Jedro

Tožnica je ob uveljavitvi ZOFVI opravljala delo svetovalne delavke in ima pridobljeno višješolsko izobrazbo v svoji stroki. Glede na navedeno in glede na določbo 148. člena ZOFVI tožnica zatrjuje, da izpolnjuje zahtevani izobrazbeni pogoj za pristop k strokovnemu izpitu. Do tega vprašanja, čeprav so ji bili ti podatki v času izdaje izpodbijane odločbe znani, se tožena stranka ni opredelila, niti jih ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. To nedoslednost je sicer nadomestila v odgovoru na tožbo, česar pa sodišče v preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Republike Slovenije, Ministrstva za šolstvo in šport, št. 10040-1804/2011/4 z dne 24. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 10040-1804/2011/4 z dne 24. 10. 2011, je tožena stranka odločila, da se prijava k strokovnemu izpitu A.A. (tožnice v tem sporu) iz razloga neizpolnjevanja pogojev za pristop k strokovnemu izpitu, zavrne. V razlogih odločitve tožena stranka navaja, da je tožnica dne 1. 8. 2011 vložila prijavo k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja. Priložila je pisno poročilo mentorja in fotokopijo diplome o zaključku visokošolskega študijskega programa za socialno delo, s čimer je pridobila strokovni naslov diplomirana socialna delavka. Pogoje za opravljanje, obseg, vsebino, organizacijo in postopek opravljanja strokovnega izpita za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ureja Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 7. členu določa, da se strokovni delavec lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita najprej po šestih mesecih opravljanja vzgojno izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli, če izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Stopnja izobrazbe delavcev poklicnih oziroma strokovnih šol določa Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (dalje ZOFVI). Ta v 96. členu določa, da morajo imeti svetovalni delavci izobrazbo pridobljene po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje in pedagoško andragoško izobrazbo. V zvezi s tem je bilo tožnici poslano obvestilo, da mora vlogo dopolniti z ustreznimi dokazili. Odgovorila je, da teh dokazil ne more priložiti, ker ima zaključen le že navedeni visokošolski študijski program socialnega dela. Ugotovljeno je, da tožnica ne izpolnjuje v ZOFVI določenega pogoja o izobrazbi svetovalnega delavca v programu poklicne oziroma strokovne šole, ker nima zaključene izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustrezajo izobrazbi druge stopnje in pedagoško andragoško izobrazbo. Ker tožnica ni ob prijavi izpolnjevala vseh pogojev iz 7. člena Pravilnika kumulativno, se prijava k strokovnemu izpitu s področja vzgoje in izobraževanja zavrne.

Tožnica v tožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitve z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Izpodbijana odločba se izrecno sklicuje na 96. člena ZOFVI in na neizpolnjevanje pogojev iz 7. člena Pravilnika. Obrazložitev izpodbijane odločbe je povsem nejasna. Ni mogoče razbrati, katera dodatna dokazila bi morala tožnica predložiti v naknadnem roku, pa tega ni storila. Ni ji jasno, ali je upravni organ zaradi tega štel vlogo za nepopolno in ji ni ugodil. Če ni popolna bi jo moral zavreči. Iz odločbe tudi ni mogoče ugotoviti, katere pogoje izpolnjuje, katere ne.

