Jedro

Pri prenašanju večjega števila mastnih pločevinastih plošč, ki jih že zaradi dimenzije plošč morata prenašati dva delavca, kljub primerni skrbnosti ni mogoče obdržati kontrole nad prenosom. Zdrsi zaradi same mastnosti so vedno možni, pa tudi sicer nehoteni ali nekontrolirani gibi enega od prenašalcev hitreje povzročijo premik posameznih plošč, na kar voljno ni mogoče vplivati. Prenašanje takega bremena glede možnosti nastanka škode odstopa od siceršnjega prenašanja bremen dovoljene teže in zato predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica si je v delovni nesreči 7.3.1994 delno izpahnila sklep med ključnico in prsnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi poteka delovne nesreče zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odškodninsko odgovoren, ker za prenašanje večjih in mastnih kosov pločevine ni predpisal največjega dovoljenega števila komadov ali teže plošč za prenašanje, ampak je izbiro prepustil delavcem. Tožnici je od zahtevanih 400.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 320.000,00 SIT, od zahtevanih 100.000,00 SIT za strah 40.000,00 SIT in od zahtevanih 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 280.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 640.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in še 13.334,00 SIT za premoženjsko škodo, presežno zahtevanih 360.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila le tožena stranka. Sodišče druge stopnje je v celoti potrdilo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, k njegovim materialnopravnim razlogom pa je dodalo, da je tožena stranka tudi objektivno odgovorna za tožnici nastalo škodo, ker prenašanje zamaščenih zdrsljivih plošč, ki jih morata prenašati delavca v okviru delovnega procesa in ki lahko nenadno in nekontrolirano zdrsnejo, neodvisno od volje prenašalcev, predstavlja delo s povečano nevarnostjo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je firma G. V. ena najbolj urejenih firm, ki ima tudi vzorno urejeno službo varstva pri delu. Zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje o neprimerno izoblikovanem in urejenem delovnem procesu. Sodišči bi morali upoštevati Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil (Ul. SFRJ št. 17/66), ki v 80. členu določa, da lahko ženske prenašajo kosovne tovore samo, če tehta posamezen tovor največ 20 kg. Ta določba ni kršena, saj sta dve delavki prenašali plošče v teži 15 kg. Zato zavarovanec tožene stranke svojih zaposlenih ni preveč obremenjeval. Po mnenju tožene stranke je nevzdržno stališče sodišča druge stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za delo s povečano nevarnostjo, saj nošnja bremena do 20 kg to vsekakor ne more biti. Nobeno od sodišč ni odgovorilo na ugovor tožene stranke o neobstoju vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in škodo. Od vsakega delavca se pričakuje vsaj povprečna skrbnost za varnost pri delu in za svoje zdravje. Delavci si sami določajo količino bremena, ki ga bodo nesli. Tudi v obravnavanem dogodku je šlo za tožničino oceno, da je kup pločevine primerno težak. Nihče tožnice glede tega ni silil, saj to delo ni normirano. Ni si mogoče predstavljati delovnega procesa, kot obrazlaga prvo sodišče, da bi za vsakim delavcem stal še nekdo drug in mu narekoval, koliko plošč naj dvigne. Tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je previsoka. Za strah je prisoja neutemeljena, ker ni bil dovolj intenziven in ni trajal dovolj dolgo. Neutemeljena je prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker ta škoda ni izkazana, če pa tožnica ima kake težave, jih ima od drugih škodnih dogodkov.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nekatere od revizijskih trditev tožene stranke izpodbijajo popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Revizijska trditev, da sta tožnica in njena sodelavka prenašali kup plošč v teži 15 kg, povzema le iz celote dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje iztrgan del. Sodišče prve stopnje je glede same teže ugotovilo, da sta tožnica in njena sodelavka dvignili najmanj 15 kg do 30 kg, vsekakor pa je prepričano, da bistveno več kot 15 kg. Poudarilo je še, da je šlo za mastne kose pločevine, ki sta jih morali zaradi njihovih dimenzij prenašati dve delavki, zlasti pa je poudarilo, da po zdrsu plošč iz sodelavkinih rok v tožničinih rokah ni obstala le teža bremena, ampak je na njeno telo deloval tudi sunek zaradi nenadnega in nepričakovanega zdrsa. S tem in tudi drugimi razlogi je odgovorilo na ugovor tožene stranke o pomanjkanju vzročne zveze med "zatrjevanim" škodnim dogodkom in nastalo škodo. Na enak pritožbeni ugovor je sodišče druge stopnje odgovorilo v razlogih v prvem odstavku na 4. strani in v drugem odstavku