Jedro

Postopek zaščite potopljenega motorja je treba izpeljati takoj, ko se motor dvigne iz morja. Tožnik bi to moral vedeti, čeprav ni strokovnjak usposobljen za motoroznanstvo. Da je potrebno pri potopitvah motorja takojšnje ukrepanje zaradi negativnega delovanja morske vode, ve vsak povprečno skrben lastnik oziroma uporabnik čolna z izvenkrmnim motorjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 121.583,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za glavnico v višini 1.328.417,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1996 dalje do plačila je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 84.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je imel tožnik čoln z izvenkrmnim motorjem znamke Yamaha (51 kw), zavarovan pri toženi stranki. Dne 28.5.1993 v nočnih urah prišlo na čolna do požara, ki je imel za posledico potopitev čolna in delno potopitev motorja. Tožena stranka je tožniku izplačala že pred pravdo 1.114,20 DEM, s čimer je poravnala v celoti škodo na čolnu, v tem pravdnem postopku pa je sodišče ugotavljalo, ali je tožnik upravičen tudi do plačila zavarovalnine za škodo na motorju. Po ugotovitvi sodišča je do škode na motorju v pretežnem delu prišlo zaradi tožnikovega krivdnega ravnanja po nastopu škodnega dogodka, ker ni ravnal tako, kot bi ravnal skrben lastnik motorja, ki je bil potopljen v morsko vodo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, kateri del škode na motorju je nastal zaradi potopitve motorja v morje, ker za to škodo odgovarja tožena stranka in ta del škode je tožniku z izpodbijano sodbo priznalo, zavrnilo pa je zahtevek za priznanje višje škode, ki je posledica tožnikovega neustreznega ravnanja po škodnem dogodku.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je pri ugotavljanju vzroka za nastalo škodo v celoti sledilo mnenju izvedenca G. R., ni pa ocenilo vseh ostalih dokazov. Sodišče sploh ni raziskalo navedb tožnika, prič in ocenilo listinskih dokazov. Sodba je oprta samo na mnenje izvedenca, ki pa je po navedbah tožnika silno pristransko. Tožnik je motor dvignil iz vode takoj. Meni, da je bil zelo skrben, saj je hitro ukrepal, ko je zvedel za nesrečo. Od zavarovalnice je zahteval navodila, obvestil je policijo in ob 11.30 uri že tudi govoril z izvedencem D. K., kot mu je bilo naročeno s strani tožene stranke. Utemeljeno je pričakoval, da bo izvedenec dal navodila, kaj storiti, saj je strokovnjak za to področje, a tega očitno ni storil. Izvedenec ni ničesar naročil tožniku in tožnik je čakal, da si izvedenec motor ogleda. Sam se je bal posegati v motor, da ne bi zavarovalnica pozneje odklonila izplačilo, če bi sam karkoli premikal in izvedenec ne bi mogel iz tega razloga oceniti škode. Veliko je primerov, ko zavarovalnica odkloni izplačilo odškodnine, če zavarovanec karkoli spreminja na poškodovanih predmetih pred prihodom izvedenca oz. cenilca, zato je nekorektno, da v tej zadevi zavarovalnica zahteva od tožnika posege na motorju. 24. