Jedro

Toženca z zatrjevano uporabo tožničinih nepremičnin (uporabo poti za dovoz) nista prihranila tistega, kar se v tej pravdi od njiju zahteva (parkirnin). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi pravilno zavrnilo.

Ker tožničine trditve glede na obrambne trditve tožencev niso vzpostavile utemeljenega pričakovanja, da bi tožnica lahko ustvarjala prihodke, če toženca ne bi vozila po njenih nepremičninah, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo tudi na odškodninski podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer prvemu tožencu v znesku 1.589,46 EUR, drugemu tožencu pa v znesku 794,73 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo (v seštevku) 297.600 EUR od prvega toženca in za plačilo (v seštevku) 148.800 EUR od drugega toženca, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da mora tožnica tožencema povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o pritožbi1

5. V tem gospodarskem sporu je tožnica trdila, da toženca za dostop do svojih nepremičnin uporabljata pot čez njene nepremičnine, ne da bi ji za to karkoli plač(ev)ala in čeprav jima je uporaba te poti prepovedana s pravnomočno sodbo. Zato od njiju zahteva plačilo denarnega nadomestila (uporabnine). Kot primerno mesečno uporabnino vidi mesečno najemnino za parkirno mesto oziroma mesečni kapitalski donos svojih nepremičnin. Pravi še, da ji toženca z neupravičeno uporabo onemogočata, da bi na svojih nepremičninah ustvarjala zaslužek, saj bi nepremičnine lahko bodisi pozidala oziroma prodala kupcem za namen pozidave, bodisi zemljišče preuredila v parkirna mesta in prejemala mesečno najemnino, ali pa bi pot oddajala. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju2 tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. V zvezi z obogatitveno podlago zahtevka je sodišče prve stopnje kot nosilni razlog navedlo, da se zatrjevana korist ne prilega očitani rabi tožencev. Presodilo je, da toženca z uporabo tožničinih nepremičnin (z vožnjo) nista prihranila parkirnin, ker njuna zatrjevana uporaba ni bila v parkiranju, temveč v vožnji. Donos tožničinih nepremičnin na delih, kjer naj bi jih toženca uporabljala, pa je, po presoji prvostopenjskega sodišča v okoliščinah konkretnega primera povsem nepovezan s koristjo tožencev pri uporabljanju poti.

7. Pritožnica vztraja, da je bila njena opredelitev višine koristi tožencev zadostna. A neutemeljeno. Drži, da je tožnica v svoji trditveni podlagi opredelila nekaj okoliščin, pomembnih za zaključek tudi o okoriščenju tožencev. Iz njene trditvene podlage dejansko izhaja, da naj bi bila toženca okoriščena s tem, ker sta prihranila izdatke za ureditev drugega dovoza, oziroma izdatke za plačilo kupnine oziroma izdatke za plačilo nadomestila za uporabo poti po Stvarnopravnem zakoniku. A zgolj te trditve tudi po oceni pritožbenega sodišča za ugoditev zahtevku po obogatitveni podlagi v konkretnem primeru niso zadostovale.

8. Osnovna naloga instituta neupravičene obogatitve je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja, nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki. Tako daje tudi pravno pravilo iz 198. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ, ki ureja zahtevek zaradi uporabe tuje stvari, podlago zahtevku za povrnitev tistega, kar je bil drugi zaradi nedovoljene uporabe tuje stvari obogaten. Kot je razložilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije,3 mora tožba v zvezi s koristjo, da bi bila sklepčna po temelju, vsebovati trditve o načinu in trajanju uporabe in o okoliščinah, relevantnih za zaključek o koristi od uporabe. Da bi bila sklepčna po višini, pa mora takšna tožba vsebovati trditve o okoliščinah, pomembnih za vrednotenje koristi. In v slednjem je bistvo te zadeve. Tožnica bi morala utemeljiti tudi višino te(h) koristi prvega in drugega toženca. V pritožbi sicer vztraja, da naj bi bile te trditve vsebovane v 4. točki tožbe, vendar ima prvostopenjsko sodišče prav - vse okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje višino zahtevka, se nanašajo na nekaj drugega - na to, kakšne donose bi tožnica dosegla, če toženca ne bi uporabljala njene poti. Tožnica je torej ovrednotila svojo izgubljeno korist. Okoliščin, ki bi bile pomembne za vrednotenje višine dosežene koristi tožencev pa (kljub njunim ugovorom) ni navedla. Prvostopenjsko sodišče pomanjkljivih trditev o višini okoriščenja tožencev ni moglo nadomestiti z uporabo „primerne metodologije“ v dokaznem postopku, kot zmotno meni pritožnica. Nastalo okoriščenje je treba najprej v vseh potrebnih elementih za presojo utemeljenosti zahtevka zatrjevati. Šele nato je mogoč sodni preizkus glede tega (ali je sploh nastalo in) v kakšni višini je okoriščenje nastalo.4 V konkretnem primeru tak preizkus po oceni sodišča prve stopnje ni bil mogoč, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče, saj tožeča stranka višine mesečnih uporabnin ni utemeljevala na primerljivih podatkih o višini izdatkov, ki sta jih prihranila za ureditev drugega dovoza, izdatkov za plačilo kupnine oziroma izdatkov za plačilo nadomestila za uporabo poti po Stvarnopravnem zakoniku. Zato sodišču prve stopnje ni bilo mogoče naložiti, da ugotavlja višino uporabnine na teh predpostavkah.

