Jedro

Med osebami, ki smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zasebni tožilec ni naveden in tako nima pravice vložiti tega izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (2.odst.423.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zasebnega tožilca J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sodbama, ki sta navedeni v uvodu tega sklepa, je bil obtoženi R.R. pravnomočno oproščen obtožbe po zasebni tožbi zasebnega tožilca J.Š., da naj bi storil kazniva dejanja po 2. v zvezi z 1. odstavkom 169. člena, 2. v zvezi z 1. odstavkom 170. člena in po 2. zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ in sicer iz razlogov po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zasebni tožilec je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeno prvostopno sodbo v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča spremeni v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in da na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen oziroma da se opravi nova glavna obravnava pred istim sodiščem prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona. Glede na povedano med osebami, ki smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zasebni tožilec ni naveden in tako nima pravice vložiti tega izrednega pravnega sredstva, vsled česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno s sklepom zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).