Jedro

Več upnikov, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, ni v takšnem medsebojnem razmerju, da bi bilo mogoče razmerje rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotno sosporništvo). V materialnem pravu namreč ni podlage za to, da se bodo iz terjatve dolžnikovega dolžnika v celoti poplačali vsi upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo. Iz 110. člena ZIZ namreč izhaja, da je vrstni red poplačila več upnikov vezan na dan oprave rubeža terjatve. Upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, se torej poplačajo po določenem vrstnem redu in se zato upnik, ki mu je bila terjatev kot drugemu prenesena v izterjavo, poplača le, če je terjatev, ki se izterjuje, višja od terjatve upnika z boljšim vrstnim redom, ki je že bil poplačan.

V pravdi, kot je obravnavana, je treba ugotoviti tako višino terjatve tožeče stranke do dolžnika, kot tudi višino terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, tožeči stranki pa je mogoče prisoditi le znesek njene terjatve do dolžnika, ki nikakor ne more presegati zneska terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3., 4. in 5. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo uvodoma sklenilo, da se dopusti objektivna sprememba tožbe (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati družbi S., d.o.o. v 15 dneh 13.38,78 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 13.388,78 EUR (2. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 13.388,78 EUR (3. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, ne obstoji (4. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 7.806,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega plačilnega roka (5. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v 3. točki izreka, torej to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila zakonskih zamudnih obresti nad prisojenim zneskom v višini glavnice. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice v celotnem zahtevanem znesku, najmanj še v znesku 104.755,43 EUR. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se smiselno pritožuje zoper 2., 4. in 5. točko izreka sodbe, uveljavlja pa pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in obe predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da s predmetno tožbo tožeča stranka izterjuje terjatev, ki jo ima M. K. do družbe S. L. iz naslova razdrte pogodbe št. 3315/96 in sicer do višine terjatve, ki jo ima sama do M. K. Tožeča stranka je namreč na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. In 14/97 z dne 15. 05. 1997, ki je postal pravnomočen 09. 06. 1997, zarubila terjatev M. K. do družbe S. L. nato pa ji je bila ta terjatev s sklepom istega sodišča z dne 12. 07. 2002 še prenesena v izterjavo.

Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče najprej obravnava pritožbo tožene stranke, nato pa pritožbo tožeče stranke.

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka v pritožbi uvodoma izpostavlja, da je terjatev M. K. do S. L. zarubil tudi A. K. in zarubljeno terjatev cediral I. K., ki je to terjatev uveljavljala v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2505/2005, pravnomočno pa se je ta zadeva zaključila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 103/2009. Tudi v pritožbi tožena stranka vztraja, da gre v primeru tožeče stranke in v primeru I. K. za enotno sosporništvo, saj je mogoče le z istočasno in zoper vse sospornike enako glasečo se sodbo rešiti tožbo več upnikov, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo. S tem pravnim naziranjem pa se ni mogoče strinjati. Po presoji pritožbenega sodišča več upnikov, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, ni v takšnem medsebojnem razmerju, da bi bilo mogoče razmerje rešiti samo na enak način za vse sospornike. V materialnem pravu namreč ni podlage za to, da se bodo iz terjatve dolžnikovega dolžnika v celoti poplačali vsi upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo. Iz 110. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju namreč izhaja, da je vrstni red poplačila več upnikov vezan na dan oprave rubeža terjatve. Upniki, ki jim je bila terjatev prenesena v izterjavo, se torej poplačajo po določenem vrstnem redu in se zato upnik, ki mu je bila terjatev kot drugemu prenesena v izterjavo, poplača le, če je terjatev, ki se izterjuje, višja od terjatve upnika z boljšim vrstnim redom, ki je že bil poplačan.

Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi bilo dejstvo, da je že pravnomočno odločeno o plačilu prenesene terjatve I. K., pravno relevantno le v primeru, da bi I. K. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani že izterjala odstopljeno terjatev. V tem primeru bi namreč obveznost dolžnikovega dolžnika ugasnila (primerjaj Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, stran 288), zato tožeča stranka te terjatve ne bi mogla več izterjevati.

