Jedro

Izrek sodbe, s katerim je naloženo plačilo zamudnih obresti od določenega zneska od določenega datuma dalje do plačila je nedoločen in nejasen ter nerazumljiv.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba deloma, to je glede zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 37.252,70 SIT razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba, kolikor je bilo z njo naloženo plačilo zneska 42.363,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1994 dalje do plačila in v odločitvi o stroških postopka potrdi. Tožena stranka nosi sama stroške te pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za znesek 42.363,40 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 79.616,10 SIT (ta znesek je sestavljen iz zneska 42.363,40 SIT in zneska 37.252,70 SIT) za čas od 24.10.1994 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 870,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 57.893,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba je deloma utemeljena. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje končalo spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato se sme ta sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da je nepooblaščena oseba tožene stranke (A.S.) naročil izdelavo pravilnika. Tega pritožbenega očitka sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj gre za pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je A.S. glede na dela in naloge, ki jih je opravljal pri toženi stranki imel pravico skleniti tako pogodbo. Ob taki dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (1. odst. 98. čl. ZOR). Ob taki dejanski ugotovitvi tudi ni bilo treba uporabiti tistih določb ZOR, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Sicer pa tudi v situaciji, če A.S. ne bi imel pooblastila za sklenitev pogodbe, pritožnica neutemeljeno trdi, da tožena stranka njegovega ravnanja nikoli ni odobrila. Pri tem spregleda, da je tako odobritev dala že z delnimi plačili, pa tudi v tej pravdi, ko je izrecno navedla, da priznava vtoževano terjatev v znesku 37.252,70 SIT kot del glavnice iz spornega računa in pri tem sama pojasnila, da je sporni račun že delno plačala dvakrat po 35.000,00 SIT. Sicer pa tožena stranka v tej pravdi nikoli ni izrecno trdila, da A.S. ni bil pooblaščen skleniti tak dogovor. Ob dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna plačati celotno vtoževano terjatev in ko je zaključilo, da je tožeča stranka glede na delna plačila tožene stranke pri postavitvi tožbenega zahtevka upravičeno uporabila določilo 313. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke na dan 24.10.1994 znašala tako 76.616,10 SIT in da je tožena stranka od te terjatve v ugovoru priznala terjatev v višini 37.252,70 SIT (v tem delu je postal sklep o izvršbi pravnomočen). Glede na takšno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi za razliko do vtoževanega zneska, to je glede zneska 42.363,40 SIT in za zakonite zamudne obresti od tega zneska za čas od 24.10.1994 dalje do plačila, pravilna. Pritožbena trditev, da je APPNI pravnomočni sklep o izvršbi realizirala v višini 61.054,25 SIT, je v tem postopku neupoštevna, ker vprašanje, ali je bil pravnomočen sklep v izvršbi pravilno analiziran ali ne, ni stvar odločanja o utemeljenosti zahtevka, glede katerega je dolžnica ugovarjala in glede katerega je tekla pravda. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo, tožene stranke delno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 42.363,40 SIT s pripadajočimi obrestmi potrdilo (353. čl. ZPP). Pač pa je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, v delu, v katerem je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 37.252,70 SIT, pri čemer je določilo, da obresti od tega zneska tečejo od 24.10.1994 dalje do plačila, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek sodbe je v tem delu namreč nejasen in nerazumljiv in s tem tudi ne izvršljiv. Čim je s sodbo naloženo le plačilo obresti od določenega zneska, kot se je bilo to v tem primeru, mora izrek sodbe vsebovati začetek in konec teka obresti, da je taka sodba jasna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi obrestnega izreka glede zneska 37.252,70 SIT ni oblikovalo tako. Poleg tega pa te odločitve v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je potrdilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj delna razveljavitev izpodbijane sodbe na dosedanjo stroškovno odločitev nima nobenega vpliva. Odločitev o pritožbenih stroških temelji o uspehu v pritožbi. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede neznatnega dela, glede katerega niso nastali nobeni posebni pritožbeni stroški, zato je stroške te pritožbe dolžna nositi sama (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).