Jedro

Glede na to, da tožnici v zvezi z endoskopskim posegom odstranitve polipa ni bilo nič pojasnjeno in da zdravnica z njo praktično ni komunicirala, je pravilen zaključek, da zdravnica v obravnavani zadevi ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in da toženka na poseg ni privolila. Tožnica v poseg ni privolila, ker ni vedela, da bo izveden. Poseg, ki je bil sicer opravljen strokovno in brez zdravniške napake, je zato nedopusten in je bilo z njim poseženo v tožničino telesno integriteto. Zato toženki tožnici odgovarjata za civilni delikt.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženki sta dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v znesku 413,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi posledic posega, ki ga je opravila zdravnica druge toženke. Ta je med diagnostično endoskopsko preiskavo pri tožnici odkrila in ji odstranila polip na črevesju, zaradi česar je prišlo do predrtja črevesne stene in sepse.

2. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, naj tožnici solidarno plačata 15.720,40 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za zahtevanih 4.100,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je bil poseg izveden strokovno in v skladu z medicinsko doktrino, vendar pa toženkama ni uspelo dokazati izpolnjene pojasnilne dolžnosti, ki jo je zahteval 47. člen tedaj veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZDej). Verjelo je namreč izpovedbi tožnice, da ji zdravnica ni povedala ničesar v zvezi s samim posegom in z možnimi zapleti ter da z njo praktično ni komunicirala. Verjetno sicer noben pacient ne odkloni posega odstranitve polipa, vendar ob predpostavki, da je o tem seznanjen; njegova privolitev se ne sme domnevati.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo ter odločilo, da toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Sprejelo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila seznanjena s tveganjem odstranitve polipa in da sicer v poseg ne bi privolila. Pritožbene očitke, da bi tožnica tudi po seznanitvi z možnimi zapleti soglasje kljub temu podala in da pojasnilna dolžnost ni obstajala zaradi nujnosti posega, je zavrnilo, ker ta dejstva pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana, pritožbene navedbe o nujnosti posega pa so nedovoljena novota. Prav tako ni upoštevalo navedb, da bi tožnici brez opravljenega posega nastala še večja škoda, saj je poseg preprečil nastanek raka debelega črevesja. Stanje oškodovanca je lahko namreč pravno upošteven sovzrok le, če je imel oškodovanec zaradi tega stanja težave že pred škodnim dogodkom.

