Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sicer naklepno namestil magnet zaradi oviranja pravilnega delovanja tahografa, ni pa naklepno povzročil okvare motorja, ki je posledica te namestitve. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da toženec ni ravnal tako skrbno kot je pričakovati od poklicnega voznika tovornjaka, saj se je zavedal nevarnosti uporabe magneta, da bo torej moral ob prenehanju delovanja avtomatskega menjalnika ročno menjavati prestave in pri tem upoštevati težo vozila, naklon vozišča in vožnjo temu prilagoditi. Ker tega ni storil, je ravnal hudo malomarno. Skladno s prvim odstavkom 177. člena ZDR-1 je torej tožnici kot delodajalcu dolžan nastalo škodo povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 17.978,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2018 dalje (točka I izreka). Višji zahtevek za razliko do zneska 22.577,15 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.809,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta bila v obravnavani zadevi postavljena dva izvedenca avtomobilske stroke. Izvedenec A.A. je ocenil, da nastavljeni magnet na samo delovanje motorja oziroma na obrate nima nobenega vpliva, tako da bi se lahko pokvaril le menjalnik. Ker s tem mnenjem tožnica ni bila zadovoljna, je zahtevala postavitev drugega izvedenca in sodišče je postavilo izvedenca B.B., ki je z veliko verjetnostjo ocenil, da so bili preveliki obrati motorja nenadzorovani, ker je na menjalniku nameščeni magnet motil krmiljenje avtomatskega menjalnika, kar je povsem v nasprotju z mnenjem izvedenca A.A.. Na podlagi tega je sodišče samo zaključilo, da je škoda nastala zaradi tožnikove protipravne nastavitve magneta. Opozarja, da sodba ne vsebuje datuma in ure nastavitve magneta, zato se ne da preizkusiti. Prav tako sodba nima razlogov o tem, zakaj je poklonilo vero izvedencu B.B. in ne izvedencu A.A.. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da gre pri vsej zadevi za maščevanje delodajalca, da ni nikoli samovoljno nastavljal magneta, saj ga je le v dogovoru z delodajalcem, pa še to ne med vožnjo. Prav zaradi tega bi moralo sodišče ugotoviti, kdaj in ob kateri uri se je sploh zgodila okvara motorja, da bi toženec lahko preveril, kaj dejansko je ob tem času počel. Nikakor ne more biti odgovoren za očitane napake v vozilu. Da je pri okvari motorja prišlo zaradi napake na vozilu in njegovega nepravilnega upravljanja s tovornjakom, pa je toženec trdil ves čas postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse toženčeve pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, saj je sodba pravilna, zakonita in ustrezno obrazložena.

4. Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 551/2020 z dne 8. 12. 2020 ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 52/2018 z dne 26. 6. 2020, s katero je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen, razveljavilo. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec protipravno nastavil na menjalnik vozila, in škodnim dogodkom, torej poškodbo motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Ni pa se strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti. Toženčevo skrbnost ravnanja je namreč sodišče prve stopnje primerjalo s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne s skrbnostjo poklicnega voznika tovornjaka, zato je preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje skrbnost toženca primerja s skrbnostjo povprečnega voznika tovornjaka in če ugotovitvi, da je toženec ravnal hudo malomarno, presoja tudi utemeljenost tožbenega zahtevka po višini.

5. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila pritožbenega zahtevka in odločilo z izpodbijano sodbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba se da preizkusiti, vsebuje namreč jasne razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je škoda nastala zaradi tožnikove samovoljne in protipravne nastavitve magneta. V točki 5 obrazložitve je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napravilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tako serviserja C., izvedenskega mnenja izvedenca A.A. in izvedenskega mnenja izvedenca B.B.. Upoštevalo je tudi trditve obeh strank in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Glede na trditve tožeče stranke, ki jih toženec ni izpodbijal, je tovorno vozilo z registrsko oznako ... v letih 2015 in 2017 izključno vozil toženec, zato sploh nista pomembna datum in ura nastavitve magneta.