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje morskega kaska določa samo, da mora narediti zavarovanec vse potrebno, da bi zmanjšal škodo, ne pove pa, kaj vse je potrebno storiti, zato je na podlagi teh določb lahko razumeti tudi, da je dolžan samo dvigniti motor iz vode, kar je tožnik tudi storil. Po splošnih pogojih je zavarovanec dolžan nezgodo prijaviti in tudi to je tožnik storil, tako da je izpolnil vsaj dva od predpisanih zahtev, pa se mu kljub temu očita, da ni ukrepal v skladu z obveznostmi iz 24. čl. Zavarovalnih pogojev. Tega očitka ne sprejema. Prepričan je, da je ravnal tako, kot bi ravnal vsak oškodovanec. Motor je dvignil iz vode, obvestil je policijo, zavarovalnico in izvedenca. Če bi dobil še kakšna navodila, bi se jih držal, a jih s strani tožene stranke ni bilo. Delo njenega izvedenca je bilo neodgovorno, ker si je motor ogledal šele po treh dneh. Plovilo je bilo zavarovano pri zavarovalnici prav za take primere, saj ima zavarovalnica, poleg tega, da izplača škodo, tudi strokovnjake, ki ti ob nastanku škode svetujejo in pomagajo uveljavljati odškodnino. Tudi glede višine odškodnine ne sprejema odločitve v izpodbijani sodbi, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi v tem delu je sodišče sodbo oprlo v celoti na izvedensko mnenje, čeprav je izvedenec svoja pooblastila močno prekoračil. Gre za izvedenca za plovila, sodišču pa je razlagal tudi valovanje morja, plimovanje, dvigovanje peska z dna morja in podobno. Neutemeljeno je sklepanje v delu, ki se nanaša na plimovanje morja. Nihče ne ve, kako je motor stal 10 ur od požara do takrat, ko ga je tožnik našel. Nihče tudi ne ve, koliko je bilo morje tega dne valovito, prav tako nihče ne ve, kako je čoln iz sidrišča prineslo do tam, kjer ga je našel tožnik in nihče ne ve, ali je gred drsela po dnu, morda je kakšen drug čoln v 10-ih urah dvignil mulj z dna. Kljub vsemu temu pa je sodišče z gotovostjo zaključilo, da plimovanje ni vplivalo na višino škode in da na motorju zaradi peska ni bilo dodatne škode. Ti zaključki so povsem neutemeljeni, mnenje izvedenca se je v tem delu razlikovalo tudi od navedb tožnika in od pričevanja J. B., pa sodišče teh dokazov ni ocenilo. V tem delu je napačno ugotovilo dejansko stanje, zato tožnik predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev postopka, ki naj bi jo zagrešilo, ker naj bi bila dokazna ocena pomanjkljiva in v nasprotju z določbo 8 . člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je pravilo o prosti presoji dokazov sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi korektno uporabilo. Dokazno oceno, ki jo je sprejelo, je obrazložilo v skladu s to določbo. Pritožba samo pavšalno trdi, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo navedb tožnika, prič in ocenilo listinskih dokazov in da je bilo mnenje izvedenca, na katerega je oprlo sodbo, silno pristransko. Tako nekonkretizirana pritožba korektno obrazložene sodbe, v kateri so povzeti vsi dokazi, ki so bili v tem postopku izvedeni, ne more omajati. Prav tako ni nobene dokazne podlage, da je bilo izvedensko mnenje pristransko. V tem sporu je moralo sodišče ugotoviti vrsto pravno relevantnih dejstev, za katera je bilo potrebno strokovno znanje, zato se je utemeljeno pri ugotavljanju takih okoliščin oprlo na izvedeniško mnenje, ker so bila pojasnila izvedenca strokovna in prepričljiva. Izvedenec G. R. je določena sporna vprašanja pojasnjeval še na glavni obravnavi, ko je glede določenih konkretnih dejstev dobil dodatna pojasnila prav od tožnika. Izvedeniško mnenje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča analitično in prepričljivo, zato temu, da je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam izvedenca, ni mogoče očitati kršitve postopka. Pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka se zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja.