9. Zahtevek po odškodninski podlagi pa je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku zavrnilo potem, ko je presodilo, da tožničine trditve glede na obrambne trditve tožencev ne vzpostavljajo utemeljenega pričakovanja, da bi tožnica lahko ustvarjala prihodke, če toženca ne bi vozila po njenih nepremičninah. Ker se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen po tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (prim. pravni standard iz tretjega odstavka 168. člena OZ), bi morala tožnica zatrjevati (tudi) dejanske okoliščine, iz katerih bi izhajala verjetnost nastopa dobička. O tem v sodni praksi ni nobenega dvoma5. Ker jih tožnica ni podala6, za izvedbo dokaznega postopka ni bilo nobene potrebe. Vse to je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje in s temi razlogi, razvidnimi iz 2. in 3. točke njegove obrazložitve soglaša tudi pritožbeno sodišče. 10. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem zatrjevana dejstva v konkretnem primeru ne zadoščajo za ugoditev zahtevku ne po obogatitveni ne po odškodninski podlagi, je torej materialno pravno pravilno, nasprotni pritožbeni očitki pa niso utemeljeni.

11. Pritožnica se sklicuje tudi na odstop od sodne prakse, češ da je sodna praksa sodišč v Sloveniji drugačna, saj naj bi bilo na stotine tožb s takšno trditveno podlago, kakršno je v tej zadevi podala tožnica, obravnavanih kot sklepčnih. A svojega očitka o odstopu od sodne prakse ne konkretizira do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, saj niti ne navede sodnih odločb, izdanih v (domnevno) podobnih primerih, kaj šele obrazloži, v čem naj bi bila podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Očitek o kršitvi pritožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS že zato ne more biti utemeljen.

12. Če je tožba nesklepčna, sodišče zahtevek zavrne in na naroku sploh ne izvaja dokazov, saj za to ni nobene potrebe. Zavrnitev zahtevka je v takšni situaciji posledica pravilne uporabe materialnega prava in ne rezultata dokaznega postopka. Zato pritožbeni očitek, češ da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokazni postopek, ne more biti utemeljen.

13. Pritožnica s tem v zvezi prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi, da bi moralo verjetnost nastopa dobička ugotavljati v dokaznem postopku z izvedencem. Obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno, je namreč ena od predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček, ki jo mora oškodovanec (najprej) zatrjevati (razumno utemeljiti z dejanskimi okoliščinami). Tega tožnica, kot je bilo že povedano, ni zmogla. Za višino obogatitve tožencev zaradi uporabe poti pa dokaza z izvedencem ni predlagala. Ker so bile njene trditve nezadostne, za izvedbo dokaznega postopka ni bilo nobene potrebe. Tožnici pa s tem, ko je sodišče prve stopnje nesklepčno tožbo zavrnilo brez izvedbe dokaznega postopka, tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve dolžnosti do ustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov, češ da je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo, ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč več kot jasno viden razlog, na katerem prvostopenjsko sodišče temelji zavrnitev vseh dokaznih predlogov - nesklepčnost tožbe.

15. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo in tožnico pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče ima prav - tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago že od vložitve odgovora na tožbo dalje večkrat opozorjena z jasnimi ugovori tožencev (vsebovanimi v navedbah, na katere se je prvostopenjsko sodišče, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zadostno sklicevalo z navedbo mest, kjer se nahajajo). Tako sta toženca glede obogatitvene podlage že v odgovoru na tožbo opozorila,7 da je tožničino izhodišče za določitev uporabnine za pot popolnoma zgrešeno in napačno, da teh nepremičnin sploh ni možno uporabiti za parkirišča ali za gradnjo in da jih zato ni možno vrednotiti po merilih za parkirišča oziroma stavbna zemljišča in da je izračun višine uporabnine popolnoma nepravilen oziroma neuporaben. Tudi glede odškodninske podlage zahtevka sta toženca že v odgovoru na tožbo opozorila,8 da so navedbe tožeče stranke o tem, da bi na spornih parcelah lahko zgradila parkirna mesta in prejemala najemnino zgolj hipotetične in da kot take še ne pomenijo, da ji to predmetne parcele tudi sicer omogočajo. Tožnica je svojo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji sicer delno dopolnila (prim. list. št. 104 in 105), vendar ima prvostopenjsko sodišče prav, da niti takrat ni zatrdila okoliščin, iz katerih bi izhajala objektivna verjetnost nastopa (njenega) dobička, kaj šele, da bi se osredotočila na vrednotenje doseženih koristi tožencev.