4. Toženki vlagata zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se reviziji ugodi in se primarno sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje. Navajajo, da je zdravnica med preiskavo sicer našla dva polipa in je tožnico med preiskavo seznanila, da bo večji polip odstranila. Polipi so najpogostejši vzrok raka debelega črevesja. Pri predmetnem endoskopskem posegu je verjetnost zapleta (preluknjanje črevesne stene), ki ga je utrpela tožnica izjemno majhna (0,1% - 1,0%), zato zdravnica tožnice niti ni bila dolžna poučiti o tem. Zdravnik namreč pacienta ni dolžan poučiti o vseh možnih neželenih učinkih, ampak o zapletih, ki sodijo med redno tveganje. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1792/2010 in II Cp 682/2011. Ponovno poudarjata, da je šlo v obravnavani zadevi za specifični poseg, predmetna preiskava (kolonoskopija) ima diagnostično - terapevtsko naravo. Med samim posegom se namreč odloča o potrebnih terapevtskih ukrepih, v okviru katerega ima bolnik možnost spremljati celotno preiskavo pri polni zavesti. Zato zaplet, ki je nastal in ki ga s strokovno neoporečnim skrbim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti in je nepredvidljiv, ne more biti posledica opustitve pojasnilne dolžnosti. V zvezi z višino odškodnine pa toženki ugovarjata, da je ta odmerjena previsoko, glede na to, da je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen. Odstranitev polipa pomeni 100% preprečitev razvoja raka na debelem črevesju. Priglašata tudi stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga, da se revizija v celoti zavrne in se izpodbijana sodba potrdi, toženkama pa naložili plačilo njenih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta nižji sodišči ugotovili, da zdravnica tožnici ni podala prav nobenih pojasnil in tožnica ni podala soglasja za poseg (niti za kolonoskopiji niti za poseg odstranitve polipa izveden med kolonoskopijo). Zato vprašanje, ali je zdravnica tožnico ustrezno informirala o možnem zapletu, niti ni bistveno. Tudi sicer bi zdravnica v okviru pojasnilne dolžnosti tožnico morala seznanit z možnostjo nastalega zapleta, saj je tipičen za predmetni poseg. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 716/2006, II Ips 99/2006, II Ips 166/2005, II Ips 494/2002, II Ips 539/2006 (pravilno II Ips 539/1996), II Ips 736/2005, II Ips 245/2001 in II Ips 190/2008. Poseg odstranitve polipov ni bil nujen, ampak zgolj priporočljiv, revizijske navedbe, da je bila z njim preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen, pa so neutemeljene, saj ni gotovo, da bi se pri tožnici razvil rak, tudi sicer pa so posegi v človekovo telo brez soglasja izrecno prepovedani, razen v primeru urgentne prve pomoči. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri dopuščeni reviziji Vrhovno sodišče omejeno z vprašanji, ki jih je kot pravno pomembna izpostavil revident v predlogu in glede katerih je bila nato revizija dopuščena. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 117/2012 z dne 18. 10. 2012 revizijo toženk dopustilo glede dveh pravnih vprašanj, in sicer: ali je pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru vključevala seznanitev z možnostjo nastalega zapleta; ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo trditve, da je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so tožnici dne 4. 1. 2008 pri drugi toženki opravili diagnostično preiskavo - kolonoskopijo, na katero je bila napotena. Tožnica je na diagnostično preiskavo pristala. Med samo preiskavo je zdravnica na sluznici črevesa opazila dva polipa, večjega je odstranila, manjšega pa biopsirala. Poseg je bil opravljen strokovno, v skladu z veljavno doktrino, na primeren in strokoven način. Pri tožnici je kasneje, po posegu prišlo do perforacije črevesja (predrtja črevesne stene), ki je eden izmed možnih zapletov pri tem posegu, vendar ga ni mogoče vnaprej predvideti. Tožnica je bila zaradi tega istega dne zvečer hospitalizirana in kasneje tudi operirana, izvedena je bila operacija trebušne votline. Zdravnica tožnici ni pojasnila posega odstranitve prvega polipa. Tožnici ni povedala, da je našla polip, zakaj je odstranitev polipa potrebna, na kakšen način ga bo odstranila in kakšne možnosti razen takojšnje odstranitve polipa tožnica še ima (operativno odstranitev) in kakšni so možni (vsaj najpogostejši) zapleti ob in po samem posegu. Tožnici je povedala, da je prvi polip odstranila, šele potem, ko je tožnico že zabolelo. Po odstranitvi prvega polipa je zdravnica našla še en, manjši polip, ki ga je biopsirala. Pred tem posegom je tožnici povedala, da je našla še en polip in tožnica se je s posegom strinjala. Zdravnica tožnici nikoli ni povedala, kakšni so možni zapleti po obeh posegih, na kaj mora biti pazljiva in ji ni dala nadaljnjih napotkov. Tožnica na poseg (odstranitve polipa) ni dala svojega pristanka, saj je šele po odstranitvi polipa izvedela, da ga je zdravnica odstranila oziroma takrat, ko jo je zabolelo.

9. Ne drži revizijski očitek, da zdravnica zaradi majhne verjetnosti zapleta, ki ga je utrpela tožnica, naj ne bi bila dolžna poučiti tožnice o njem in zato ni opustila pojasnilne dolžnosti. Glede na zgoraj ugotovljene dejanske okoliščine, da tožnici v zvezi z endoskopskim posegom odstranitve polipa ni bilo nič pojasnjeno in da zdravnica z njo praktično ni komunicirala, je pravilen zaključek nižjih sodišča, da zdravnica v obravnavani zadevi ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in da toženka na poseg ni privolila. Zdravnica je tožnici povedala, da je polip odstranila šele potem, ko je tožnico že zabolelo. To pa po presoji revizijskega sodišča ni dovolj in je že na podlagi navedenega pravilen zaključek, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila izpolnjena. Tožnica na poseg ni privolila, ker sploh ni vedela, da se bo izvedel. Zato revizijsko sodišče ni nadalje presojalo, ali bi zdravnica tožnico morala seznaniti z verjetnostjo nastalega zapleta. Ker tožnica ni privolila v poseg, je bil poseg, ki je bil sicer opravljen strokovno in brez zdravniške napake, nedopusten in je bilo z njim poseženo v tožničino telesno integriteto. Zato toženki tožnici odgovarjata za civilni delikt. 10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je odškodnina odmerjena previsoko, ker je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen, saj odstranitev polipa pomeni 100% preprečitev razvoja raka na debelem črevesju, s katerim toženki sicer uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava glede določbe 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi se pri tožnici gotovo razvil rak, če ne bi prišlo do odstranitve polipov. Glede na navedene revizijske navedbe tudi ni relevantno drugo pravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija (in sicer vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo trditve, da je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen). Preprečena bistveno večja škoda, ki bi mogoče nastala, na samo višino škode, ki jo je tožnica utrpela, ne vpliva.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo toženk na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženki do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičeni, ker z revizijo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžni pa sta tožnici (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 750 točk odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 344,27 EUR, in 20% DDV v znesku 68,85 EUR.