Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu, ki sta že postala pravnomočna, odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške prič A.A. in B.B. Glede na pravnomočno odločitev sodišča je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje z dne 18. 11. 2015.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče izdalo sklep z dne 18. 11. 2015, s katerim je odločilo, da se priči A.A. prizna povračilo potnih stroškov v višini 10,16 EUR (I. točka), kar sta dolžni tožnik in tožena stranka v roku 8 dni plačati priči stroške vsaka do polovice, to je vsaka 5,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (II. točka). Odločilo je, da sta tožnik in tožena stranka dolžna v roku 8 dni dostaviti sodišču dokazilo o izpolnitvi obveznosti (III. točka).

Sodišče je prav tako izdalo sklep z dne 18. 11. 2015 o plačilu potnih stroškov priči B.B. in odločilo, da se priči prizna povračilo potnih stroškov v višini 6,88 EUR (I. točka), ter da sta tožnik in tožena stranka dolžni v roku 8 dni plačati priči priznane stroške vsaka do polovice, to je vsaka 3,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (II. točka). Odločilo je, da sta tožnik in tožena stranka dolžna v roku 8 dni dostaviti sodišču dokazilo o izpolnitvi naloženega zneska (III. točka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijana sklepa vložila dve pritožbi z dne 3. 12. 2015, ki sta sicer po vsebini povsem identični. Navajata, da gre v konkretni zadevi za vprašanje, ali je tožena stranka dolžna založiti stroške za izvedbo dokaza s pričo, ki je ni predlagala. Sodišče o zahtevku tožnika še ni odločalo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo polovice potnih stroškov priče A.A. in priče B.B., ki ju tožena stranka ni predlagala kot dokaz niti do konca prvega naroka niti kasneje. Za izvedbo navedenega dokaza se je sodišče odločilo samo brez predloga pravdnih strank. Tožena stranka je na naroku dne 16. 9. 2015 ugovarjala zoper dokazni sklep sodišča o zaslišanju teh prič, ki ju stranki nista predlagali, vendar je sodišče kljub navedenemu priči povabilo in ju zaslišalo. Za odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati stroške prič, katerih zaslišanja ni predlagala, sodišče nima podlage niti v določilih ZPP, niti v določilih ZDSS-1. V skladu z določilom 153. člena ZPP stranka založi stroške za izvedbo dokaza, kadar je sama predlagala dokaz, v skladu z določilom 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih je povzročila s svojimi dejanji. Celo v primeru, ko sodišče odredi izvedbo dokaza za ugotavljanje dejstev iz 3. odstavka 3. člena ZPP, se stroški za izvedbo dokaza izplačajo najprej iz sredstev sodišča, če stranki ne založita določenega zneska (4. odstavek 153. člena ZPP). Sodišče tudi nima nikakršne pravne podlage, da bi toženi stranki naložilo predložitev dokazila o plačilu stroškov postopka pričama. Tako tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v II. točki izreka določi, da se stroški za priči povrnejo iz sredstev sodišča, izrek v III. točki, kjer sodišče zahteva predložitev potrdila o plačilu stroškov prič od tožene stranke, pa se razveljavi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka v obeh pritožbah.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi tožene stranke o kršenju določil ZPP nista utemeljeni in navaja, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - ZDSS-1) v 34. členu ureja preiskovalno načelo in določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V primeru iz prejšnjega odstavka sodišče določi, da znesek, ki je potreben za stroške izvedbe dokaza, založi ena ali obe stranki. Če ta znesek ni založen v roku, ki ga je določilo sodišče, sodišče opusti izvedbo dokaza. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub navedenemu določilu izvedlo zaslišanje prič A.A. in B.B., ki s strani strank nista bili predlagani za zaslišanje, niti ni sodišče strank v zvezi s tema pričama pozvalo na plačilo predujma. S tem je res kršilo določila ZDSS-1, vendar navedeno za odločanje o stroških obeh prič niti ni več pomembno. Potrebno je namreč poudariti, da sta sodba in sklep z dne 21. 12. 2015 postala pravnomočna, kot to izhaja iz žiga o pravnomočnosti, in sicer dne 20. 1. 2016, pri čemer sta sodba in sklep postala izvršljiva 29. 1. 2016. Sodišče je v sicer pravnomočni sodbi in sklepu odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki v višini 2.121,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka sklepa). Iz obrazložitve v točki 17 pa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške priče B.B. v višini 3,44 EUR ter priče A.A. v višini 5,08 EUR, o čemer je pravnomočno odločeno. Glede na pravnomočno odločitev sodišča, je tako tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči, ki jih tožena stranka sicer še ni plačala, ker sta bila predmetna sklepa pod pritožbo in torej še nista postala pravnomočna.

6. Glede na navedeno pravno situacijo, je tako pritožbeno sodišče obe pritožbi tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča z dne 18. 11. 2015 kljub sicer zmotni uporabi materialnega prava, pri čemer je kot pravno relevantno štelo, da je odločitev glede povračila potnih stroškov za priči B.B. in A.A. že pravnomočna, priči pa sta tudi sicer upravičeni do povračila potnih stroškov v višini najcenejšega javnega prevoza.