Jedro

Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko dobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic, da se ugotovi, da je izvršba na njunem solastnem deležu 2316/10000 nepremičnine parc. št. 360/2, k. o. X (z ID 000), ki se vodi pred Okrajnim sodišče v Kranju pod opr. št. VL 158025/2009, nedopustna. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožnicama povrniti 836,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je ukvarjalo le s kolizijo med nevpisano lastninsko pravico tožnic in prisilno hipoteko toženke, ne pa tudi z dobrovernostjo toženca pri pridobitvi hipoteke in neskrbnostjo tožnic pri vpisu solastninske pravice na predmetni nepremičnini. Pri pravnoposlovnih pridobitvah lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena. Dokler se kupec ne vknjiži, je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec. Sodišče se je nekritično postavilo na stališče, da vknjižbi ni pripisati več absolutnih učinkov. Neutemeljeno se sklicuje na konkretno ustavno odločbo in domnevno primerljive odločbe Vrhovnega sodišča. Izpodbijana odločitev je nezakonita glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini. Iz razlogov sodbe je sklepati, da sodišče ni ocenilo, da je kakšna določba SPZ o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini protiustavna, zato bi jo moralo upoštevati. Sodišče prve stopnje bi moralo jasno in argumentirano obrazložiti svojo odločitev, če je ocenilo, da so v konkretnem primeru podani pogoji, ki narekujejo uporabo precedenčnih primerov, na katere se sklicuje. Konkretne odločitve ne pomenijo enotne in ustaljene sodne prakse. Te pa tudi ne urejajo enakega dejanskega stanja, kakršno je v obravnavani zadevi. Odločba Up-128/03 obravnava kolizijo med pravico do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe in pridobljeno lastninsko pravico na originaren način. Podobno situacijo ureja odločba VSRS II Ips 324/2011. Odločba VSRS II Ips 475/2008 pa se sklicuje na odločbo Up-591/10, ki se ne nanaša na enako pravno situacijo, pač pa gre za spor med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice. Opisanih položajev v teh odločbah ni mogoče enačiti s predmetnim primerom, saj sta tožnici pridobili lastninsko pravico na pravnoposlovni način, za katerega je vpis v zemljiški knjigi konstitutivnega značaja. Toženka je zatrjevala, da bi morali tožnici poskrbeti za vpis lastninske pravice. Ker tega nista storili, nosita škodljive posledice takšne opustitve. Ker sodišče ni ugotavljalo dobrovernosti toženke ob pridobitvi hipoteke in skrbnosti tožnice glede vknjižbe lastninske pravice, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno, pri tem pa ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. in 3. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Izpodbijana sodba ima natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in jo je zato mogoče preizkusiti.

6. Tožba na nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v v 3. odst. 65. člena v zvezi s 1. odst. 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Za izločitveno tožbo, kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Te pravice so po svoji naravi lahko stvarnopravne (predvsem lastninska pravica), druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnici 5. 9. 2000 razpolagali z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom - s prodajno pogodbo (ki je vsebovala notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo), s katero sta kupili sporno parcelo št. 360/2, k. o. X, kasneje 28. 9. 2009 pa sta sklenili še pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. S poplačilom kupnine 18. 9. 2000 sta nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo z naslovom C., in dvorišče, prevzeli v neposredno posest. Dne 15. 6. 2010 sta se v zemljiški knjigi vpisali kot lastnici te nepremičnine. Pred to vknjižbo pa je bila 4. 12. 2009 pri solastniškem deležu 2316/10000 D. Š. na navedeni nepremičnini vknjižena hipoteka v korist toženke na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158023/2009 z dne 2. 11. 2009. 8. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je v konkretnem primeru odločilno zgolj dejstvo, da je bila sporna nepremičnina po podatkih zemljiške knjige v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi last dolžnika. Drži, da mora biti za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla izpolnjen tudi dodaten zakonski pogoj, to je vpis te pravice v zemljiško knjigo (40. in 49. člen SPZ). V polnem obsegu učinkuje lastninska pravica (pridobljena tako na pravnoposlovni kot originarni način) z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vendar pa, kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, Ustavno sodišče RS, enako kot novejša pravna teorija (1), ki ji sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in nižjih sodišč, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-591/10 z dne 2. 12. 2012 izhaja, da že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni pravni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen.

9. Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih sta tožnici izkazali, da sta že pred zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke razpolagali z veljavnim pravim poslom za sporno nepremičnino, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta imeli lastninsko pravico v pričakovanju. Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa so nanju že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, ki jima zagotavljajo varstvo v izločitveni pravdi (2). Da pride do prenosa določenih stvarnih upravičenj že z izstavitvijo notarsko overjene zemljiškoknjižne listine, potrjuje tudi ureditev v ZZK-1, ki kupcu, ki razpolaga s tako listino pred začetkom stečajnega postopka, omogoča v stečajnem postopku izločitveno pravico na nepremičnini (3). Če nepremičnina ne spada v stečajno maso in tako ne služi poplačilu upnikov v stečajnem postopku, je logično, da upnik tudi v izvršbi ne more poseči po tej nepremičnini, da bi dosegel poplačilo svoje terjatve (4).

10. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. V zvezi s tem je že Vrhovno sodišče RS (5) pojasnilo, da poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko upravičuje le varstvo pravnega prometa. V tej zadevi pa toženka hipoteke ni pridobila na pravnoposlovni podlagi. Vprašanje tožničine ustrezne skrbnosti pri vpisovanju lastninske pravice v zemljiško knjigo v tej situaciji tako ni materialnopravno pomembno. V obravnavani situaciji se zato toženka ne more uspešno braniti s sklicevanjem na svojo dobro vero, češ da ni vedela oz. mogla vedeti za dolžnikovo razpolaganje z nepremičnino. Revizijsko sodišče (6) je tako kot Ustavno sodišče RS (7) že večkrat pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženko. To v sodni praksi utrjeno stališče je zavzeto v primerih, kot je obravnavani, v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice, kot tudi v primeru originarno pridobljene lastninske pravice. Ne glede to, na kakšni pravni podlagi je pridobitelj pridobil lastninsko pravico, ali izvedeno ali izvorno, se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero upnik, ki je poplačilno (zastavno) pravico dobil v izvršilnem postopku, ne more sklicevati. Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko dobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka namreč s pritožbo ni uspela. Odgovor na pritožbo tožnic pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Primerjaj M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 250-251; Tratnik, M., Vrenčur, R., Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 52-53; Plavšak, N., Izbrisna tožba, zbornik, drugi dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 44; Ščernjavič in Hudej: Ponovni razmislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP, št. 3/2012, str. 22. (2) Tako materialnopravno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah VS RS II Ips 385/2008, II Ips 132/2009, II Ips 78/2010, kot tudi II Ips 324/2011, II Ips 475/2008, na kateri se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo.

(3) Glej 95. člen ZZK-1. (4) Prim. Ščernjavič in Hudej: Ponovni razmislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP, št. 3/2012, str.7. (5) Prim.: odločbe VS RS II Ips 33/2011, II Ips 441/2010, II Ips 65/2010. (6) Glej op. 2. (7) Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS Up-438/04.