na 5. strani svoje odločbe. Zato tožena stranka v reviziji neutemeljeno ugovarja pomanjkanje razlogov o vzročni zvezi. Nikjer v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni v reviziji zatrjevane zahteve, da naj bi za vsakim delavcem stal še en delavec in narekoval, koliko plošč naj se dvigne. Revizijska trditev o nenormiranem delu nedovoljeno nakazuje na nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj o tej okoliščini v sodbah sodišč ni nobenih razlogov. Ne glede na nedovoljenost take trditve pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je navedena trditev nasprotju z izpovedjo tožnice, da je delala pri stroju, v katerem se iz pločevine iztisnejo predali za štedilnik, norma pa znaša 1800 komadov (list. št. 10 in 11 spisa). Neprimerne, predvsem mastne kose pločevine mora pred tem izločiti in jih skupaj s sodelavko prenesti nekaj metrov stran na podstavek.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere so po vsem obrazloženem na revizijski stopnji vezane stranke in revizijsko sodišče, izhaja, da je pri prenašanju več plošč mastne pločevine v skupni teži najmanj 15 do 30 kg tožničini sodelavki pločevina nenadoma zdrsnila iz rok, vsa teža s silo nenadnega sunka pa je obvisela v tožničinih rokah, zaradi česar je prišlo do delnega izpaha njenega sklepa med ključnico in prsnico. Tožena stranka svoje zanikanje objektivne odškodninske odgovornosti gradi na trditvi, da nošnja bremena do 20 kg, torej v okviru s predpisi o varstvu pri delu dovoljene teže, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Taka opredelitev ne upošteva vseh okoliščin delovne nesreče in je zato pravno zmotna. Prenos težkega bremena v določenih okoliščinah lahko pomeni delo s povečano nevarnostjo, čeprav breme ne presega s predpisi o varstvu pri delu dovoljene teže. Te okoliščine so v obravnavanem primeru naslednje: zaradi same dolžine in širine plošč pločevine sta morali ta prenos opravljati dve delavki, plošče pa so bile mastne in zato zdrsljive. Problem torej ni v sami teži prenašanih plošč, kot zmotno poudarja revizija, temveč v njihovi težji obvladljivosti pri prenosu zaradi njihovih dimenzij, zaradi mastnosti in zdrsljivosti ter zaradi večjega števila takih plošč v kupu, ki sta ga prenašali tožnica in njena sodelavka. Pravni standard nevarne dejavnosti iz drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), iz katere izvira večja nevarnost za okolico, sodna praksa opredeljuje s tisto dejavnostjo, ki zaradi večje nevarnosti nastanka škode po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti. Pri prenašanju večjega števila mastnih pločevinastih plošč, ki jih že zaradi dimenzije plošč morata prenašati dva delavca, kljub primerni skrbnosti ni mogoče obdržati kontrole nad prenosom. Zdrsi zaradi same mastnosti so vedno možni, pa tudi sicer nehoteni ali nekontrolirani gibi enega od prenašalcev hitreje povzročijo premik posameznih plošč, na kar voljno ni mogoče vplivati. Prenašanje takega bremena glede možnosti nastanka škode odstopa od siceršnjega prenašanja bremen dovoljene teže in zato predstavlja nevarno dejavnost. Revizijsko sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o obstoju objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke (drugi odstavek 154. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 174. člena ZOR).

Pri izpodbijanju višine prisojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode tožena stranka pri telesnih bolečinah prezre vse ugotovljene nevšečnosti v času zdravljenja in bodoče telesne bolečine. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da kumulativno štiri tedne trajajoči sekundarni strah srednje intenzivnosti, ki se je izražal tudi v zaskrbljenosti za nadaljnje delovne sposobnosti tožnice, ki je fizična delavka, predstavlja tak obseg škode, da gre za pravno priznano škodo. V razlogih sodb obeh sodišč so natančne dejanske ugotovitve o obstoju in obsegu tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da ta škoda ni izkazana. Tudi o ostalih dveh oblikah nepremoženjske škode imata obe sodišči natančne in podrobne ugotovitve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri odmeri odškodnine pravilno uporabili vsa merila iz 200. člena ZOR. Ugotovili sta objektivne in subjektivne elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, konkretni obseg tožničine prizadetosti zaradi poškodbe in njeno duševno prizadetost zaradi posledičnih omejitev, ki jih trpi in jih bo trpela pri vsakodnevnem delu in siceršnjih življenjskih aktivnostih. Prisojena odškodnina ustreza razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožničinim obsegom škode in zato nikakor ne gre za prisojo previsoke odškodnine, kot neutemeljeno zatrjuje revizija.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.