Tožnica izpolnjuje pogoje za pristop k strokovnemu izpitu. Končano ima višjo šolo za socialne delavce, ta je bila narejena pred letom 1994. Opravljen ima strokovni izpit na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in pedagoško-andragoško izobrazbo v smislu ZOFVI. Zaposlena je kot svetovalna delavka v Vrtnarski šoli v ... za nedoločen čas, po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998. Pred tem je bila zaposlena na Kmetijski šoli v ..., od 1. 10. 1995 dalje. Pogoje za strokovni izpit svetovalnih delavcev določa tretji odstavek 96. člena ZOFVI in sicer izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje in pedagoško-andragoško izobrazbo. Pravilnik v 7. členu v prvem odstavku določa, da se lahko strokovni delavec prijavi k strokovnemu izpitu najprej po šestih mesecih opravljanja vzgojno izobraževalnega dela, če izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Tretji odstavek istega člena določa kot dodatni pogoj še opravljeno pripravo na strokovni izpit pod vodstvom mentorja. Tožena stranka je spregledala, da je bila tožnica zaposlena kot svetovalna delavka na Srednji kmetijski šoli v ... že od leta 1995, torej pred uveljavitvijo ZOFVI (15. 3. 1996). Treba bi bilo upoštevati prehodne določbe ZOFVI, ki se izenačevale položaj strokovnih delavcev, ki so bili zaposleni v šolstvu (že) pred uveljavitvijo ZOFVI in so si pridobili višjo strokovno izobrazbo „v svoji stroki“ pred uveljavitvijo ZOFVI. 146. člen tega zakona določa, da učitelji in drugi strokovni delavci, ki so izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela v šoli pred uveljavitvijo ZOFVI, lahko vzgojno izobraževalno delo opravljajo tudi po uveljavitvi ZOFVI. Glede socialnih delavcev, kot je to v primeru tožnice, je enako določeno v 148. členu zakona. To stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-1-187/05-11 z dne 18. 10. 2007. S to določbo 146. člena so zaščiteni strokovni delavci, ki so izpolnjevali pogoje veljavne do uveljavitve ZOFVI in so bili že v sistemu šolstva. Tudi pojasnilo Vlade (točka 3 obrazložitve ustavne odločbe) izrecno navaja, da se „tem strokovnim delavcem na podlagi določil 146/I ZOFVI, poleg pravice ostati v delovnem razmerju v šolstvu, zagotavljajo tudi pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja (napredovanje, poklicno usposabljanje). Tem delavcem ni mogoče odreči tudi drugih pravic, vključno do opravljanja strokovnega izpita. Ni mogoče zahtevati novih zvišanih zahtev, če je strokovni delavec bil zaposlen v šolstvu pred uveljavitvijo ZOFVI. Tožničina izobrazba ni mogla biti ovira za pristop k strokovnemu izpitu. Strokovni izpit se opravlja pred iztekom pripravniške dobe. Drugi odstavek 102. člena zakona določa, da delavci, ki so opravili pripravništvo in strokovni izpit po drugih predpisih lahko opravljajo strokovni izpit po ZOFVI, po preteku 6 mesecev dela v šoli. Tožnica, ki je opravljala pripravništvo in strokovni izpit po drugih predpisih v smislu citiranega določila člena 102/2 ZOFVI, bi torej lahko opravljala strokovni izpit po tem zakonu, po preteku 6 mesecev od uveljavitve zakona, ki je stopil v veljavo 15. 3. 1996. Zakonski rok 6 mesecev dela v šoli, kot najkrajši, preden se lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita ne izključuje možnosti, da bi strokovni delavec opravljal izpite kdaj koli kasneje, tudi po 6 mesecih. Izpolnjevala pa je tudi druge pogoje določene z zakonom. Kršene so bile s tem tudi temeljne ustavne načele in človekove pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Predlaga, da se odločba tožeče stranke spremeni tako, da se prijavi tožnice k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja z dne 1. 8. 2011 ugodi. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Tožena stranka navaja potek postopka od vložitve vloge tožnice dalje ter še navaja: Ko se je tožnica leta 1995 zaposlila na Kmetijski šoli v ... kot svetovalna delavka, je izobrazbene pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalnega delavca v srednji šoli določal Zakon o usmerjenjem izobraževanju. V 176. členu je določeno, da je sodelavec v srednji šoli lahko, kdor ima ustrezno strokovno izobrazbo in sicer: pedagog oziroma psiholog z visoko strokovno izobrazbo v svoji stroki, socialni delavec oziroma knjižničar z najmanj višjo strokovno izobrazbo v svoji stroki. Ker ima tožnica pridobljeno višjo izobrazbo v svoji stroki, to pomeni, da je po tem zakonu ob sklenitvi pogodbe z dne 1. 10. 