Jedro

Rok, določen v določbi 26. člena ZDen-B, je materialno prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti in da zaradi tega nastopi prekluzija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote ... z dne 21.10.2002, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ odločil, da se zahteva tožeče stranke iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. ... k.o. ... v višini 10.935.693,00 SIT, ki je bila vložena 18.1.1999, zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporna pravočasnost priglasitve zahtevka iz naslova vlaganj v nepremičnine. Iz določbe 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) izhaja, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je svojo, v tej določbi opredeljeno obveznost prvostopni upravni organ realiziral z javnim pozivom z dne 18.11.1998 ter njegovim popravkom z dne 16.12.1998. Iz podatkov v upravnih spisih pa izhaja, da je tožeča stranka priglasitev, datirano z dnem 5.1.1999, vložila 18.1.1999, kar potrjujejo tudi njene tožbene navedbe. Po mnenju sodišča prve stopnje je v določbi 26. člena ZDen-B določen rok materialno prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti, saj nastopi prekluzija. Iz citirane določbe 26. člena ZDen-B torej izhaja, da morajo biti zahtevki iz naslova vlaganj v nepremičnine vloženi v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona. Če se upošteva sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98 z dne 30.9.1998, s katerim je ustavno sodišče začasno zadržalo izvajanje ZDen-B, je rok pričel teči 6.11.1998 ter je potekel 5.1.1999. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da bi izročila svojo vlogo prvostopnemu upravnemu organu pred iztekom roka oziroma pravočasno. Zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev prvostopnega upravnega organa ter tožene stranke o zavrženju prepozno vložene vloge pravilna in temelji na zakonu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Njeni predstavniki so dne 5.1.1999 vložili ustni zahtevek pri upravičenem upravnem organu v ... ter bili pri tem prepričani, da je bila vloga ustno sprejeta in da je upravni delavec naredil ustrezne zaznambe ter jim naložil, da svoj zahtevek še pisno konkretizirajo. Prav zaradi navedenega je podala zahtevek, ki je dejansko bil konkretizacija ustne vloge, dne 18.1.1999. V skladu s pravili ZUP bi pristojni upravni delavec oziroma organ moral njeno ravnanje šteti za upravno dejanje oziroma za ustno podano vlogo, kar so tudi njeni predstavniki tako razumeli. V tem primeru bi bila vloga podana pravočasno oziroma jim je upravna delavka zagotavljala, da je to tako, kot navajajo sedaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora tožena stranka tožeči stranki z odločbo priznati pravočasnost vložene zahteve po 26. členu ZDen-B iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. ... k.o. ... v višini 10.935.693,00 SIT. Predlaga tudi, da naj pritožbeno sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki povzročene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa do plačila.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava oziroma določbe 26. člena ZDen-B, ki jo pravilno citira.

Tudi revizijsko sodišče meni, da je v določbi 26. člena ZDen-B določen rok materialno prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti in da zaradi tega nastopi prekluzija. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da, ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom, št. U-I-326/98 z dne 30.9.1998, začasno zadržalo izvajanje ZDen-B, je rok, določen v 26. členu tega zakona, začel teči šele po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, torej po 6.11.1998, ko je bila odločba objavljena v Uradnem listu RS, št. 76/98 ter je potekel (60 dni) 5.1.1999, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vloga tožeče stranke, izročena prvostopnemu upravnemu organu dne 18.1.1999, prepozna, izhaja tako iz podatkov in listin v upravnih spisih, kot iz samih trditev tožeče stranke v tožbi. Zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je dne 5.1.1999 dejansko vložila ustni zahtevek pri upravičenem upravnem organu v ..., da je bila prepričana, da je vloga ustno sprejeta ter da ji je upravni delavec naredil ustrezne zaznambe ter ji naložil, da svoj zahtevek še pisno konkretizira. To iz podatkov in listin v upravnih spisih torej ne izhaja, pa tudi tožeča stranka v tožbi tega ni zatrjevala.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. Neupošteven je tudi predlog tožeče stranke o povrnitvi stroškov pritožbenega (revizijskega) postopka po toženi stranki, saj za ta predlog ni pravne podlage v določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v povezavi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1, saj tožeča stranka z revizijo ni uspela.