Jedro

Ni pomembno, ali je oseba prejela prav vse listine, na katere se sklicuje odločba o razrešitvi, pomembno je, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi okoliščinami, ki zadevajo razrešitvene razloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 18/2002-6 z dne 10.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000-ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2002. V razlogih sodbe med drugim navaja, da je tožena stranka navedeno odločbo izdala v novem postopku, potem ko je njeno prvotno odločbo o razrešitvi z dne 18.4.2002 Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. U 7/2002-14 z dne 11.10.2002, odpravilo, ker je bila glede zakonskih pogojev za razrešitev tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni bilo mogoče preizkusiti. Nov postopek je po presoji sodišča izveden skladno s predpisi, to je z določbami 1. in 2. odstavka 41. člena ter 6. odstavka 23. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, 95/99 in 110/2002-ZDT). Odločbo je tožena stranka izdala na predlog ministra za pravosodje z dne 12.4.2002 in po poprejšnjem mnenju - pobudi generalne državne tožilke z dne 29.3.2002 ter mnenju personalne komisije z dne 10.4.2002. Tožnik je bil seznanjen z vsemi odločilnimi okoliščinami, ki izhajajo iz navedenih mnenj in predloga za razrešitev, ter so bile podlaga za odločitev tožene stranke in se je o njih tudi izjavil. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je podal več pisnih izjav na ugotovitve generalne državne tožilke o ravnanjih, ki predstavljajo razloge za njegovo razrešitev. Podal je izjavo z dne 26.3.2002 v zvezi s pripombami državnega tožilstva z dne 22.3.2002 na njegovo poročilo o uvrstitvah M.M. v plačilne razrede, izjavo z dne 28.3.2002 na ugotovitve internega nadzora, izjavo z dne 5.4.2002 o pobudi generalne državne tožilke z dne 29.3.2002. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje uveljavljani tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in kršitvi ustavne pravice do enakega varstva kot neutemeljen zavrnilo.

Dejanske ugotovitve tožene stranke o tožnikovem ravnanju so po presoji sodišča prve stopnje skladne s podatki spisa in tudi niso sporne. Ni sporna ugotovitev tožene stranke o tem, da je tožnik delavko M.M., ki je sklenila delovno razmerje za delovno mesto strojepiske - zapisnikarice, že ob nastopu dela razporedil na delovno mesto pomočnice vodje pisarne, za katero je zahtevana V. stopnja strokovne izobrazbe in nato na delovno mesto vodje urada, za katero je zahtevana VI. stopnja strokovne izobrazbe. Sporno tudi ni, da je imela imenovana delavka ob nastopu dela IV. stopnjo strokovne izobrazbe in je V. stopnjo izobrazbe pridobila šele v mesecu februarju 2002, kar vse tudi izhaja iz tožnikovih navedb v tožbi. Prav tako niso sporne ugotovitve tožene stranke o napredovanjih imenovane delavke v višje plačilne razrede. Na tej dejanski podlagi je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikovo ravnanje v nasprotju s 3. in 4. členom Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97, 87/97 in 38/99) in 2. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških (pravilnik, Uradni list RS, št. 41/94, 52/98 in 69/01). Po navedenih določbah je tako za sklenitev delovnega razmerja kot tudi za napredovanje pogoj zahtevana strokovna izobrazba. Zaposleni, ki je razporejen na delovnem mestu, za katerega nima zahtevane strokovne izobrazbe, je po veljavni zakonodaji nepravilno razporejen. Tudi napredovanje zaposlenega, ki ne izpolnjuje pogojev, je nezakonito. Prav nezakonito razporeditev in napredovanje pa je tožnik omogočil. Že dejstvo, da je tožnik M.M. dvakrat razporedil na delovno mesto, za katero ni imela zahtevane strokovne izobrazbe in ji v nasprotju s pravilnikom omogočil napredovanje, je po presoji sodišča prve stopnje vplivalo na poslovanje ODT v L. Na tej podlagi se je sodišče prve stopnje strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem izkazal, da ni primeren za opravljanje funkcije vodje ODT.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek senatu, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji. Senat prve stopnje je zmotno ugotovil, da bi naj iz spisov izhajalo, da je tožnik seznanjen z vsemi okoliščinami, pomembnimi za razrešitev. Res je podal v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe več pisnih izjav, vendar se nobena ni nanašala na končno poročilo generalne državne tožilke in tudi ne na poročilo o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002. Tožnik nikoli ni bil seznanjen z dopisom tajniku personalne komisije, ki naj bi ga podpisala M.M. kot vodja urada, ta dopis pa se v izpodbijani odločbi navaja kot eno izmed odločilnih dejstev za razrešitev tožnika. Minister za pravosodje mu je z dopisom z dne 29.3.2002 dostavil pobudo generalne državne tožilke za razrešitev, ni pa mu dostavil prilog, ki se v navedeni pobudi citirajo. Tako ni prejel poročila o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002, ki je najpomembnejše pri odločanju o razrešitvi. O tem poročilu se ni mogel izjasniti, pri čemer sklepa, da so v njem navedeni razrešitveni razlogi. Personalna komisija, ki je podala ministrstvu svoje mnenje z dne 10.4.2002, pa je bila s poročilom o internem nadzorstvenem pregledu seznanjena. S tem, ko mu je minister za pravosodje poslal pobudo generalne državne tožilke brez prilog, predvsem brez navedenega poročila, ni izpolnil svojih obveznosti iz 64. člena Zakona o sodiščih (ZS). Ni mu razumljivo, zakaj mu ni bilo omogočeno, da se seznani še z najpomembnejšim dokumentom, ki je nastal, preden je generalna državna tožilka podala pobudo za razrešitev. Tudi v ponovnem postopku torej ni imel možnosti, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah razrešitvenih razlogov. V novi izpodbijani odločbi vlada kot dodatno utemeljuje razlog za razrešitev na predzadnji strani, ko med drugim navaja, da je personalna komisija kot primer navedla dopis tajniku personalne komisije, ki ga je podpisala kar M.M. kot vodja urada, čeprav gre po 1. odstavku 56. člena ZDT za izključno pristojnost vodje tožilstva. Gre za navajanje popolnoma nove listine, ki se uvršča med dokaze, ki bi naj potrjevali razlog za razrešitev tožnika. Ta listina v obrazložitvi niti ni natančno opredeljena. Nima opravilne številke, nima datuma, tako ni mogoče niti ugotoviti za kakšen dopis v resnici gre. Kar pa je še bolj pomembno, s to listino nikoli ni bil seznanjen, niti v prvem postopku niti v ponovljenem postopku in se o njej ne more izjasniti. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se uporablja v upravnem sporu na podlagi določbe 16. člena ZUS.

V nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožnik obširno razlaga, kakšno je resnično dejansko stanje in pravni okviri, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da razrešitveni razlogi tudi po materialnopravni plati niso podani. Opozarja na opravljeno revizijo računskega sodišča o poslovanju s proračunskimi sredstvi ODT v L. v letih 1997-1999 in da se revizorkam tega sodišča napredovanje Maršičeve in drugih delavcev oziroma delavk tožilstva, za katere so ob pregledu ugotovile, da tudi nimajo tako dolge delovne dobe, ki bi lahko nadomestila pomanjkljivost glede dosežene stopnje izobrazbe za delovna mesta, ki so jih zasedali, niso zdela sporna, ob upoštevanju predloga, ki so ga dale. Ta njihov predlog, na podlagi katerega so te delavke lahko ostale razporejene na delovnih mestih, ki so jih zasedale, in so lahko tudi obdržale z napredovanjem dosežene plačilne razrede, je bil, da morajo skleniti dogovor o izobraževanju in začeti pridobivati manjkajočo stopnjo izobrazbe. Ta predlog so na tožilstvu spoštovali. Pojasnjuje še, da so bili odgovorni na republiškem tožilstvu seznanjeni z vsemi relevantnimi konkretnimi podatki, ki se nanašajo na delovna mesta in določene plače posameznih zaposlenih na ODT v L. Delavka M.M. je po sklenitvi dogovora o izobraževanju z dne 31.5.2000 v mesecu februarju 2002 (v krajšem roku od predvidenega po programu izobraževanja) ob delu pridobila V. stopnjo izobrazbe - smer upravni tehnik in dne 7.3.2002 oddala prijavo za vpis na Visoko upravno šolo v Ljubljani za pridobitev VII. stopnje izobrazbe. Po mnenju tožnika mu Vlada Republike Slovenije v izpodbijani odločbi povsem neutemeljeno očita, da je sprejemal povsem pristranke odločitve v korist delavke M.M. Kot vodja ODT je ravnal enako za vse delavke oz. delavce, ki niso imeli ustrezne izobrazbe. Za vse so veljala enaka pravila kot za M.M. V dodatku k pritožbi, ki jo je tožnik posredoval pritožbenemu sodišču 6.1.2004, pa še navaja, da je pridobil dve listini, to je sklep Vlade RS z dne 4.10.2002 v zvezi z revizijskim poročilom Računskega sodišča Republike Slovenije o izkazih in izvršitvi proračuna RS za leto 2001 in zapisnik o sestanku začasne vodje ODT v L. z administrativno - tehničnimi delavci na tem tožilstvu dne 8.5.2003. Na podlagi obeh listin meni, da so bile določene nepravilnosti v zvezi z zaposlovanjem na tožilstvu ugotovljene že dve leti poprej po računskem sodišču pri reviziji poslovanja ODT v L. in da je, upoštevaje napotila računskega sodišča za saniranje ugotovljenega stanja, te neprevilnosti že odpravil, še preden je vlada zadolžila kadrovsko službo, naj v sodelovanju z resornimi ministri prouči in pripravi morebitne rešitve v zvezi z delavci ministrstev in vladnih služb, ki ne izpolnjujejo pogoje za delovna mesta, ki jih zasedajo in upoštevaje pri tem dejstvo, da gre za zatečeno stanje. Mogoče je ugotoviti, da gre za očitno povsem enakovrstne nepravilnosti, kot jih je pri tožniku kot predstojniku ODT v L. že dve leti poprej ugotovilo računsko sodišče, zaradi katerih pa je tožena stranka tožnika (čeprav je slednji skladno z napotki računskega sodišča med tem že sprejel ukrepe za sanacijo teh nepravilnosti) razrešila z dolžnosti vodje ODT v L. oziroma z dolžnosti predstojnika tega organa. Tožniku ni znano, da bi tožena stranka razrešila še katerega drugega izmed predstojnikov organov in služb, pri katerih so bile s strani računskega sodišča tudi ugotovljene takšne nepravilnosti in je imenovanje in razreševanje teh predstojnikov v pristojnosti tožene stranke. S tem, ko se je tožena stranka ob očitno številnih, s strani računskega sodišča ugotovljenih enakovrstnih nepravilnosti pri zaposlovanju in razporejanju delavcev pri številnih neposrednih uporabnikih državnega proračuna odločila najstrožje, z razrešitvijo, ukrepati le zoper tožnika, je kršila določilo 14. člena Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Glede na drugo predloženo listino (zapisnik o sestanku začasne vodje ODT L. z administrativno - tehničnimi delavci na ODT v L. z dne 9.5.2003), pa je mogoče zaključiti, da je tožnik vse zaposlene na tožilstvu obravnaval enakopravno in nikakor ni sprejemal povsem pristranskih odločitev v korist delavke M.M. in da se je tudi začasno vodstvo odločilo, da teh nepravilnosti ne bo odpravljalo, saj se bo 30.6.2003 začel uporabljati Zakon o javnih uslužbencih. Začasno vodstvo se je torej očitno zavestno odločilo ignorirati napotke notranje revizijske službe in teh nepravilnosti (razen pri delavki M.M., ki jo je že med opravljanjem revizije s strani notranje revizijske službe premestilo na drugo, nižje ovrednoteno delovno mesto in jo tudi uvrstilo v izhodiščni plačni količnik tega novega delovnega mesta), sploh ni odpravilo. Torej te nepravilnosti očitno niti ne morejo predstavljati tistega ravnanja v nasprotju s predpisi, ki bi lahko predstavljalo zadosten razlog za razrešitev predstojnika. Drugače si namreč neupoštevanje napotkov notranje revizijske službe s strani začasnega vodstva organa ni mogoče razlagati.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe. Bistvena okoliščina v zadevi je, da M.M. ni izpolnjevala pogojev glede strokovne izobrazbe za delovno mesto, ki ga je zasedala, to je mesto vodje urada, niti ni izpolnjevala pogojev za delovno mesto, ki ga je zasedala pred tem, to je mesto pomočnice vodje urada.

