Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti želi z drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti prikazati dogajanje in vlogo posameznih udeležencev drugače, kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Na ta način v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je obsojenega S.J. z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega pod tč. 1 kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in pod tč. 2 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter za vsako od dejanj določilo kazen po tri mesece zapora, nato pa mu je po določbah o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 29.9.2004 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 420. členu ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, ali pa obe odločbi spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, ali pa zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in ocenil, da je neutemeljena. Ugotavlja, da zahteva uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, sama obrazložitev pa v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v tem sklopu še posebej dokazno oceno nižjih sodišč. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato obsežne navedbe v zahtevi pomenijo le nedovoljeno uveljavljanje tega izpodbojnega razloga. Neuspešno zahteva za varstvo zakonitosti navedena vprašanja želi umestiti v zatrjevano kršitev materialnega zakona zaradi kršitve načela "in dubio pro reo". Ni mogoče šteti, da bi se v zadevi kljub drugačnim zatrjevanjem v zahtevi še pojavljal razumen dvom v popolnost in resničnost dejanskega stanja, na katerem temelji obsodilna kazenska sodba. Upoštevajoč pravnomočnost ugotovljenega dejanskega stanja je trditve, da sodba nima ocene verodostojnosti oškodovancev in obsojenca in da so psihološko logični zaključki v tem delu zmotni, potrebno preveriti le z vidika popolnosti in prepričljivosti sodbenih razlogov. Natančnejši pregled obrazložitve obeh sodb pokaže, da glede tega ni nobenega dvoma in da zatrjevana nasprotja nelogičnosti in pomanjkljivosti niso podane.

Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona v pravnomočni sodni odločbi in postopku, ki je tekel pred takšno odločbo. Zahtevo je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu taksativno našteti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Posplošenih trditev Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, zato mora vložnik zahteve, če želi z vloženim pravnim sredstvom doseči pričakovani cilj, navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje in jih v obrazložitvi zahteve tudi utemeljiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik v vloženi zahtevi ne navaja nobenih konkretnih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakona, na katere se sklicuje s posplošeno trditvijo, da naj bi sodišči "bistveno kršili določbe kazenskega postopka in kazenskega zakona". Tudi iz utemeljitve zahteve takšne kršitve zakona smiselno ne izhajajo.

Navedbe zagovornika, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe kazenskega postopka, "ko ni obrazložitve oziroma je slednja nerazumljiva", povsem nedoločno zgolj nakazujejo na morebitno kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar zagovornik v nadaljevanju utemeljitve zahteve ne pove, zakaj in v katerih delih naj bi bili sodbi brez razlogov in nerazumljivi. Na takšen način uveljavljanih kršitev zakona Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Vložnik zahteve navaja, da je pravnomočna sodba nepravilna, da bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe in s tem v zvezi: izraža dvome v oceno verodostojnosti obeh oškodovancev, ker sodišče naj ne bi upoštevalo, da sta prijatelja; trdi, da sta bila oškodovanca vinjena, da sta njuni izpovedbi v zvezi s prikazovanjem poškodb nelogični in da imata skupni interes, da poiščeta storilca, od katerega bosta uveljavljala odškodnino; da sta njuni izpovedbi glede ustavitve vozila ob robu ceste nerealni; da sodišče ob preverjanju skladnosti njunih izpovedb ni upoštevalo navedb policistov, da oškodovanec ni imel vidnih poškodb in da je izvedenec izključil direktni udarec z jekleno vrvjo, kot ga zatrjujeta oškodovanca.

Zagovornik se tudi ne strinja s presojo sodišča, ki ni verjelo pričam v obsojenčevem vozilu, ker da so njegovi prijatelji oziroma v družinskem odnosu, čeprav so te priče potrdile obsojenčevo zgodbo. Dvomi pa tudi v pravilnost ocene obsojenčeve verodostojnosti in meni, da bi mu sodišče moralo verjeti glede na to, da je njegov zagovor podkrepljen z drugimi dokazi - pričami in izvedencem, zaradi česar bi sodišče moralo obsojenca v dvomu oprostiti obtožbe.

Pregled obrazložitve sodb nižjih sodišč pokaže, da je sodišče prve stopnje podalo izčrpno obrazložitev o tem, kako presoja verodostojnost posameznih dokazov in posebej tistih, glede katerih je ugotovilo, da so protislovni in povedalo, zakaj verjame oškodovancema, ne pa obsojencu in pričam v njegovem avtomobilu. S takšno dokazno oceno se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ko je presojalo zagovornikove pritožbene navedbe in jih zavrnilo kot neutemeljene. Zato so morebitni očitki vložnika zahteve sodišču prve stopnje v smislu kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter sodišču druge stopnje o kršitvi 1. odstavka 395. člena ZKP neutemeljeni. Očitno je, da želi vložnik zahteve z drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti dogajanje in vlogo posameznih udeležencev prikazati drugače, kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Na ta način pa ne uveljavlja kršitev zakona, na katere se sklicuje, pač pa v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.