Jedro

Tožnikove navedbe o kršitvah njegove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma niso utemeljene. Ob upoštevanju navedenega je dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 29. 9. 2022 od 11:25 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022 do 11:25, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo z dne 24. 9. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik tega dne ob 1:30 uri v skupini oseb v bližini stanovanjske hiše Slovenska vas ... nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Pot je nadaljeval po gozdu in se izogibal naseljem. V jutranjih urah je odšel v naselje Ponikve, kjer ga je preverila policija. Tožnik je na policijski postaji (PP) podal namero za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih razlogov, kot ciljno državo pa je navedel Italijo. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču. 3. Iz uradnega zaznamka pristojnega organa z dne 29. 9. 2022 je razvidno, da je tožnik 26. 9. 2022, pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Istega dne ga je obravnavala PP Piran. Ker je tožnik spet podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim izvedla nov predhodni postopek.

4. Dne 29. 9. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Pakistan zapustil pred štirimi leti in da je potoval ilegalno. Preko Irana je odšel v Turčijo, kjer je bival leto dni. Pot je nadaljeval v Grčijo, kjer je ostal tri leta. Preko Severne Makedonije in Srbije je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal tri dni, v Slovenijo pa je prišel preko Hrvaške. Njegova ciljna država je bila Italija. Pritrdilno je odgovoril na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Svoj potni list je pustil pri bratrancu v Grčiji, s seboj pa ima sliko osebne izkaznice. Kot razlog za zapustitev države je navedel delo, ki ga v Pakistanu ni bilo dovolj. V Evropo je prišel, da bi delal in na tak način preskrbel svojo družino. Pakistana ne bi zapustil, če bi imel dobro službo.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik je pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali je bil v predhodnem postopku na policijski postaji informiran o tem, da ne sme zapuščati sprejemnih prostorov pred podajo prošnje. Na vprašanje, zakaj je po podani nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je iz azilnega doma odšel, da bi dobil denar preko Western Uniona, ki mu ga je poslal bratranec iz Italije. Z njim je bil še nekdo, ki je imel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Denar je dobil v centru Ljubljane. Na vprašanje uradne osebe, kako se je potem znašel na vlaku, je odgovoril, da je brez vozovnice stopil gor, tako kot drugi ilegalci. Nekateri so imeli izkaznice. Policija jih je nato preverila in tiste, ki so imeli izkaznice prosilcev za mednarodno zaščito, so izpustili, njega pa, ker ni imel izkaznice, so prijeli. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je vstopil na vlak, je odgovoril, da je šel nakupovat do nakupovalnega središča, kjer bi kupil čevlje in oblačila. Na vprašanje, zakaj je menil, da vlak vozi v nakupovalno središče, je odgovoril, da jih je prijela policija, preden so prišli v nakupovalno središče. Povedal je še, da je hotel iti v Italijo, da bi tam delal in preživljal družino. Na vprašanje, ali torej ni želel v nakupovalno središče, ampak v Italijo, je tožnik pojasnil, da so ga policisti prijeli že pred tem, ko je želel v nakupovalno središče. Takrat so mu vzeli le prstni odtis in ga odpeljali nazaj v azilni dom. Pritrdilno je odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali je bil v Sežani, ker je bil namenjen v Italijo. Nikalno je odgovoril na vprašanje, ali je podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito še v kateri drugi državi. Na vprašanje, ali bi podal namero za vložitev prošnje v Republiki Sloveniji, če ga 24. 9. 2022 in 26. 9. 2022 ne bi obravnavala policija, je izjavil, da ni vedel, da greš v Slovenijo na policijsko postajo in zaprosiš za mednarodno zaščito. Prijatelji so mu povedali, da ga bo prijela policija, ko bo prišel v Slovenijo in bo takrat zaprosil za mednarodno zaščito.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je bil tožnik že na PP Brežice seznanjen z dejstvom, da bo v primeru samovoljne zapustitve prostorov azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito obravnavan po Zakonu o tujcih. Omenjeni pouk je bil tožniku dan v njemu razumljivem jeziku, kar izhaja iz registracijskega lista, ki ga je tožnik tudi podpisal. Tudi sicer je tožnik priznal, da ga je policija o tem poučila. To po presoji tožene stranke pomeni, da se je tožnik zavedal posledic samovoljne zapustitve, pa je sprejemne prostore kljub temu samovoljno zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Izjavil je celo, da je že pred tem samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in da ga je policija vrnila nazaj v azilni dom. Tožnik je v različnih fazah postopka podal različne utemeljitve samovoljne zapustitve azilnega doma, kar po presoji tožene stranke že samo po sebi vzbuja dvom v njegove navedbe in namene. Najprej je namreč navajal, da je hotel iti v nakupovalni središče, da bi si kupil oblačila in čevlje, nato pa, da bi dvignil denar in celo, da bi odšel v Italijo, kjer želi delati. Po oceni tožene stranke tožnik ni prepričljivo pojasnil ponovne samovoljne zapustitve azilnega doma, še posebej glede na ugotovitev, da je za to očitno podal različne utemeljitve. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je tožnik kljub pouku, da ne sme zapustiti azilnega doma, sicer se bo štelo, da umika namero, to storil dvakrat, je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumna oseba. Glede na navedene okoliščine je tožnik po presoji tožene stranke od trenutka, ko ga je prijela policija, nameraval samovoljno zapustiti Slovenijo, da bi dosegel svojo ciljno državo.