1995, izpolnjevala izobrazbeni pogoj za zasedbo delovnega mesta svetovalnega delavca v srednji šoli. V 199. členu tega zakona je določeno, da učitelji, sodelavci in drugi strokovni delavci v srednjih šolah, delavskih univerzah in izobraževalnih centrih ter vzgojitelji v domovih za učence opravljajo strokovni izpit, s katerim dokažejo sposobnost za samostojno opravljanje vzgojno izobraževalnega in drugega dela. V 201. členu pa je določano, da delavci, ki so dolžni opravljati strokovni izpit po tem zakonu in ga ne opravijo najkasneje v 2 letih, delavci, ki si morajo pridobiti še pedagoško andragoško izobrazbo v 3 letih po začetku v izobraževalni organizaciji, ne morejo več opravljati vzgojno izobraževalnega dela. To pomeni, da tožnica v skladu z navedenimi določbami zakona ne more več opravljati dela v vzgojno izobraževanju, saj ni opravila strokovnega izpita v 2 oziroma 3 letih po sklenitvi pogodbe. S tem tudi ni nikoli postala strokovni delavec v skladu z ZOFVI, ki v 96. členu določa pogoje za strokovne delavcev; morajo obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljane strokovni izpit v skladu z zakonom. Da bi jo ščitila določba 146. člena ZOFVI, bi v času uveljavitve tega zakona na dan 15. 3. 1996, morala imeti pravico opravljati vzgojno-izobraževalno delo. Te pravice pa takrat ni imela, saj ni imela opravljenega strokovnega izpita oziroma ni izpolnjevala pogojev za strokovnega delavca. Za opravljanje strokovnega izpita bi morala izpolnjevati pogoje za pristop k strokovnemu izpitu v času vložitve vloge oziroma prijave. V času vložitve vloge, pa ZOFVI za svetovalnega delavca v poklicni oziroma strokovni šoli določa, da mora imeti izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbo druge stopnje, oziroma raven izobrazbe pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbe druge stopnje in pedagoško andragoško izobrazbo. Glede navedb, da prehodna določba izenačuje položaj strokovnih delavcev, ki so bili zaposleni v vzgoji in izobraževanju že pred uveljavitvijo ZOFVI, pa navaja, da ta določba dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela tistim strokovnim delavcem, ki so v tistem času izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje dela na njihovem delovnem mestu. Pri tem so zajeti vsi pogoji za opravljanje dela in ne samo izobrazbeni, ker bi bilo to izrecno določeno. V nadaljevanju še navaja, da je mož tožnice poskusil podkupiti javno uslužbenko, da bi zanj izdala ugodno odločbo, zaradi česar je vložena na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani tudi kazenska ovadba. Glede odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 10. 2007 navaja, da prvi odstavek 146. člena ZOFVI ni v neskladju z Ustavo RS. Iz te odločbe je mogoče razumeti, da so z določbo tega člena zaščiteni strokovni delavci, ki so izpolnjevali vse pogoje veljavne do uveljavitve tega zakona in so bili vključeni v sistem vzgoje in izobraževanja. Tožnica pa ni izpolnjevala vseh pogojev (strokovni izpit), ki so veljali do uveljavitve zakona.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama postopka ni sporno, da je tožnica ob uveljavitvi ZOFVI (Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je pričel veljati 15. 3. 1996) opravljala delo svetovalne delavke in da ima pridobljeno višješolsko izobrazbo v svoji stroki (tožena stranka sicer nepravilno razlaga, da ima doseženo visokošolsko izobrazbo). Prav tako ni sporno, da je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja na področju vzgoje in izobraževanja, 1. 10. 1995, izpolnjevala izobrazbeni pogoj za zasedbo delovnega mesta svetovalnega delavca v strokovni šoli. Sporno v tem primeru pa je, ali tožnica izpolnjuje izobrazbene pogoje za opravljanje strokovnega izpita, glede na sedaj veljavne predpise ZOFVI, ki določajo izobrazbene pogoje (96. člen) in 7. člen Pravilnika, ki določa kot pogoj za opravljanje strokovnega izpita doseženo visokošolsko izobrazbo, katere pa tožnica, kar je med strankama nesporno, nima.

Tožnica zatrjuje, da glede na določbo 148. člena ZOFVI, zahtevani izobrazbeni pogoj za opravljanje strokovnega izpita izpolnjuje. Do tega vprašanja, čeprav so bili toženi stranki ti podatki v času izdaje izpodbijane odločbe znani, se tožena stranka ni opredelila niti upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. To nedoslednost je sicer nadomestila tožena stranka v odgovoru na tožbo, česar pa sodišče v preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati.

Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla drugo pravno podlago za izdajo odločbe, ki se nanaša na materialne predpise pred veljavnostjo ZOVFI leta 1996 in prehodne določbe tega zakona in jih v tožbenih ugovorih navaja tudi tožeča stranka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odločala na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 €, povečane za 20% DDV.