Jedro

Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za oporoko, in podpis obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno. Že iz tega stališča izhaja sklep, da zakon ne zahteva tudi sočasnosti sestave listine in ostalih dejanj, tj. oporočiteljevega podpisa oporoke in izjave, da gre za oporoko, in podpisa prič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke dr. B. J. z dne 29. 12. 2002, razglašena v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II D 381/2005. 2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izvedenec ni mogel potrditi niti zanikati, da sta bila tekst oporoke in sporna parafa pisana istočasno. V skladu z zakonom oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za oporoko, in podpis obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno. Obstaja vrsta dejstev oziroma indicev, da poslednja volja oporočitelja ni bila sestavljena na način, kot zahteva zakon, ampak tekstovni del in podpis oporoke nista bila napisana sočasno kot tudi ne ob sočasni prisotnosti dveh prič in da zato ni šlo za dejanje unitas actus. Te okoliščine so naslednje: 1) nelogično je, da je bil zapis oporoke narejen v stanovanju toženca in ne pokojnika, 2) toženec je sam povedal, da je oče prosil, naj tistega dne pridejo priče, za katere ga je prosil, prišli sta pa priči, ki sta bili toženčeva prijatelja, 3) toženec je sam povedal, da je bil tožnik preferiran, zato ni razumljivo, zakaj ga je oče v oporoki razdedinil, 4) toženčeva izpovedba, da ni poznal vsebine oporoke, ni verodostojna, 5) oporoka ni bila zapečatena, ampak le zaprta; toženec je bil zagotovo navzoč pri sestavi oporoke oz. jo je sam napisal, nato pa z zvijačo pripravil pokojnika do podpisa, 6) toženec je predložil oporoko šele na zapuščinski obravnavi; to nedvomno kaže na to, da je bila oporoka sestavljena na zvijačen način in da je toženec pri tem sodeloval, 7) oporočni priči sta toženčeva prijatelja (in ne le toženčeva znanca) in (zato) pristranski in neverodostojni. Sodišče je pristransko, ko je neskladja med izpovedbama prič ocenilo kot nepomembna in ko ni zaslišalo priče G. Ž.. Prav tako je podanih dovolj dokazov, da vsebina oporoke ne odraža zapustnikove prave in resnične volje. Dokazano je bilo, da je bil tožnikov odnos z zapustnikom dober. Navedbe o razdedinjenju v oporoki res niso neposredno pomembne, vendar pa kažejo na nepristnost izjave volje. Iz darilne pogodbe, sklenjene tri leta po sestavi oporoke, izhaja, da je zapustnik tožniku zaupal. Če bi oporoko pisal zapustnik, bi bili v njem podatki o nepremičninah. Toženec ni znal pojasniti navedb o nasilnem odnosu tožnika do staršev. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj jo spremeni.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 64. členom lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v prisotnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, pri čemer ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke.

6. Pritožba izhaja iz enakega – pravilnega – stališča kot izpodbijana sodba, da oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za oporoko, in podpis obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno.(1) Že iz tega stališča izhaja sklep, da zakon ne zahteva tudi sočasnosti sestave listine in ostalih dejanj, tj. oporočiteljevega podpisa oporoke in izjave, da gre za oporoko, in podpisa prič. Navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje zaključek, da zapis izjave volje in ostala dejanja niso bila opravljena sočasno, so zato za odločitev o tem, ali gre za veljavno oporoko, nepomembne.

7. Odločitev o zavrnitvi predloga za zaslišanje priče G. Ž. je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da so za odločitev o zahtevku pomembne okoliščine v zvezi s podpisovanjem oporoke, ne pa odnos med zapustnikom in tožnikom, v zvezi s čimer je bil podan zavrnjeni dokazni predlog.

8. Zgolj dejstvo, da sta oporočni priči, ki sta bili kot priči zaslišani v pravdi, toženčeva prijatelja, še ne pomeni, da sta pristranski in da njuni izpovedbi nista verodostojni. Glede na to, da izpodbijana sodba celovito oceni dokazno težo njunih izpovedb in se obrazloženo opredeli tudi do okoliščine, ki jo izpostavlja pritožba, za odgovor na pritožbeni očitek zadostuje sklicevanje na te razloge sodbe.

9, Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z drugim uveljavljenim razlogom za neveljavnost oporoke, tj. da ta ne odraža zapustnikove prave volje. Izpodbijana sodba zaključuje, da zatrjevani vpliv na oblikovanje zapustnikove oporočne volje ni dokazan. Pritožbene navedbe o odnosu med zapustnikom in tožnikom ne vzbujajo dvoma v pravilnost tega zaključka. Že v izpodbijani sodbi je navedeno, da (kasnejši) odnos med zapustnikom in tožnikom sam po sebi ne more utemeljevati zaključka, da zapisana oporočna volja ne odraža prave oporočiteljeve volje v trenutku sestave oporoke, druge okoliščine, ki bi utemeljevale zatrjevani toženčev vpliv na zapustnikovo voljo, pa niso bile dokazane.

10. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitne napake volje lahko utemeljujejo le zahtevek za razveljavitev oporoke, ki pa ga tožnik ni postavil. Predmet obravnavanja je bil zahtevek za ugotovitev njene neveljavnosti.

11. Po ugotovitvi, da niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Prim. odločbe VS RS II Ips 203/1992 z dne 18. 11. 1993, II Ips 149/2009 z dne 23. 7. 2009 in II Ips 290/2009 z dne 7. 10. 2010.