Jedro

Kaj spada pod pojem poslovna površina, od katere se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določa četrti odstavek 60. člena ZSZ/84, in sicer je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim. Ta definicija po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine iz standarda SIST ISO 9836, na uporabo katerega napotuje 207. člen ZGO-1, in po katerem je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. Ta površina se deli v uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano začasno odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2013 za poslovna prostora na naslovu ..., in sicer za stavbo št. 1548 v izmeri 1.022,60 m2 in stavbo št. 408 v izmeri 8.837,00 m2, v skupnem znesku 31.961,66 EUR (1. točka izreka). Ugotovila je, da je tožnik po prejšnji, odpravljeni odločbi z dne 20. 3. 2013, že plačal znesek v višini 36.657,70 EUR (2. točka izreka), zato se mu vrne razlika med plačanim zneskom in NUSZ, odmerjenim po tej odločbi, v višini 4.696,04 EUR, povečana za zakonske zamudne obresti v višini 347,98 EUR (3. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je nadomestilo odmerjeno na podlagi določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Rogaška Slatina (Uradni list RS, št. 16/96 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), da gre za nepremičnini, ki v naravi predstavljata poslovna objekta in po podatkih registra nepremični (REN) obsegata 9.859,60 m2 neto površine (površina 277 m2 namreč pripada drugemu lastniku oziroma uporabniku), da je pretežni namen uporabe teh objektov „gostinstvo H“, ki je po odloku ovrednoten z 200 točkami (6. člen Odloka), da se jima glede na opremljenost s komunalnimi in drugimi objekti in napravami določi 75 točk (5. člen Odloka), zaradi izjemno ugodne lokacije poslovne dejavnosti pa še dodatnih 50 točk (8. člen Odloka). Podatki iz REN so bili uporabljeni zato, ker tožnik še ni uredil vpisa predmetnih stavb v kataster, ugotovitve v postopku pa ne dajejo podlage za uporabo drugačnih podatkov.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ne zanika obstoja in uporabe paviljona nad bazenom kavarne – zimskega vrta in mansarde, da pa je te površine uporabljal že prej in se površina uporabe objektov ni povečala, kar dokazuje s priloženimi slikami. To stanje je upošteval že GURS pri popisu leta 2009 in ustreza stanju iz gradbenih dovoljenj. Površine stavb se z opravljenimi deli niso spreminjale, saj je površina šeste etaže hotela 530,35 m2, površina kavarne 271,30 m2 in površina paviljona za počitek 138,15 m že upoštevana v izmerah površin, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Povečane površine je toženka uporabila tudi pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2009 in 2010, tožniku pa ni jasno, zakaj želi površino v izpodbijani odločbi ponovno povečati, saj ji je posredoval vse potrebne podatke.

5. Poleg tega opozarja, da toženka ni upoštevala, da ni lastnik nepremičnin parc. št. 324/16, 324/17 in 324/18, vse k.o. ..., kljub temu, da je ves čas v zmoti plačeval NUSZ tudi za te površine. V zvezi s tem zahteva, da se pri odmeri odšteje neto tlorisno površino stavbe v delu, ki ni v njegovi lasti in znaša 476 m2, kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je predložil v postopku. Toženka se v izpodbijani odločbi do teh navedb ni opredelila. Poleg tega meni, da toženka ne bi smela odmeriti NUSZ od neto tlorisne površine dela stavbe, pač pa od uporabne površine dela stavbe. Med poslovne prostore ni mogoče šteti tehničnih površin, kar jasno izhaja iz standarda ISO 9836 in tehničnih navodil GURS in ZSZ. Uporabna površina stavbe 1548 tako znaša 492,63 m2 in ne 1.299,60 m2, kot je to napačno navedeno v evidenci GURS. V zvezi s tem je vložil izmere, ki so jih opravili A. d.o.o., predlagal pa je tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke. Glede na navedeno znaša uporabna površina obeh stavb v delu, ki je v tožnikovi lasti, 7.392,63 m2. 6. Poleg tega je toženka samovoljno na novo določila točkovanje in celotno površino tožnikovega stavbnega zemljišča točkovala s 325 točkami, kar je v nasprotju s točkovanji iz odločb iz let 2010 in 2011. Pri tem ni pojasnila, kako lahko prihaja do takih razlik v točkovanju nespremenjenega stavbnega zemljišča na podlagi nespremenjenih določb Odloka, s čimer je kršila 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato je izpodbijana odločba neobrazložena in s tem tožniku onemogočeno pravno varstvo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Obveznost plačila NUSZ je določena v šestem poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki se v tem delu uporablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Ta ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti dela ZUreP-1, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah členov 218. do 218.b (med drugim) natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

10. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84), pri čemer je poslovna površina stavbe čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena ZSZ/84).

11. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke iz tega katastra, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V primeru uporabe takih podatkov zakon predpisuje poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do peti oziroma šesti odstavek 218. c člena ZGO-1).

12. Toženka je v tem smislu v obravnavni zadevi upoštevala podatke, ki izhajajo iz Registra nepremičnin (REN), saj predmetne nepremičnine v času izdaje odločbe še niso bile vpisane v kataster stavb (kar je sicer po tretjem odstavku 81. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin dolžnost tožnika). Tako je pri objektu 408 kot poslovno površino upoštevala 8837,00 m2, pri objektu 1548 pa 1299,60 m2, od katere je odštela 277,00 m2, za katero je ugotovila, da ni v tožnikovi lasti.

13. Da bi bili v REN navedeni drugačni podatki oziroma da bi ti podatki ne ustrezali dejanskim, tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni navajal, temveč se je ves čas postopka izrecno skliceval prav na uradne podatke iz REN.

14. Tako iz upravnih spisov izhaja, da je npr. v vlogi z dne 28. 1. 2014 izrecno navedel, da so podatki v REN pravilni in da kažejo, da predmetne stavbe dejansko merijo 10.136,60 m2, pri čemer je sam ugotovil tudi, da se NUSZ plačuje od čiste poslovne površine, ki se v obravnavanem primeru ujema z neto površino stavb, navedeno v REN. Prav tako je tožnik v odgovoru na poziv toženke z dne 25. 3. 2014 navedel, da je „nesporna“ površina za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v predmetnem postopku 10.136,60 m2 in predlagal, naj se odmera izvede od nje.

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo sporno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno od površine 9.859,60 m2, torej od neto tlorisnih površin obeh stavb (stavba 408 v izmeri 8837,00 m2 in stavba 1548 v izmeri 1299,60), ki izhajata iz REN, od katere je toženka pravilno odštela površino 277 m2, ki ni v tožnikovi lasti.

16. Tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje stališče, da se površina objektov od vzpostavitve evidenc GURS ni povečala in da je sedanje stanje razvidno iz teh evidenc, so zato v obravnavanem primeru brezpredmetne, saj je bilo NUSZ odmerjeno prav na podlagi teh podatkov oziroma evidenc, torej po podatkih in na način, kot tožnik sam izrecno zahteva. Sodišče se zato do teh navedb ne opredeljuje naprej, pripominja pa, da bi v primeru celovito izvedenih postopkov po 218.c členu ZGO-1 oziroma 8. odstavku 81. člena ZEN do spora o podatkih, ki so podlaga za odmero, sploh ne moglo priti.

17. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka pri odmeri NUSZ ni upoštevala, da je B. d.o.o. postal lastnik tedanjih nepremičnin parc. št. 324/16, 324/17 in 324/18, vse k.o. ..., ter da se v zvezi s tem ni opredelila. Kot že navedeno, je toženka od površine objekta 1548 odštela površino poslovnega prostora v izmeri 277 m2, ki ga je s kupoprodajno pogodbo št. 21-6/95 pridobil B. d.o.o., kar je posebej obrazložil drugostopenjski organ, pojasnil pa je tudi, zakaj od navedene površine ni odštel še nadaljnjih 199 m2, ki ne pomenijo površine poslovnega prostora, temveč površino pripadajočega zemljišča. Sodišče se s takšno razlago strinja, tožnik pa ji v tožbi ni obrazloženo oziroma izrecno oporekal. 18. Poleg tega je drugostopenjski organ pravilno pojasnil tudi, zakaj je treba odmeriti nadomestilo od neto tlorisne površine poslovnega objekta, ki v obravnavanem primeru izhaja iz evidence REN, in ne zgolj od uporabne površine poslovnega objekta. S takim stališčem se je, kot navedeno, pred izdajo izpodbijane odločbe strinjal tudi tožnik (vloga z dne 28. 1. 2014).