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedenca B.B. postavilo, ker je bilo med mnenjem izvedenca A.A. in ugotovitvami pooblaščenega serviserja C. delno razhajanje. Serviser je ugotovil, da je do okvare prišlo zaradi delovanja motorja v nadobratih in ocenil, da je bil v obeh primerih (leta 2015 in leta 2017) vzrok magnet, ki je motil sinhronizacijo motorja in menjalnika. Menjalnik zaradi magneta dobiva napačen signal, da vozilo stoji, zaradi tega ne deluje na podlagi hitrosti in prestav ne menjuje avtomatsko. Ker ga mora voznik upravljati ročno, je odgovoren, če pride do prekomernih obratov. Na podlagi izpisov je razbral, da ni bilo signala tahografa in ocenil, da najverjetneje zaradi uporabe magneta. Izvedenec A.A. je v zvezi z vzročno zvezo med domnevno uporabo magneta in poškodbami vozila enako kot pooblaščeni serviser pojasnil, da v takem primeru tahograf ne sprejema pravilnih podatkov in kljub vožnji beleži počitek oziroma mirovanje vozila. Drugače kot pooblaščeni serviser pa je menil, da to na samo delovanje motorja ne vpliva, ker je nameščen na menjalniku, pokvaril bi se lahko le menjalnik, ki bi preskakoval. Glede na kodo napake pa je predvideval, da je do poškodbe vozila prišlo zaradi prehitre vožnje navzdol, ki je povzročila nadobrate motorja. Na podlagi skladnosti mnenj, je sodišče kot dokazano štelo, da v primeru uporabe magneta na menjalniku tahograf ne sprejema pravilnih podatkov in kaže počitek, čeprav je vozilo v teku. Zaradi razhajanja med mnenji pooblaščenega serviserja in postavljenega izvedenca A.A. glede posledic vpliva magneta na menjalniku na delovanje motorja, pa je postavilo novega izvedenca B.B.. Tudi ta je enako kot prvi izvedenec in pooblaščeni serviser ugotovil, da tipske poškodbe kažejo, da je do nadobratov prišlo v obeh primerih pri vožnji po klancu navzdol. Previsoki nadobrati pa so nastali, ker je bil na menjalniku nameščen magnet, ki je motil krmiljenje avtomatskega menjalnika, ki je preko računalnika povezan z računalnikom motorja, ta pa ni imel podatkov o premikanju vozila. Ker avtomatski menjalnik ni deloval, je moral voznik ročno prestavljati prestave. Pritožbene navedbe, da je sodišče samo zaključilo, da je do okvare motorja prišlo pri vožnji navzdol, ki je značilna pri delovanju motorja pri prevelikih obratih, so neutemeljene.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče samo zaključilo, da je škoda nastala zaradi tožnikove samovoljne nastavitve magneta. Tudi ta zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi dokazne ocene, pri tem pa je upoštevalo tudi trditve strank v postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sicer naklepno namestil magnet zaradi oviranja pravilnega delovanja tahografa, ni pa naklepno povzročil okvare motorja, ki je posledica te namestitve. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da toženec ni ravnal tako skrbno kot je pričakovati od poklicnega voznika tovornjaka, saj se je zavedal nevarnosti uporabe magneta, da bo torej moral ob prenehanju delovanja avtomatskega menjalnika ročno menjavati prestave in pri tem upoštevati težo vozila, naklon vozišča in vožnjo temu prilagoditi. Ker tega ni storil, je ravnal hudo malomarno. Skladno s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je torej tožnici kot delodajalcu dolžan nastalo škodo povrniti.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi 132. in tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pravilno ugotovilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti škodo iz naslova zmanjšanja njenega premoženja, kar so stroški, ki jih je utrpela zaradi poškodb vozila, ki jih je povzročil toženec, pa tudi izgubljeni dobiček, ki bi ga tožnica utemeljeno glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine lahko pričakovala, vendar ga zaradi toženčevega ravnanja ni mogla doseči. 11. Pri odmeri višine navadne škode se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca B.B. o vzročni zvezi in kot stroške popravila vozila upoštevalo le tiste stroške, ki so posledica toženčevega ravnanja. Ugotovilo je, da tožničina navadna škoda zaradi toženčevega ravnanja znaša v letu 2015 4.475,65 EUR v letu 2017 pa 10.229,67 EUR, skupno torej 14.705,32 EUR.

12. Ker tožnica vozila ni mogla uporabljati ves čas (v letu 2015 od 26. 11. in v letu 2017 od 7. 11.), je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev iz mnenja izvedenke ekonomske stroke tožnici za 11 delovnih dni v letu 2015 dosodilo znesek odškodnine 1.384,90 EUR in za 15 delovnih dni v letu 2017 1.888,50 EUR. Tako je tožnici dosodilo skupni znesek odškodnine v višini 17.978,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

13. Glede na navedeno toženec ni bil spoznan za odgovornega za vse napake na vozilu, ampak le za tiste, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 155. člena ZPP. Toženec stroškov ni priglasil, tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.