Tožena stranka v pritožbi opozarja tudi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotavljalo višine terjatve M. K. do S. L., čeprav je to ključno za odločitev v zadevi, saj tožena stranka tožeči stranki in I. K. ne more plačati več, kot znaša terjatev M. K. do tožene stranke. Pritožbeno sodišče se s tem pritožbenim očitkom strinja. Višina terjatve M. K. do družbe S. L. pomeni pravno odločilno dejstvo za odločitev v zadevi, saj izterjuje tožeča stranka v tej pravdi ravno to terjatev. Sodišče zato tožeči stranki v tej pravdi ne more prisoditi več, kot znaša terjatev M. K. do tožene stranke, četudi bi se izkazalo, da je terjatev tožeče stranke do M. K. višja. Z drugimi besedami: v pravdi, kot je obravnavana, je treba ugotoviti tako višino terjatve tožeče stranke do dolžnika (v konkretnem primeru višino terjatve tožeče stranke do M. K.), kot tudi višino terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika (v konkretnem primeru M. K. do S. L., tožeči stranki pa je mogoče prisoditi le znesek njene terjatve do dolžnika, ki nikakor ne more presegati zneska terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo višine terjatve M. K. do tožene stranke, ni ugotovilo odločilnega dejstva, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ni mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče ugotoviti tudi to odločilno dejstvo.

Tožena stranka v pritožbi vztraja tudi, da je njena obveznost do M. K. že zastarala. Kot napačen izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da teče zastaranje sporne terjatve od pravnomočnosti sklepa o prenosu v izterjavo in s tem v zvezi navaja, da zgolj zaradi dolžine postopka glede rubeža in prenosa v izterjavo tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ne more biti v boljšem položaju kot prvotni upnik. Pritožbeno sodišče tudi temu pritožbenemu očitku pritrjuje. Ne gre spregledati, da v tej pravdi tožeča stranka dejansko izterjuje terjatev, ki jo ima njen dolžnik (M. K.) do svojega dolžnika (S. L.), zato velja zanjo glede teka zastaralnega roka enako kot velja za njenega dolžnika. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje začelo teči z izdajo sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem o prenosu terjatve M. K. do tožene stranke v izterjavo tožeči stranki. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede zapadlosti prenesene terjatve, ki je odločilna za začetek teka zastaralnega roka, pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem se ukvarja z morebitno preuranjenostjo tožbe, kar ni nič drugega kot vprašanje zapadlosti terjatve, da je treba v skladu z določbo 6. člena Pogodbe št. 3315/96 kot dan plačila kupnine šteti dan odobritve kredita novemu kupcu V. B. Za presojo zapadlosti terjatve in s tem za začetek teka zastaralnega roka je po presoji pritožbenega sodišča odločilna določba 6. člena citirane pogodbe, po kateri terjatev na plačilo 50 % zneska revalorizirane kupnine zapade v plačilo v roku 8 dni po tem, ko bo prodajalec prodal sporno nepremičnino drugemu kupcu in prejel od njega plačano celotno kupnino. Pri presoji tega določila naj sodišče prve stopnje upošteva, da je bilo to pogodbeno določilo pisano izključno v korist tožene stranke, saj njeno obveznost plačila veže ne le na nadaljnjo prodajo sporne nepremičnine, temveč na prejem celotnega zneska kupnine. Navidezno popuščanje tožene stranke, ki se še v pritožbi zavzema, da je njena obveznost zapadla že ob razvezi pogodbe, torej veliko prej, kot to določa pogodbeno določilo, po presoji pritožbenega sodišča lahko pomeni zlorabo pravic, saj bi se na ta način tožena stranka iz razloga zastaranja razbremenila svoje obveznosti. Če se je tožeča stranka zanesla na za njenega dolžnika sicer neugodno pogodbeno določilo, sedaj ne more trpeti neugodnih posledic. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba med toženo stranko kot prodajalcem in novim kupcem V. B. sklenjena dne 07. 05. 2001, torej skladno s 6. členom pogodbe, sklenjene med toženo stranko in M. K., terjatev slednjega na vračilo 50 % plačane kupnine ni mogla zapasti v plačilo pred sklenitvijo nove pogodbe, v obravnavanem primeru torej pred 07. 05. 2001. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, uveljavljan v tem postopku z dne 18. 02. 2004 vloženo tožbo torej ne more biti zastaran.