Razporeditev M. na ti dve delovni mesti je bila izvedena v nasprotju s predpisi. Tožnik je bil ob ugotovitvah tožene stranke seznanjen z vsemi okoliščinami, pomembnimi za razrešitev, ki izhajajo iz navedenih mnenj in predloga za razrešitev ter so bile podlaga za odločitev tožene stranke, o kateri se je tudi izjavil. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Upoštevaje ustavno načelo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) ima oseba, o kateri se vodi postopek razrešitve pravico, da je pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi okoliščinami, ki zadevajo razrešitveni razlog. Razrešena oseba ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je razrešena, da se o njih lahko že v postopku izjavi oziroma jim ugovarja in da ji je s tem omogočeno učinkovito sodno varstvo, če se ga kasneje posluži. K takemu ravnanju zavezuje tudi določba 64. člena Zakona o sodiščih (ZS), ki se na podlagi 2. odstavka 41. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) smiselno uporablja v postopku razrešitve vodje okrožnega državnega tožilstva. Ta določa, da mora biti v postopku dana možnost pisne izjave o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog.

Toda v tem primeru pritožbeni ugovor, da pritožnik v postopku ni bil seznanjen o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog, ni utemeljen. Četudi s pobudo (predhodnim mnenjem) generalne državne tožilke z dne 29.3.2002 pritožnik ne bi prejel k tej pobudi priloženega poročila o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002, kot sam trdi, je bil, po presoji pritožbenega sodišča, že s samim prejemom pobude seznanjen z vsemi okoliščinami, ki zadevajo razrešitveni razlog. Ni namreč pomembno, da oseba v postopku za razrešitev prejme prav vse listine, pač pa je pomembno, da je o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitev, seznanjena. V tem primeru je generalna državna tožilka v pobudi (predhodnem mnenju) pojasnila, da je na prve ugotovitve, ki so ji bile posredovane kot "Pripombe na poročilo vodje ODT L." z dne 22.3.2002 in na katere je pritožnik odgovoril z dopisom z dne 26.3.2002, bilo nato dne 26.3.2002 izdelano poročilo o internem nadzoru, na podlagi katerega izhaja njen zaključek, da M.M. od trenutka, ko se je zaposlila na ODT v L. pa do danes, dela na delovnih mestih, za katere ne izpolnjuje pogojev, zato ves ta čas ne bi smela napredovati niti za en plačilni razred. Konkretno ves čas do 27.2.2002 ni izpolnjevala pogojev za pomočnico vodje pisarne, vmes pa je bila z odločbo 2.6.2000 imenovana za vodjo pisarne, za katero se zahteva VI. stopnja izobrazbe. Torej tudi danes pogojev ne izpolnjuje. Zato po presoji pritožbenega sodišča zgolj morebitna nevročitev poročila kot priloge k pobudi v tem primeru še ne pomeni, da pritožnik ni bil v postopku seznanjen z odločilnimi okoliščinami, ki zadevajo razrešitveni razlog.

Da bi generalna državna tožilka sama izdelala kakšno končno poročilo, s katerim pritožnik naj ne bi bil seznanjen, kot to trdi v pritožbi, v upravnem spisu ni podatkov in se tudi odločba tožene stranke na tako poročilo ne opira. Generalna državna tožilka v pobudi omenja kot "končno poročilo" že navedeno poročilo o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002. Dopis tajniku personalne komisije, ki ga omenja odločba tožene stranke (na 5. strani, na koncu 3. odstavka) in s katerim pritožnik v postopku naj ne bi bil seznanjen, po presoji pritožbenega sodišča nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje pritožnik. Tožena stranka v svoji odločbi res navaja dopis, poslan tajniku personalne komisije, ki ga povzema iz predhodnega mnenja personalne komisije, s katerim ta primeroma ponazarja prepletanje službenega in osebnega odnosa med vodjo ODT in delavko, vodjo urada. Toda ne glede na navedeno listino, tožena stranka v odločbi trdi, da je pritožnik v svoji izjavi z dne 5.4.2002 navedel, da se zaveda neprimernosti svojega odnosa do omenjene delavke. Tej trditvi tožene stranke tožnik v pritožbi ne ugovarja, trdi le, da je vse zaposlene obravnaval enako. To pa pomeni, da ne glede na listino, ki jo omenja tožena stranka, neprimernost odnosa sploh ni sporna. Zato po presoji pritožbenega sodišča zaradi morebitne neseznanitve z navedenim dopisom, niso bila kršena pravila postopka o razrešitvi in ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pritožnikovo ravnanje, zaradi katerega je neprimeren za vodjo, utemeljila na številnih listinah o zaposlitvi in napredovanju M.M. Ravnanje vodje ODT, ki je s kršitvijo predpisov omogočil nezakonito razporeditev na delovno mesto in napredovanje delavki, saj ta z zakonom in podzakonskim predpisom zahtevane izobrazbe ni imela, je tudi po presoji pritožbenega sodišča neprimerno za opravljanje te funkcije.

Pritožbeni ugovori v zvezi z opravljenimi revizijami poslovanja ODT v L. in sklenjenim dogovorom o izobraževanju kot tudi pritožbeni ugovori, s katerimi pritožnik pojasnjuje ravnanje vlade s kadri z neustrezno izobrazbo, zaposlenimi v vladnih službah in ministrstvih, ne morejo vplivati na drugačno odločitev in tudi ne pomenijo kršitve ustavnih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik. Opravljena revizija računskega sodišča in dani napotki za odpravo pomanjkljivosti pri poslovanju državnega organa ter morebitno drugačno ravnanje vlade glede svojih delavcev oziroma uslužbencev še ne pomeni, da ni kršitev, ki so bile ugotovljene v tem postopku in so zakonski razlog za razrešitev funkcionarja.

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo in niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.