Jedro

Če rok za uveljavljanje posamezne pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti v zakonu ni določen, je treba vprašanje pravočasnosti vloge presojati z uporabo določb zakona v rokih za uveljavljanje drugih, podobnih pravic. Določbe je treba razlagati v korist stranke, če ni vloge vložila prej tudi zato, ker je upravni organ ni ustrezno poučil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo Republike Slovenije z dne 15.6.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, enote M. z dne 9.12.1991, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik prejemal denarno pomoč do dne 12.10.1991, zahtevek pa je vložil dne 17.10.1991. Določba 78. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91) določa, da se zavarovancem, ki na dan uveljavitve zakona uresničujejo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, te pravice zagotavljajo v obsegu in trajanju po predpisih, ki so za njih ugodnejši. Upravičenec se torej lahko opredeli za uporabo predpisov, ki so zanj ugodnejši, v času uveljavljanja pravice, ne more pa več izbirati ugodnejših predpisov po izteku pravice, ko pravice iz zavarovanja ne uresničuje več.

V pritožbi zoper takšno odločitev je tožnik uveljavljal nepravilno uporabo določb zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožnik je kot zavarovanec uresničeval pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti v času, ko je začela veljati določba 78. člena navedenega zakona, po kateri se zavarovancem zagotavljajo pravice v obsegu in trajanju po predpisih, ki so za njih ugodnejši. Zato bi moral organ prve stopnje njegovi zahtevi ugoditi. Takšno pritožbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V njej ugotavlja, da je določba 78. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) ki določa, da se zavarovancem, ki na dan uveljavitve navedenega zakona uresničujejo pravice iz zavarovanja, zagotavljajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti v obsegu in trajanju po predpisih, ki so zanje ugodnejši, lahko podlaga za tako imenovano prevedbo pravic. Takšno prevedbo pa organ opravi samo na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Zakon v prehodnih določbah ne predpisuje, do kdaj lahko zavarovanci vložijo zahtevek za prevedbo pravic. Zato je glede na vsebino 78. člena zakona treba šteti, da je zahtevek pravočasen, če je vložen do vključno zadnjega dne , ko zavarovanec še uresničuje pravico do denarnega nadomestila. Ni sporno, da je tožnik zahtevo vložil potem, ko ni več uresničeval pravice iz zavarovanja, torej prepozno.

Tožnik v tožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je zahtevek za prevedbo pravočasen, če je vložen do vključno zadnjega dne, ko zavarovanec še uresničuje pravico do denarnega nadomestila. Po takšnem stališču tožene stranke bi zavarovanci, ki na dan uveljavitve novega zakona, dne 16.2.1991 ne prejemajo denarnega nadomestila za brezposelnost, prejemajo pa denarno pomoč, sploh ne imeli pravice zahtevati prevedbe na novi zakon. Tožnik pa navaja, da je tudi pravica do denarne pomoči pravica iz zavarovanja in ju glede vprašanja, kdaj se lahko zahteva prevedba, ne gre ločevati. Glede roka, v katerem se lahko zahteva prevedba, uveljavlja analogno uporabo določb 31. in 35. člena zakona, ki določata, da se zahtevi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila in do denarne pomoči lahko vložita v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja oz. po izteku pravice do denarnega nadomestila. Tožnik se je v času po uveljavitvi novega zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, po 16.2.1991 kar osemkrat oglasil na zavodu za zaposlovanje pri svojem svetovalcu zaposlitve. Ta ga ni nikoli opozoril, da lahko zahteva prevedbo do 12.10.1991, ko mu je prenehala pravica do denarne pomoči. Glede na to je bil tožnik v dobri veri, da mu bo pravica do denarne pomoči avtomatično podaljšana za eno leto. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, podrejeno pa, naj samo odloči o njegovi pravici do denarne pomoči med brezposelnostjo, tako da mu jo prizna še za čas od 13.10.1991 do 13.10.1992, skupaj z obrestmi. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Poleg tega navaja, da je bila intencija zakonodajalca, da z določbo 78. člena zakona zagotovi nezmanjšane pravice tistim zavarovancem, ki so imeli ugodnejšo odmero pravic po starem zakonu. Ni pa mogoče razlagati navedene določbe tako, da bi se podaljšalo trajanje določene pravice, ki je bila že v celoti izkoriščena na podlagi materialnega predpisa, ki je služil kot osnova za priznanje takšne pravice. Pravica do denarne pomoči ni samostojna pravica, marveč akcesorna, "nadaljevalna" pravica po predhodni pravici do denarnega nadomestila. Ta predhodna pravica pa se je iztekla še v času veljavnosti starega zakona in je treba tudi njeno nadaljevalno pravico tolmačiti ob upoštevanju določb prej veljavnega zakona, po katerem se denarna pomoč plačuje največ dve leti, kar pa je tožnik v celoti izkoristil. Tožba je utemeljena.