7. Ob ugotovitvi, da je že dvakrat zapustil sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti, s čimer bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega onemogočanja, ki so ga povzročili določeni subjekti. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav že dvakrat samovoljno zapustil, kljub temu da je vedel, da ne sme tako ravnati, pri čemer odhoda ni prepričljivo pojasnil. Poleg tega je po oceni tožene stranke treba vzeti v obzir, da je tožnik tako na policijski postaji kot tudi med postopkom mednarodne zaščite navedel, da je njegova ciljna država Italija.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z razlogi tožene stranke glede nastanitve v Center za tujce. Izpostavlja, da mora prebivati v manjši sobi zgornjega nadstropja, v prostor, kjer je nastanjen, pa je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu policistov. Giba se lahko le v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen, poleg tega je nadzorovan z video kamerami. Med nastanitvenimi oddelki lahko prehaja le ob spremstvu policistov, ki ga nadzirajo tudi v jedilnici. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tožnik držati. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki poteka ob stalnem nadzoru policistov. Izhod iz centra za tujce ni dovoljen. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce. Sicer lahko zaprosi za brivski pribor, vendar ga mora vrniti takoj po uporabi. Obiske lahko sprejema le po strogo določenem umiku, potekajo pa v za to namenjeni sobi, ki je pod videonadzorom. Policija tujcu odvzame tudi dokumente in prtljago tako, pri sebi pa lahko obdrži le v pravilniku navedene osebne predmete.

11. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije C-528/15 v zvezi z razlago 2.(n) člena in drugega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/20131 in poudarja, da je pridržanje prosilca resen poseg v njegove pravice. Toženi stranki očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni še, da je definicija begosumnosti v 31. točki 2. člena ZMZ-1 preohlapna. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

12. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo zadržalo izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve.

_Odgovor na tožbo_

13. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da je bil tožnik že na PP seznanjen, da ne sme zapustiti azilnega doma, kar je tudi sam potrdi, kljub temu pa ga je zapustil dvakrat. Poleg tega ga je policija ujela na vlaku proti Italiji, ki je bila že od zapustitve izvorne države njegova ciljna država. Ne strinja se s trditvijo, da ZMZ-1 ne ureja kriterijev za begosumnost. Poudarja, da je bilo tožniku že na PP Brežice omogočeno prevajanje v urdu jezik, ki ga je razumel. Poleg tega se je strinjal z vsebino uradnega zaznamka in registracijskega lista, ki sta mu bila ustno prevedena. To pomeni, da je bil ustrezno opozorjen v jeziku, ki ga razume, kar je potrdil s svojim podpisom. Navedeno je ponovno potrdil 29. 9. 2022 na zapisniku o ustnem izreku omejitve gibanja, na vprašanje uradne osebe, ali je razumel prevajalca na policiji, ko je bil prvič ustavljen. Tožnik je prav tako potrdil, da je bil informiran, in da je to potrdil s svojim podpisom.

14. Tožena stranka se ne strinja niti z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Meni, da tožnik ni zatrjeval težko popravljive škode. Poudarja, da bi bila z odložitvijo izvršitve sklepa o omejitvi gibanja nesorazmerno prizadeta javna korist _Tožnikova pripravljalna vloga_

15. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri ob sklicevanju na 4. in 5. člen ZMZ-1 poudarja, da ni razumel ne prevoda ne pomena povedi iz registracijskega lista v zvezi z opozorilom glede zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Trdi, da je bilo prevajanje na PP Brežice slabo, saj se je prevajalo v jezik hindi. Nezakonito naj bi bilo tudi tožnikovo zadrževanje v sprejemnih prostorih azilnega doma. Navaja, da mu uradne osebe ob sprejemu niso obrazložile poteka postopka za mednarodno zaščito in mu povedale, da do konca tega postopka ne sme zapustiti Slovenije. Zato naj bi bil tožnik prepričan, da je dovoljeno zapustiti Slovenijo. Poleg tega se ni skrival, ampak je bil del večje skupine, ki je bila prepričana, da ne počnejo ničesar nedovoljenega.

16. Dne 12. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

20. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega), iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). V zvezi s tožnikovimi navedbami glede zakonskih izhodišč za presojo begosumnosti sodišče zgolj pripominja, da je bila z ZMZ-1A črtana dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1. 21. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 24. 9. 2022 na PP Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-12 izpolnila registracijski list in tožnika v jeziku urdu, za katerega je potrdil, da ga razume, in glede katerega je tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 29. 9. 2022 kot tudi na glavni obravnavi navedel, da je njegov materni jezik3, po tolmaču seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v njegovem maternem jeziku, česar tožnik ne izpodbija.

22. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Na to, da je tožnik razumel navedeno opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je dne 26. 9. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Sežana, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kar po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca za mednarodno zaščito, pa je to kljub temu storil. Poleg tega je iz zapisnika o ustnem izreku obravnavanega ukrepa z dne 29. 9. 2022 razvidno, da je tožnik pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe v zvezi z informiranjem v predhodnem postopku. Glede na take okoliščine, ob upoštevanju s tem povezanih ugotovitev tožene stranke (povzetek je razviden v točkah od 5 do 7 obrazložitve te sodbe), po presoji sodišča niso utemeljene tožnikove navedbe o kršitvah njegove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

23. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 24. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20135 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

25. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe6, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 7., 8. in 9. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

**K II. točki izreka:**

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

30. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 3 Navedeno je razvidno iz 10. točke prošnje za mednarodno zaščito in prve strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 10. 2022. 4 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 5 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 6 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.