Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku sodbe o prekršku, s katero je odločilo tudi o obveznosti plačila stroškov postopka, navesti, da mora obdolženka plačati vse stroške pritožbenega postopka in sodno takso ter da bo o ostalih stroških pritožbenega postopka, katerih višina ob izdaji sodbe o prekršku ni bila znana, sodišče odločilo s posebnim sklepom. Ker tega izrek sodbe o prekršku z dne 7. 8. 2015 ne vsebuje, obdolženki ni mogoče naložiti v plačilo tudi stroškov toksikološke preiskave kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolženki naložilo plačilo stroškov toksikološke preiskave v višini 847,92 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa, ker bodo sicer izterjani prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilkina zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in zaradi odločitve o stroških postopka o prekršku (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje že pri odločanju o odgovornosti za storjeni prekršek moralo storilko oprostiti plačila stroškov postopka, saj je bilo že pred izdajo sodbe seznanjeno z dejstvom, da je storilka brezposelna oseba, prijavljena na zavodu za zaposlovanje, in prejemnica denarne socialne pomoči. Hkrati pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 145. člena ZP-1, saj le-tega ni mogoče tolmačiti tako, da se lahko delno o stroških odloči v sodbi, delno pa s posebnim sklepom. O stroških postopka je namreč sodišče odločilo že s sodbo z dne 7. 8. 2015, v kateri si odločitve o stroških postopka ni pridržalo za kasnejši čas. Ravno nasprotno – pritožnica je lahko na podlagi sodbe utemeljeno pričakovala, da je s tem zadeva v celoti rešena. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter oprostitev plačila stroškov postopka in sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvi odstavek 145. člena ZP-1 določa, da se v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške in kolikšni so. V skladu z drugim odstavkom 145. člena ZP-1 pa se v primeru, če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Po splošnem pravilu pa stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1).

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi s sodbo, ki jo je izdalo 7. 8. 2015 in je postala pravnomočna 4. 9. 2015, obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. S to sodbo je sodišče obdolženki izreklo globo in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter ji naložilo, da mora plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 170,00 EUR. O višini stroškov toksikološke preiskave pa je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno po izdajo sodbe sodišča prve stopnje in sicer 20. 8. 2015, ko je na sodišče prispel stroškovnik Postaje prometne policije Celje.

6. Nobenega dvoma ni, da so stroški toksikološke preiskave stroški postopka o prekršku. Ker se je obdolženki v obdolžilnem predlogu očitala vožnja pod vplivom prepovedanih drog ali psihoaktivnih zdravil, je sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe o prekršku v predmetni zadevi vedelo, da so v tem postopku o prekršku nastali tudi stroški v zvezi s toksikološko preiskavo, saj prekrška, za katerega je obdolženka bila spoznana za odgovorno, ni mogoče ugotoviti drugače, kot s toksikološko preiskavo. Ob takem vedenju pa bi sodišče prve stopnje v IV. točki izreka sodbe z dne 7. 8. 2015 moralo odločiti po temelju tudi o teh stroških postopka, čeprav po višini še niso bili znani ob izdaji sodbe. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj je v IV. točki izreka sodbe z dne 7. 8. 2015 (list. št. 16 spisa) zapisalo: “Na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških-1 mora obdolženka plačati sodno takso v višini 170,00 EUR, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, na TRR sodišča naveden v pozivu za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.”, kar pomeni, da si odločitve o odmeri ostalih stroškov postopka tj. toksikološke analize ni pridržalo za kasnejšo odločitev oziroma kasnejšo odmero.

7. Tako zagovornica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je s sodbo o prekršku z dne 7. 8. 2015 bilo dokončno odločeno o vseh stroških postopka o prekršku in da je obdolženka lahko na podlagi takega izreka glede stroškov postopka utemeljeno pričakovala, da je s tem zadeva v celoti rešena. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 145. člena ZP-1 je tako utemeljen. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo v izreku sodbe o prekršku, s katero je odločilo tudi o obveznosti plačila stroškov postopka, navesti, da mora obdolženka plačati vse stroške pritožbenega postopka in sodno takso ter da bo o ostalih stroških pritožbenega postopka, katerih višina ob izdaji sodbe o prekršku ni bila znana, sodišče odločilo s posebnim sklepom. Ker tega izrek sodbe o prekršku z dne 7. 8. 2015 ne vsebuje, obdolženki ni mogoče naložiti v plačilo tudi stroškov toksikološke preiskave, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ne da bi ga vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ponovno odločanje v predmetni zadevi namreč ni potrebno, saj v posledici takšne odločitve pritožbenega sodišča naknadno priglašeni stroški postopka bremenijo proračun, čemer pa ni potrebno izdati posebnega sklepa.

9. Zagovornica je v pritožbi priglasila tudi stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk, 2 % materialnih stroškov v višini 5 točk ter 22 % DDV, saj je zavezanka za davek na dodano vrednost. Čeprav je zagovornica s pritožbo uspela, ji nagrade za obravnavano pritožbo pritožbeno sodišče ne more priznati in jo naložiti v breme proračuna, saj je obdolženec upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku in ostalih stroškov le v primeru, če je postopek o prekršku bil ustavljen (četrti odstavek 144. člena ZP-1). Ker na podlagi predmetnega sklepa pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je bil postopek o prekršku zoper obdolženko ustavljen (saj je le-ta bil končan s pravnomočno sodbo, s katero je obdolženka bila spoznana za odgovorno storitve prekrška), obdolženka kljub pritožbenemu uspehu ni upravičena do povračila stroškov zastopanja po zagovornici za predmetno pritožbo. Nenazadnje tudi v primeru, ko sodišče obdolženca oprosti povrnitve stroškov postopka o prekršku, čeprav mu je bila izrečena sankcija za storjeni prekršek, oprostitev stroškov ne more učinkovati za nagrado in potrebne izdatke zagovornika.