Neutemeljeno pa se uveljavlja tudi pritožbeni razlog, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Dejstva, da je tožnik takoj, ko je zvedel za dogodek, zvlekel motor iz morja in obvestil policijo ter toženo stranko in da je pri toženi stranki dobil telefonsko številko izvedenca D. K., s katerim je govoril po telefonu in ga seznanil z zavarovalnim primerom, niso bila sporna. Prav tako ni bilo sporno, da je D. K. prišel pogledat motor šele tri dni kasneje, tožnik pa je šele 4 dni po dogodku, ko si je motor ogledal strokovnjak tožene stranke, ta motor odpeljal k serviserju. Te okoliščine pa še ne utemeljujejo tožnikovih navedb, da je ravnal tako kot bi ravnal v njegovem primeru vsak oškodovanec. Ni namreč brez pomena, da je tožnika je D. K. v telefonskem pogovoru opozoril, da mora motor sprati s sladko vodo. Ko si je motor v nedeljo pri tožniku ogledal, pa je ugotovil, da motor ni bil niti od zunaj v redu spran s sladko vodo, saj so bile še na pokrovu vidne sledi soli. Ker je to vidno tudi iz fotografij spornega motorja, je sodišče tej izpovedi priče D. K. verjelo. Glavni vzrok za pretežni del škode na motorju je po ugotovitvi sodišča posledica neustreznega postopka zaščite pred oksidacijo zaradi delovanja morske vode. Postopek zaščite potopljenega motorja je treba izpeljati takoj, ko se motor dvigne iz morja. Tožnik bi to moral vedeti, čeprav ni strokovnjak usposobljen za motoroznanstvo. Da je potrebno pri potopitvah motorja takojšnje ukrepanje zaradi negativnega delovanja morske vode, ve vsak povprečno skrben lastnik oziroma uporabnik čolna z izvenkrmnim motorjem. Potopitve takšnih motorjev niso nekaj izjemnega. Do takšnih dogodkov prihaja, zato vsebujejo že navodila o vzdrževanju in servisiranju motorjev posebno poglavje, ki se nanaša prav na potopitev motorja v morsko vodo. Tudi če tožnik teh navodil od prodajalca ni dobil, ni ravnal dovolj skrbno, saj je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, da je splošno znano povprečnemu kupcu tehničnega predmeta, da so vselej priložena takšnemu predmetu navodila, zato bi jih moral od prodajalca zahtevati. Pa tudi sicer je vsakemu povprečnemu človeku poznano dejstvo, da je predmete iz kovin ali drugih sestavin, ki so podvržene oksidaciji, potrebno ob padcu v morsko vodo nemudoma izprati s sladko vodo. Ker ne gre za postopek, ki bi ga lahko izvedel le strokovnjak iz motoroznanstva, tožnik kot uporabnik čolna z izvenkrmnim motorjem, odgovornosti za to, da ni postopal tako, kot bi vsak povprečen lastnik takšnega motorja, ne more prevaliti na toženo stranko z navedbami, da mu ni njen izvedenec dal dovolj natančnih navodil. Zadošča, da ga je D. K. opozoril na takojšnje izpiranje motorja s sladko vodo. Če natančnega postopka takšnega izpiranja ni poznal ali če se ni čutil dovolj usposobljenega, da ga sam izpelje, bi se on moral pozanimati, kako naj motor zaščiti ali pa v drugem primeru motor takoj odpeljati na servis. Tako bi ravnal vsak povprečen lastnik izvenkrmnega motorja, ki je bil potopljen. Tudi stališče tožnika, da je bil dolžan čakati doma z motorjem dokler si ga ni ogledal izvedenec tožene stranke, je zmotno. Če bi v morsko vodo potopljen motor odpeljal takoj k serviserju, bi si tudi s takim ravnanjem zavaroval dokaze za zavarovalnico in tudi to mu ni moglo biti neznano. Takšen postopek po nastopu zavarovalnega primera mu nalagajo določila splošnih pogojev v 24. členu. Enako določbo vsebuje člen 926. čl. ZOR, ki se v konkretni zadevi glede na čas škodnega dogodka še uporablja. Pritožbene navedbe, da je tožnik že s tem, ko je prijavil nezgodo, izpolnil to, kar mu nalaga 24. čl. splošnih pogojev za zavarovanje morskega kaska, pomenijo zato sprenevedanje. Sodišče prve stopnje je glede temelja odgovornosti na ugotovljeno dejansko stanje zato tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče ne sprejema niti pritožbenih navedb, v katerih tožnik izpodbija višino prisojenega zneska. Če bi bil tožnikov postopek v zvezi z zavarovanjem motorja izpeljan pravilno in tako kot se zahteva od povprečnega lastnika izvenkrmnega motorja, bi okoliščine glede višine škode zaradi plimovanja in peska, morala v tem postopku dokazovati tožena stranka. Ker pa je bil tožnik tisti, ki je opustil postopek iz navodil, kot je predviden za primere potopitve in je to imelo za posledico dodatno škodo, je dokazno breme o tem, da je ta škoda delno tudi posledica plimovanja in še večja škoda posledica peska, ki naj bi zašel v potopljeni motor, bilo na njegovi strani. Izpodbijana sodba ima o tem, zakaj sodišče prve stopnje te škode ni štelo v breme tožene stranke, prepričljive razloge, zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).