Tožnik je dne 16.2.1991, ko je začel veljati zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 - ZZZPB), uresničeval pravico do denarne pomoči med brezposelnostjo, ki mu je bila ugotovljena na podlagi 33. člena ZZZPB z ugotovitvenim sklepom občinske skupnosti za zaposlovanje z dne 16.1.1990. Po določbi 33. člena ZZZPB se je denarna pomoč izplačevala zavarovancu največ dve leti. Prvi odstavek 37. člena pa določa, da se denarna pomoč zavarovancu, ki izpolnjuje pogoje, izplačuje največ tri leta, pri čemer se po obeh predpisih v ta čas všteva tudi čas prejemanja denarnega nadomestila. Ta določba je za zavarovanca glede trajanja pravice očitno ugodnejša od določbe prejšnjega zakona. 78. člen zakona določa, da se zavarovancem, ki na dan uveljavitve zakona uresničujejo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, te pravice zagotavljajo v obsegu in trajanju po predpisih, ki so za njih ugodnejši. Glede na navedeno gre v tožnikovem primeru ravno za položaj, ki ga ureja določba 1. odstavka 78. člena zakona. Vsebino te določbe pa sta organ prve stopnje in tožena stranka napačno razlagala.

Organ prve stopnje je utemeljil svojo odločitev, s katero je zavrnil "prevedbo" tožnikove pravice do denarne pomoči, s tem, da je ta prevedbo prepozno zahteval. Vlogo za prevedbo je vložil 17.10.1991, ko že ni več uresničeval pravice do denarne pomoči po prejšnjem zakonu. Če bi vlogo vložil najpozneje 12.10.1991, bi bila ta pravočasna. Za takšno stališče ni podlage v zakonu. Zakon ne določa, kakšen je rok za uveljavljanje pravic po določbah, ki so za zavarovanca ugodnejše. Zato je sodišče presojalo vprašanje roka z uporabo določb zakona, ki predpisujejo roke in postopke za uveljavljanje nekaterih drugih pravic iz zavarovanja, skratka določb, ki urejajo podobne položaje. Pri razlagi zakona je sodišče upoštevalo tudi to, da je tožnikova pravica, da zahteva uveljavljanje pravice po ugodnejših predpisih, nastala osem mesecev pred časom, ko naj bi po stališču organa prve stopnje rok iztekel. Organ prve stopnje bi moral v takšnem primeru opozoriti tožnika na možnost, da zahteva trajanje pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti po predpisu, ki je zanj ugodnejši. Takšno pojasnilo bi moral dati organ prve stopnje v okvirih uresničevanja načela pomoči neuki stranki, ki ga predpisuje določba 14. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP).

Zakon v 31. in 35. členu določa za uveljavitev pravic iz zavarovanja rok 30 dni po tem, ko je zavarovanec ostal brez predhodne pravice. Iz drugega odstavka 31. člena tudi izhaja, da zamuda roka za vložitev prijave ne pomeni izgube pravice, ampak samo odloži nastanek pravice oziroma skrajša njeno trajanje. Analogna uporaba tega pravila za tožnikov primer pomeni, da tožnik lahko zahteva prevedbo kadarkoli po uveljavitvi spremembe zakona, to je od 16.2.1991, pa do izteka časa, ko bi mu po zanj ugodnejši določbi 37. člena zakona iztekla pravica do denarne pomoči, to je v tem primeru do 12.10.1992. Prevedba pa učinkuje šele od dne, ko jo je tožnik zahteval. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da je bilo mogoče uporabiti ugodnost po 78. členu zakona le za zavarovance, ki so na dan njegove uveljavitve uresničevali pravico do nadomestila, ne pa tudi za tiste, ki so tedaj uresničevali pravico do denarne pomoči. Za takšno stališče, ki ga tožena stranka dodatno utemeljuje v odgovoru na tožbo z domnevno akcesornostjo pravice do denarne pomoči, ni nobene opore v zakonu. Določba 78. člena zakona vključuje vse zavarovance, ki so na dan uveljavitve zakona uresničevali (katerokoli) pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ne more biti nobenega dvoma, da je tudi pravica do denarne pomoči ena takšnih pravic. Kot takšno jo izrecno navaja določba 17. člena zakona in tudi določba 22. člena prejšnjega zakona.

Nepravilno pa je tudi stališče tožene stranke, da je imel zakonodajalec pri določbi 78. člena zakona v mislih predvsem primere, ko so imeli zavarovanci ugodnejši položaj po prejšnjem zakonu. Če bi zakonodajalec imel takšno intencijo, bi jo v zakonu tudi izrazil, na primer tako, da bi navedel, da se za zavarovance, ki že uresničujejo pravice iz zavarovanja, uporablja stari zakon, če je zanje ta ugodnejši. Zakon pa ne govori o starem zakonu oziroma dosedanjih predpisih, ampak izrecno daje možnost izbire predpisov, ki so za zavarovance ugodnejši. Glede na navedeno je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila določbo 78. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zaradi česar je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).