Pač pa je vprašanje sklenitve posojilne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in novim kupcem V. B. pomembno za presojo zapadlosti terjatve M. K. (tožnikovega dolžnika) zoper toženo stranko glede na določilo 6. člena pogodbe št. 3315/96. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 04. 10. 1996 (list. št. 61) trdila, da je bila posojilna pogodba sklenjena 07. 05. 2001, zaradi česar je obveznost tožene stranke do M. K., upoštevaje 8 dnevni rok iz 6. člena pogodbe zapadla v plačilo 15. 05. 2001. Navedenega dejstva o sklenitvi posojilne pogodbe tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni prerekala, zato se skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano, kar bo prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati pri presoji zapadlosti in višine terjatve K. do tožene stranke.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da njena v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, ker naj tožena stranka ne bi dokazala višine škode. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je višina škode, ki jo opredeljuje kot razliko med nakupno (700.000,00 DEM) in prodajo (805.000,00 DEM) vrednostjo sporne nepremičnine, razvidna iz obeh pogodb. Obe je v dokaznem postopku namreč predložila sama tožena stranka (prilogi B3 in B7). Vendar pa je za presojo utemeljenosti v pobot uveljavljane odškodnine relevantno tudi dejstvo, da pomeni pravica tožene stranke do zadržanja 50 % plačane kupnine posebno obliko pogodbene kazni. S sklicevanjem na pravico do zadržanja 50 % plačane kupnine je tožena stranka uveljavila svojo pravico do pogodbene kazni, zato ima v skladu z določbo 2. odstavka 275. člena ZOR pravico zahtevati le razliko do polne odškodnine. Zato se bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je škoda, ki je toženi stranki nastala z odstopom od pogodbe in jo v tej pravdi uveljavlja s pobotnim ugovorom, že pokrita s pogodbeno kaznijo. Le, če bo ugotovilo, da je v pobot uveljavljana škoda toženi stranki dejansko nastala in da presega znesek pogodbene kazni, bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev obstoji.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 4. in 5. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka v delu, ki presega višino glavnice. Primarno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za katero obdobje oziroma od katerega dne dalje ji je priznalo zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice, niti kdaj naj bi obresti dosegle glavnico. To so po stališču pritožnika tudi odločilne okoliščine za presojo, kako na tek obresti vpliva odločba Ustavnega sodišča U-I.-300/04, po kateri bi sicer morale zakonske zamudne obresti teči vsaj do 31. 12. 2001, čeprav so tedaj že presegle glavnico. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku tožene stranke v delu, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, kakor izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da zahteva tožeča stranka zakonske zamudne obresti od zneska 2.935.149,70 SIT od 01. 02. 1993 do plačila, od zneska 228.187,00 SIT od 18. 12. 1996 do plačila in od zneska 54.151,00 SIT od 15. 05. 1997 do plačila. Gre torej za obveznost, ki je nastala pred 01. 01. 2002, ko je stopil v veljavo Obligacijski zakonik (OZ), in se torej zanjo uporabljajo pravna pravila ZOR, v skladu s katerimi zamudne obresti ne nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa je v to ureditev poseglo Ustavno sodišče z odločbo U-I-300/04 (Ur. l. RS, št. 28/2006), s katero je omejilo tek zakonskih zamudnih obresti, kolikor so po 01. 01. 2002, torej po uveljavitvi OZ dosegle glavnico. V obravnavanem primeru je že na prvi pogled očitno, da so do 31. 12. 2001 zakonske zamudne obresti že presegle glavnico, to pa pomeni, da tečejo zakonske zamudne obresti od vtoževanih terjatev od dneva zapadlosti terjatev do 31. 12. 2001. V skladu s tem materialnopravnim izhodiščem bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino obrestnega dela terjatve tožeče stranke do M. K. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 3. točki izreka ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).