19. Kaj spada pod pojem poslovna površina, od katere se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kot že rečeno, določa četrti odstavek 60. člena ZSZ/84, in sicer je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim. Ta definicija po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine iz standarda SIST ISO 9836, na uporabo katerega napotuje 207. člen ZGO-1, in po katerem je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Ta površina se deli v uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino. Tako tehnična površina, ki pomeni tehnične inštalacije, ki oskrbujejo stavbo ali njen del (točka 5.1.8.1.), kamor sodijo na primer inštalacije in cevi za odvod odpadne vode, inštalacije za oskrbo z vodo, sistemi za ogrevanje in podobno, kot tudi komunikacijska površina, kamor spadajo površine za komunikacijo znotraj stavbe (npr. stopnišča, hodniki, čakalnice in podobno; točka 5.1.9.1.) sta del neto tlorisne površine, saj gre za prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom oziroma poslovnega prostora brez njih ne bi bilo mogoče uporabljati. Tožbeni ugovor, da bi moralo biti odmerjeno NUSZ od uporabne površine objektov, je zato neutemeljen.

20. Skladno z Odlokom pa sta objekta pravilno razvrščena tudi glede na namen uporabe stavbnega zemljišča. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, s katerimi objekti in napravami individualne in kolektivne rabe sta obravnavana objekta opremljena oz. da sta bila točkovana s 75 točkami (5. člen Odloka), da je namembnost prostorov glede na pretežno dejavnost (H-gostinstvo) točkovana z 200 točkami (6. člen Odloka) in da se glede na izjemno ugodno lokacijo dodatno točkujejo še s 50 točkami (8. člen Odloka). Z navedenimi podatki, ki jih je toženki posredovala Občina Rogaška Slatina, je bil tožnik med upravnim postopkom večkrat seznanjen in pozvan, naj se do njih opredeli (poziv toženke z dne 20. 12. 2013 in ponovni poziv z dne 11. 3. 2014).

21. Tožnik tako v upravnem postopku, kot tudi v upravnem sporu, svojega nestrinjanja s točkovanjem konkretno ne utemelji, temveč se zgolj sklicuje na odločbe iz preteklih let, kjer je bilo točkovanje drugačno. Te odločbe pa, kot je pravilno pojasnil drugostopenjski upravni organ, niso predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

22. Da se v predmetnih stavbah ves čas izvaja hotelirska dejavnost, je navedel sam tožnik v odgovoru na poziv z dne 11. 3. 2014. Kot pravilno navaja toženka, razvrstitev stavbnega zemljišča glede na namembnost izhaja iz 6. člena Odloka, po katerem je namembnost razdeljena na stanovanjske objekte, počitniške objekte in poslovne objekte. Ti se po dejavnosti ločijo na dejavnosti, ki ustrezajo dejavnostim iz standardne klasifikacije dejavnosti. Iz navedene klasifikacije dejavnosti izhaja, da dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov (I55) spada pod dejavnost gostinstva (I). Toženka je torej v tem pogledu navedla jasne in prepričljive razloge, ki jih tožnik, kot že rečeno po vsebini niti ne izpodbija.

23. Sodišče se strinja tudi s stališčem toženke, da je v primeru, da se v določenem objektu poleg osnovne dejavnosti opravlja še druga dejavnost, treba pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevati dejavnost, ki je prevladujoča, to je v konkretnem primeru gostinska. Sicer pa tožnik v tožbi niti ni zatrjeval, da bi se v delu stavbe opravljala še katera druga dejavnost in kolikšen je ta del, niti ni v zvezi s tem predlagal izvedbe kakšnih dokazov. Neutemeljen je tudi ugovor o kršitvi 76. člena ZDavP-2, saj je organ ugotovitve, na katerih je utemeljil odločitev o tožnikovi obveznosti, oprl na podatke, ki izhajajo iz javne evidence (REN), s katerimi se je, kot že rečeno, v upravnem postopku strinjal tudi tožnik. S temi podatki je večkrat seznanil tudi tožnika in mu dal možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je imel zoper odmero možnost vložiti pravna sredstva, ki jih je tudi vložil, morebitne razlike od odmere v prejšnjih letih pa niso bile (in glede na zakonsko podlago tudi niso mogle biti) predmet obravnavanega postopka.

24. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

25. Tožnik je sodišču predlagal tudi izvedbo vrste dokazov, pri tem pa dokaznih predlogov ni posebej obrazložil oziroma utemeljil. Tudi sicer iz tožbe ni mogoče razbrati, da bi s temi dokazi želel dokazovati še kaj drugega kot okoliščine v zvezi s površino predmetnih objektov, lastništvom odsvojenega poslovnega prostora in vsebino prejšnjih odmernih odločb, ki pa v skladu z gornjo obrazložitvijo ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Zato sodišče teh dokazov ni izvedlo in je odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.