16. Ugovori tožencev so bili tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj jasni in argumentirani. Še posebej glede na to, da (tudi) tožnico v pravdi zastopa odvetnik, da primer sam zase ni pravno zapleten in da je tudi sodna praksa glede vprašanja potrebnih trditev za odločitev o obogatitvenem zahtevku oziroma vprašanja zadostne trditvene podlage zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička enotna. To, da se toženca nista izrecno sklicevala na „nesklepčnost“, ni bistveno. Bistveno je, da je bila tožnici omogočena prilagoditev oziroma dopolnitev dejanskih navedb, zato je prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno še posebej v okviru materialno procesnega vodstva pozivati na odpravo nesklepčnosti. Pritožbeni očitek kršitve določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, tako ni utemeljen.

17. Ker sta tožnico na pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji zadostno opozarjala že toženca, ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na to, da je stališče izpodbijane sodbe o nesklepčnosti zahtevka presenetljivo. Tožnica bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sledilo ugovorom nasprotnikov, ki jih je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje presojalo v skladu z navodilom iz sklepa I Cpg 573/2017. V podlagi, na katero je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ni nič pravno presenetljivega in nepredvidljivega - razlog zavrnitve je bil namreč prav v eni izmed stvari, glede katere se pravdni stranki na prvi stopnji nista strinjali. Ni pa že vsaka sodba, s katero sodišče tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.

18. Pritožnica na več mestih smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. A neutemeljeno. Da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, je razvidno že iz preizkusa, ki ga je do sedaj opravilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba vsebuje vse pravno relevantne razloge o odločilnih dejstvih, ki so sistematično pojasnjeni in medsebojno skladni. Iz obrazložitve je popolnoma jasno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi zavrnilo zato, ker je presodilo, da toženca z zatrjevano uporabo tožničinih nepremičnin (uporabo poti za dovoz), nista prihranila tistega, kar se v tej pravdi od njiju zahteva (parkirnin). Popolnoma jasno je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče tudi obrazložilo svojo oceno, da tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da bi na poti, po kateri je tožencema prepovedano voziti, lahko s parkirišči pridobivala prihodek, kar je ena od predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček po tretjem odstavku 168. člena OZ. Ne gre torej za to, da bi bili razlogi v nasprotju, kot meni pritožnica, ampak za to, da je sodišče svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka argumentiralo z dvema različnima razlogoma.

19. Pritožnica smiselno uveljavlja tudi protispisnost, češ da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih (glede opozorila na nesklepčnost tožbe) v nasprotju z listinami in navedbami pravdnih strank, a procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne konkretizira do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

20. Tudi pritožbene graje pravilnosti odločitve o stroških postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške odgovora na prvo pritožbo (ki naj ne bi v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča), niso utemeljene. Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico (in celo dolžnost) tudi v pritožbenem postopku zagovarjati oz. braniti svoja stališča. Odgovor na pritožbo tožencev, vložen v prvem pritožbenem postopku, ni bil vsebinsko prazen - toženca sta obrazloženo odgovorila na tehtne pritožbene navedbe. Že zato jima je prvostopenjsko sodišče utemeljeno priznalo (tudi) stroške za njegovo sestavo.

21. Pritožbeni očitki po povedanem niso utemeljeni. Izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnica na podlagi vložene tožbe ni upravičena do plačila zahtevanih zneskov od tožencev, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencema, ki sta na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

23. Upoštevajoč Odvetniško tarifo, vrednost spornega predmeta in priglašene stroške (list. št. 163), gre za 2.384,19 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (za sestavo odgovora za pritožbo, povečano za 10% za zastopanje dveh strank 1.925 ot, materialnih stroškov 29,25 ot in 22% davka na dodano vrednost 429,935 ot). Ker gre za sospornika, mora tožnica povrniti prvemu tožencu 2/3, drugemu tožencu pa 1/3 potrebnih stroškov,9 in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe tožnici, do plačila.

1 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 S sklepom I Cpg 573/2017 z dne 17. 10. 2018 je Višje sodišče v Ljubljani prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3 V svojem sklepu II Ips 71/2014 z 20. 8. 2015. 4 Še več, tožnica je celo dokaz z izvedencem, ki naj bi „ocenil oziroma izračunal možne koristi (donosa / najemnin) za sporno zemljišče“ predlagala za dokazovanje višine svojih izgubljenih koristi (primerjaj dokazni predlog na 5. strani tožbe). 5 Primerjaj stališča, izražena v sodbah Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/2017 z 28. 8. 2018, III Ips 46/2017 s 24. 7. 2018 in II Ips 147/2013 z 28. 5. 2015. 6 Tega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožnica, razen s pavšalnim ugovorom, da se njene trditve ujemajo z zahtevkom, ne napade. 7 Primerjaj drugi odstavek V. točke odgovora na tožbo. 8 Primerjaj zadnji odstavek IV. točke odgovora na tožbo. 9 Primerjaj Betetto, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba UL RS, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, stran 52, točka 2.