se s tem ne strinja in navaja, da je tožnik s pok. A. A., prokuristom toženke, sklenil ustni dogovor, da toženka vtoževani del računa plača v časovni odvisnosti in sorazmerno znesku, ki ga bo prejela iz stečaja nad svojim naročnikom - družbo B. d.o.o. To je po njenih trditvah potrdila zakonita zastopnica toženke C. C.; toženka je namreč družinsko podjetje, zato so bili vsi seznanjeni z vsem.C. C. je bila prisotna ob telefonskem pogovoru pok. tasta s tožnikom, to ji je povedal pok. tast, pa tudi sama se je o tem večkrat pogovarjala s tožnikom. Navaja, da ji je sodišče sicer poverilo vero, nato pa povsem enostransko in brez razloga za dvom zaključilo, da naj iz konteksta izpovedi ne bi izhajalo, da ima zaslišana v mislih konkretno ustno spremembo pisne pogodbe. Sodišče prve stopnje naj bi kljub obširni, jasni in prepričljivi izpovedi C. C. verjelo skopi izpovedi tožnika in njegove žene D. D. Pri tem naj ne bi upoštevalo, da sta pravdni stranki dalj časa uspešno poslovali in je toženka ves čas ravnala v skladu z medsebojnimi dogovori. Dogovor naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je tožnik šele tik pred zastaranjem vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in to šele po smrti A. A.

9.Tožnik se s takim stališčem ne strinja, ob tem pa C. C. ni vedela niti za obstoj pisne pogodbe. Dokazno breme je bilo na toženki, ki ga ni zmogla, tožnik in D. D. pa sta tak dogovor zanikala in tega niti ni mogoče obširno pojasnjevati. Telefonski pogovor med tožnikom in A. A. pa ni potekal po zvočniku.

10.Višje sodišče se strinja s stališčem, da zanikanja ustnega dogovora ni mogoče obširno razlagati, dokazno breme, da je ustni dogovor, ki naj bi spreminjal pisno pogodbo, obstajal, pa je bil na toženki. Iz izpovedi C. C. obstoj dogovora, da bo toženka tožniku plača vtoževani znesek le v primeru, da bo to dobila plačano v stečajnem postopku nad svojim naročnikom, tudi po stališču višjega sodišča ne izhaja. Če je E. E. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal. Tega pa iz izpovedi zakonite zastopnice toženke ni moč zaključiti.

11.Pri tem ne gre za to, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo zakoniti zastopnici, da je tak dogovor obstajal, temveč za to, da ta iz njene izpovedi sploh ne izhaja. Glede na zagotovila A. A. in preteklo uspešno poslovanje (ki je bilo v korist obeh pravdnih strank: tožnik je dobil delo, ki je bilo do tedaj vedno plačano, toženka pa je imela zanesljivega izvajalca, ki mu je lahko zaupala, da bo delo v roku in dobro opravljeno) je življenjsko logično, da tožnik tožbe ni vložil takoj po tem, ko zapadli račun ni bil plačan, temveč je čakal. Ko pa je grozilo zastaranje terjatve, pa vsak skrbni gospodarstvenik, ki je delo korektno opravil, pač poskrbi za to, da bo dobil plačilo za opravljeno delo. Tako ravnanje ne more imeti nikakršne zveze s smrtjo A. A. in višje sodišče ne sprejema insinuacij, da naj bi tožnik računal na to, da C. C. morda ne bi bila seznanjena z dogovori.

12.Višje sodišče tako sprejema stališče in zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala dogovora o pogojenem in odloženem plačilu, kar je sodišče prve stopnje tudi dovolj podrobno obrazložilo. Drugih konkretnih kršitev toženka niti ne navaja, zato je višje sodišče opravilo le še preizkus po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP in kršitev ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Stroške tožnika je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.